Zgodovinski spomin in potvarjanje (zloraba) zgodovine
Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (ZZB NOB Slovenije) je na svoji redni seji 14. januarja 2020 sprejelo stališča ob Resoluciji Evropskega parlamenta o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Posredujemo vam povzetek stališč predsedstva ZZB (v obliki sporočila za medije) in stališča v celoti s prilogami.
Sporočilo za medije
Zgodovinski spomin in potvarjanje (zloraba) zgodovine
Letos se bomo v Evropi in drugje po svetu spomnili 75. obletnice konca druge svetovne vojne, to je zmage sil zaveznikov nad silami osi, nosilci nacistične in fašistične ideologije. V skladu s kulturo negovanja korektnega in spoštljivega zgodovinskega spomina se bomo v ZZB spomnili znanih zgodovinskih dejstev o tej zmagi, na katerih temelji današnja Evropa, in o osvoboditvi našega naroda. Da je to potrebno in nujno, potrjujejo različne manipulacije, izkrivljanja, potvarjanja in zlorabe zgodovine za današnje politične potrebe, pa tudi dejstvo, da se po vsej Evropi in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine, ki malikujejo spomin na oba totalitarizma, različne oblike sodobnega neofašizma in zgodovinski revizionizem.
75. obletnica zmage nad nacizmom in fašizmom je priložnost za pošten in zgodovinsko korekten spomin na temelje odnosov v Evropi in svetu po drugi svetovni vojni. V ZZB smo kritični do Resolucije o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki jo je Evropski parlament sprejel septembra 2019. Menimo, da se moramo s preteklostjo sprijazniti in jo sprejeti takšno, kakršna je bila, v dobrem in slabem, in ne dovoliti, da bi obremenjevala sedanjost in skupno delovanje za prihodnost. Podpiramo verodostojno zgodovinopisje, ki je opora takim prizadevanjem – za to, da bi v EU in Evropi uresničevali projekti miru, solidarnosti, sodelovanja in ustvarjanja skupne blaginje. Obsojamo totalitarizem, njegove pojavne oblike v preteklosti in nič manj njegove današnje pojavne oblike. ZZB zavrača resolucijo in ocenjuje, da ni prispevek k objektivnemu zgodovinskemu spominu in celovitemu razjasnjevanju zapletenih zgodovinskih dejstev, okoliščin in odnosov v prejšnjem stoletju, odpravljanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine, ter boljšemu medsebojnemu razumevanju, še najmanj pa prispevek k resnemu zgodovinopisju. Je bolj propagandni in politični dokument, ki kompleksno in tragično zgodovino 20. stoletja izkorišča za dnevnopolitične potrebe. Je žalitev spomina na vse tiste, ki so boj proti fašizmu in nacizmu razumeli kot boj za pravični svet, in tudi zanika zgodovino EU, ki je nastala na temeljih protifašističnega boja, kar je še danes eden od njenih ciljev.
Resolucija nesprejemljivo predstavlja vzroke za izbruh druge svetovne vojne, popolnoma pa ignorira zavezniško koalicijo in njeno zmago nad nacizmom in fašizmom v tej vojni. Tudi glasovanje o njej in glasovanje o Resoluciji OZN proti poveličevanju nacizma konkretno razkriva, da v EU ni enotnega pogleda o vzrokih za izbruh druge svetovne vojne. Zamenjuje vzroke in posledice zanjo, zamolčuje, kaj so bili dejanski interesi (gospodarski, politični, tudi razredni), ki so pripomogli k prvi in tudi drugi svetovni vojni, ki sta skupaj vzeli 125 milijonov človeških življenj.
Pakt Ribbentrop-Molotov, sicer tragična epizoda, ni tista točka v zgodovini, okoli katere je treba pisati resolucije o prihodnosti Evrope – če gledamo nanjo kot Evropejci. Druga svetovna vojna je bila vse kaj drugega kot le vprašanje »delitve« Poljske ali sovjetska zasedba oziroma aneksija pribaltskih držav. Evropo so si pred drugo svetovno vojno skupaj z nacisti in fašisti delile tudi druge »demokratične« države, ki so si skupaj z nacizmom in fašizmom tudi prisvajale tuja ozemlja. Povojna delitev Evrope na dva bloka pa je bila posledica povojnih delitev sveta med velikimi silami.
Resolucija neutemeljeno enači Sovjetsko zvezo z Nemčijo v krivdi za začetek druge svetovne vojne. V celoti pa zamolči nedvoumno velik prispevek sovjetske armade in prebivalstva k zmagi zavezniške koalicije, del katere je bila tudi Sovjetska zveza, nad nacifašizmom! S tem v celoti zamolči odgovornost tudi zahodnoevropskih držav za izbruh druge svetovne vojne. Prav tako nikjer izrecno ne govori o usodi slovenskega naroda, pa bi še kako morala: edini smo bili kot manjvreden narod obsojeni na izginotje, ki je med prvimi občutil nasilje fašizma in ki se je med prvimi v Evropi tudi uprl zlasti raznarodovanju (naj med številnimi protifašisti omenimo tržaško Borbo, pripadnike organizacije TIGR, ki jih številni v Italiji danes še vedno označujejo za teroriste). Tudi o tem resolucija molči – v imenu domnevnega zgodovinskega spomina.
Resolucija poziva, da bi morala tragična preteklost Evrope še naprej služiti kot moralni in politični navdih za soočenje z izzivi današnjega sveta. Pisana s selektivnim nizanjem dejstev kvečjemu pripomore k obujanju sovraštva. Zgodovine ne more predpisati nobena resolucija.
J.A.
STALIŠČA PREDSEDSTVA ZZB
ZGODOVINSKI SPOMIN IN POTVARJANJE (ZLORABA) ZGODOVINE
(Ob Resoluciji Evropskega parlamenta o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope)
I. 75. obletnica zmage nad nacizmom in fašizmom – priložnost za pošten in zgodovinsko korekten spomin na temelje odnosov v Evropi in svet po drugi svetovni vojni
Letos se bomo v Evropi in drugje po svetu spomnili 75. obletnice konca druge svetovne vojne, to je zmage sil zaveznikov nad silami osi, nosilci nacistične in fašistične ideologije. V skladu s kulturo negovanja korektnega in spoštljivega zgodovinskega spomina se bomo tudi v ZZB spomnili znanih zgodovinskih dejstev o tej zmagi, na katerih temelji današnja Evropa, in o osvoboditvi našega naroda.
Glavni odbor ZZB je to storil že s svojo javno izjavo v decembru lani.
Da je to potrebno in nujno, potrjujejo tudi različne manipulacije, izkrivljanja, potvarjanja in zlorabe zgodovine za današnje politične potrebe, pa tudi dejstvo, da se po vsej Evropi in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine, ki malikujejo spomin na oba totalitarizma, različne oblike sodobnega neofašizma in zgodovinski revizionizem.
II. Zato smo v ZZB kritični do Resolucije o pomenu zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ki jo je Evropski parlament sprejel septembra 2019 (v nadaljevanju: resolucija)
ZZB ob tej priložnosti
– pozdravlja vsa prizadevanja, ki spoštujejo zgodovino v vsej njeni celovitosti in raznovrstnosti ter zavračajo vsakršne manipulacije in zlorabe z njo. S preteklostjo se moramo sprijazniti in jo sprejeti takšno, kakršna je bila, v dobrem in slabem, in ne dovoliti, da bi obremenjevala sedanjost in skupno delovanje za prihodnost. Podpiramo verodostojno zgodovinopisje, ki je opora takim prizadevanjem – za to, da bi v EU in Evropi uresničevali projekti miru, solidarnosti, sodelovanja in ustvarjanja skupne blaginje;
– poudarja, da obsoja totalitarizem, njegove pojavne oblike v preteklosti in nič manj njegove današnje pojavne oblike, zavrača oportunistično odzivanje raznih uradnih organov v EU, posameznih državah – tudi v Sloveniji – nanje ter nedoslednost, nenačelnost, dvoličnost, kar vse zelo obremenjuje zdajšnje mednarodne razmere in razmerja.
1. Resolucija ni prispevek za prihodnost Evrope – je dokument, ki znova razdružuje in ne povezuje
1.1 ZZB zavrača resolucijo in ocenjuje, da ni prispevek k objektivnemu zgodovinskemu spominu in celovitemu razjasnjevanju zapletenih zgodovinskih dejstev, okoliščin in odnosov v prejšnjem stoletju, odpravljanju napetosti, ki izhajajo iz polpretekle zgodovine, ter boljšemu medsebojnemu razumevanju, še najmanj pa prispevek k resnemu zgodovinopisju. Je bolj propagandni in politični dokument, ki kompleksno in tragično zgodovino 20. stoletja izkorišča za dnevnopolitične potrebe. (1)
Resolucija je žalitev spomina na vse tiste, ki so boj proti fašizmu in nacizmu razumeli kot boj za pravični svet, in tudi zanika zgodovino EU, ki je nastala na temeljih protifašističnega boja, kar je še danes eden od njenih ciljev.
1.2 Resolucija spada v okvir v svetu prisotnega enačenja vseh totalitarizmov, kamor njegovi zagovorniki prištevajo nacizem, fašizem in predvsem (prvobitni) komunizem. Z nesprejemljivim enačenjem zamegljuje zgodovinska dejstva, premišljeno zabrisuje razlike med nacizmom in komunizmom, kaj je bistvo prvega (genocidnost, rasizem) in drugega (pravična družba, emancipatorni potencial) (2); obenem pa dejansko rehabilitira fašizem, ki ga skoraj ne omenja (3).
1.3 Tudi enačenje komunizma s stalinizmom, kot je to večkrat storjeno v resoluciji, spada v okvir zamegljevanja razlik med različnimi komunističnimi izkušnjami. V »isti koš« daje sovjetski komunizem (stalinizem), povojne režime v vzhodnoevropskih državah in tudi jugoslovansko (in slovensko) socialistično ureditev. (4) Obenem pa enači nevarnosti izražanja in širjenja totalitarnih ideologij, kot sta nacizem in stalinizem. Kdo in kje danes širi ali želi širiti stalinizem, ne nakazuje, da pa se širi nacizem, ne moremo dvomiti.
1.4 Zavračanje teh enačenj pa ne pomeni opravičevanja vseh odklonov, deformacij komunizma, zločinske zlorabe njegovih idealov in vizije, zanikanja dejstva, da so komunistični režimi hudo in nesprejemljivo kršili načela demokracije in svobode in tako izdali svoje ideale, vrednote in obljube. (5) Vse to mora sprožiti vprašanja, razmišljanja in raziskave.
1.5 Spoštovati moramo zgodovinsko izkušnjo vsakega naroda in države. Vendar Evropa in njena zgodovina pa tudi prihodnost ne smejo biti talci le enega pogleda, izkušenj nekaterih držav in razglašanja posamičnih in posebnih izkušenj in ocen za splošne in edine. A resolucija je žal predvsem to.
2. Resolucija nesprejemljivo predstavlja vzroke za izbruh druge svetovne vojne, popolnoma pa ignorira zavezniško koalicijo in njeno zmago nad nacizmom in fašizmom v tej vojni
2.1 Resolucija (tudi glasovanje o njej in glasovanje o Resoluciji OZN proti poveličevanju nacizma) konkretno razkriva, da v EU ni enotnega pogleda na nekatera nesporna zgodovinska dejstva oziroma da gre za svojevrstno amnezijo in zgodovinske netočnosti o vzrokih za izbruh druge svetovne vojne. Zamenjuje vzroke in posledice zanjo; zamolčuje, kaj so bili dejanski interesi (gospodarski, politični, tudi razredni), ki so pripomogli k prvi in tudi drugi svetovni vojni (skupaj sta vzeli 125 milijonov človeških življenj). Prav tako zamolčuje, kaj je spodbujalo in radikaliziralo nacionalizme na eni in oportunizme na drugi strani, razrast fašizma v Italiji in Španiji in rasistične ideologije v Nemčiji v času med dvema vojnama ter kdo so bili nasprotniki med drugo svetovno vojno in kaj so bili njihovi interesi in cilji.
2.2 Resolucija poudarja, da je pakt med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo (pakt Molotov-Ribbentrop, sklenjen 23. avgusta 1939) utiral pot k izbruhu druge svetovne vojne. Pakt Ribbentrop-Molotov, sicer tragična epizoda, ni tista točka v zgodovini, okoli katere je treba pisati resolucije o prihodnosti Evrope – če gledamo nanjo kot Evropejci. Druga svetovna vojna je bila vse kaj drugega kot le vprašanje »delitve« Poljske ali sovjetska zasedba oziroma aneksija pribaltskih držav. (6) Evropo so si pred drugo svetovno vojno skupaj z nacisti in fašisti delile tudi druge »demokratične« države, ki so si skupaj z nacizmom in fašizmom tudi prisvajale tuja ozemlja. Povojna delitev Evrope na dva bloka pa je bila posledica povojnih delitev sveta med velikimi silami.
2.3 Resolucija neutemeljeno enači Sovjetsko zvezo z Nemčijo v krivdi za začetek druge svetovne vojne. V celoti pa zamolči nedvoumno velik prispevek sovjetske armade in prebivalstva k zmagi zavezniške koalicije, del katere je bila tudi Sovjetska zveza, nad nacifašizmom! S tem v celoti zamolči odgovornost tudi zahodnoevropskih držav za izbruh druge svetovne vojne. Zato je popolnoma neutemeljen poziv Rusiji (Ruski federaciji) za »priznanje« krivde za začetek vojne. (7)
3. Resolucija – Slovenija in NOB
3.1 Resolucija sicer nikjer izrecno ne govori o usodi slovenskega naroda, pa bi še kako morala: edini smo bili kot manjvreden narod obsojeni na izginotje, ki je med prvimi občutil nasilje fašizma in ki se je med prvimi v Evropi tudi uprl zlasti raznarodovanju (naj med številnimi protifašisti omenimo tržaško Borbo, pripadnike organizacije TIGR, ki jih številni v Italiji danes še vedno označujejo za teroriste). Tudi o tem resolucija molči – v imenu domnevnega zgodovinskega spomina. (8)
3.2 To, kar resolucija obsoja, se v Sloveniji že tri desetletja neprekinjeno dogaja na vseh ravneh: od kriminalizacije narodnoosvobodilnega boja in njenega krčenja na komunistično revolucijo in državljansko vojno, opravičevanja in rehabilitacije kolaboracije preko molka o obdobju socializma in (tudi) o njegovih pozitivnih posledicah do postavljanja spomenikov slovenskim kolaborantom in blatenja partizanskih spomenikov in spomenikov žrtvam fašizma in nacizma, do izenačevanja simbolov fašizma in nacizma z rdečo zvezdo, simbolom partizanstva, upora in svobode, ki »še vedno simbolizira mednarodno delavsko gibanje, ki se bojuje za pravičnejšo družbo« (Evropsko sodišče za človekove pravice, 2008).
3.3 Za slovenske razmere niso sprejemljive trditve in »priporočila« resolucije glede simbolov in spomenikov komunizma. Spomeniki narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji so (trajni) dokazi protifašističnega oziroma protinacističnega boja za obstanek (tak pomen jim v Sloveniji pripisuje tudi javno mnenje). Spomeniki, posvečeni narodnoosvobodilnemu boju, niso komunistični spomeniki – to velja tudi za spomenike Titu. Zaradi pričakovanega dodatnega utemeljevanja zahtev za odstranjevanje spomenikov narodnoosvobodilnega boja tudi z resolucijo bi morali le še okrepiti prizadevanje za njihovo ustrezno pravno zaščito.
4. Resolucija ne sme postati orodje in opora za manipulacije in pritiske
4.1 Resolucija sicer omenja željo po boju proti »obračanju k fašizmu, rasizmu, ksenofobiji in drugim oblikam nestrpnosti«. Vendar ti utemeljeni pozivi k boju proti rasizmu in fašizmu ne morejo temeljiti na izkrivljeni in celo napačni razlagi zgodovine ali na deklarirani nameri, da bi izbrisali temeljne sestavine protifašizma, torej tudi njegovo komunistično sestavino.
4.2 Izkrivljena zgodovina ne more biti podlaga za »skupni spomin«, še manj pa lahko postane podlaga za skupni učni načrt zgodovine v šolah, kot priporoča resolucija, in tudi ne more postati podlaga za »evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov«. Prav tako ne more biti motivacija za odstranjevanje spomenikov in imen krajev (parkov, trgov, ulic), ki je – z izgovorom boja proti nejasnemu totalitarizmu – v resnici povabilo k brisanju jasnih in preglednih strani zgodovine teh, ki so s svojim žrtvovanjem pripomogli k porazu nacizma in fašizma.
5. 75. obletnica – priložnost za vizijo humane družbe in odgovornost Konference o evropski prihodnosti
5.1 Resolucija poziva, da bi morala tragična preteklost Evrope še naprej služiti kot moralni in politični navdih za soočenje z izzivi današnjega sveta. Pisana s selektivnim nizanjem dejstev kvečjemu pripomore k obujanju sovraštva. Zgodovine ne more predpisati nobena resolucija.
5.2 Zaradi takih dokumentov, prizadevanj in interesov, ki jim botrujejo, je še bolj potreben – v okviru EU, Evrope in tudi v Sloveniji – pretehtan in izostren odnos do nacionalizmov, ksenofobij, populizmov in rasizmov v novih preoblekah, v okviru katerih se oživljajo stare ideje fašizma in nacizma, ki so v prejšnjem stoletju prisilile človeštvo, da je v najhujšem vojnem spopadu, kar jih pozna zgodovina, pred barbarstvom ubranilo svojo civilizacijo in njene vrednote.
5.3 Tudi zato je utemeljeno naše pričakovanje – in verjamemo, da nismo osamljeni – da Konferenca o evropski prihodnosti, ki se bo začela letos, ne bo sledila tej in takim resolucijam, ampak bo spodbudila nastajanje vizije humane evropske družbe, da bo tehtno prispevala:
– k ohranjanju in krepitvi izvornih temeljev EU – protifašizma in protinacizma in ničelne tolerance do pojavov nacifašizma skupaj z uveljavljanjem koncepta socialne države;
– h krepitvi demokracije, solidarnosti, humanosti, premagovanju prevladujočega vpliva finančnih, kapitalskih središč in oligarhije in prevladovanja avtokratskega, od ljudi odtujenega vladanja in urejanja javnih zadev v posameznih državah in EU;
– in k prizadevanjem, da bi enakopravni in aktivni državljani v svojem skupnem evropskem domu dobivali odločilno vlogo tudi pri sprejemanju skupnih pomembnih dokumentov, kakršen je tudi obravnavana resolucija.
Verjamemo in pričakujemo, da bodo temu sledili tudi organi Republike Slovenije in naši evropski poslanci ter dali viden prispevek v našem in skupnem interesu.
Ob tem pa izražamo svoje pričakovanje, da se bodo zavzeli tudi za sprejem dokumenta v okviru EU ob letošnjem spominjanju 75. obletnice konca druge svetovne vojne in zmage zavezniške koalicije nad nacizmom in fašizmom.
5.4 ZZB bo po svojih močeh sodelovala pri tem. Tako bo ohranjala in potrjevala tudi vrednote narodnoosvobodilnega boja in svojo družbeno vlogo. Pri pripravah potrebnega novega dogovora, družbene pogodbe o ohranitvi in razvoju slovenskega naroda in RS, bo sledila svojim usmeritvam, svoji Izjavi o vrednotah: »Iz zavezniške zmage nad fašizmom se je izoblikovala ideja Ustanovne listine Združenih narodov; v njej koreninijo vrednote, za katere se je borila generacija naših partizanskih prednikov in ki jim zaupamo tudi mi: narodna samoodločba, mirno reševanje sporov, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravic, solidarnost in družbeni napredek. Samo demokratična, častna in poštena enotnost v različnosti je zagotovilo miru in obenem temeljni kamen UMIRITVE. Ne moremo dovoliti, da se vse te vrednote utapljajo v mlakuži dnevnopolitičnega zdraharstva – četudi pod najlepšimi jezikovnimi izveski!« (Predsedstvo ZZB NOB Slovenije, 6. oktober 2015)
Ljubljana, januar 2020
PRILOGA (OPOMBE IN DODATNA POJASNILA)
1) Že naslov resolucije je zavajajoč. Njena vsebina, čeprav se sklicuje na evropske vrednote, nima nič skupnega z zgodovinskim spominom, zgodovinskimi dejstvi in prihodnostjo Evrope.
Čeprav so v njej točke, s katerimi se lahko strinjamo, pa je mogoče skoraj v vsaki od njih najti kakšno tvegano trditev ali kar zgodovinsko netočnost.
Avtorji resolucije manipulirajo z zgodovinskimi dejstvi in jih relativizirajo, da bi tako sedanjo Rusko federacijo prikazali kot pravega hudiča (»belcebuba«), ki ogroža razvoj in prihodnost Evrope; je izraz in odraz sedanjih razmer in novih geopolitičnih razmerij, tudi kupčkanj v današnjem Evropskem parlamentu, ko zahodne države ob sprejemanju takšnih resolucij s svojo privolitvijo vanje dajejo le ideološke koncesije vzhodnoevropskim državam za koristi, ki so jih dobile z njihovo vključitvijo v EU.
Resolucija je poskus ustvarjanja nove evropske zgodovine z njenim ponarejanjem in novimi konstrukcijami, ki so izrazito v funkciji določenih zdajšnjih geostrateških, geopolitičnih in ideoloških potreb, ciljev in interesov, kar je več kot očitno; je izraz prizadevanj zgodovinskega, ideološkega izenačevanja ideologij in gibanj (nacizma in komunizma), ki služi kot alibi za prikrivanje temnih plati v posameznih okoljih.
2) Že temeljna dokumenta komunizma (Komunistični manifest) in nacizma (Mein Kampf) ne bi mogla biti bolj različni besedili. Prvo govori o enakosti vseh ljudi in boju za pravičnejši svet, drugi o manjvrednih rasah in širjenju arijskega gospostva, o njegovi genocidni, rasistični naravi in ciljih.
Resolucija je prispevek za nesprejemljivo relativiziranje zgodovine in spreminjanje kolektivnega spomina, predvsem pa za sedanje zmanjševanje zločinske narave nacifašizma in popolnega delegitimiranja komunizma in levih politik. Resolucija omogoča nadaljnji razmah neofašističnih in drugih skrajno desnih sil. Takšno stanje je posledica neoliberalne hegemonije in moči političnega centra, ki posredno in neposredno omogoča fašizacijo družbe.
Resolucija tudi »pozablja«, da so bili komunisti v številnih državah (med njimi tudi v Franciji in Italiji) najmočnejša sila upora proti nacizmu in fašizmu in so tako močno pripomogli k zmagi zavezniške koalicije in vnovičnemu rojstvu ustavne demokracije, s čimer so se znova uveljavile politična, sindikalna, kulturna in verska svoboda. Da ne omenjamo odločilne podpore, ki so jo komunistične države in komunistični ideali dali osvoboditvi celotnih ljudstev izpod kolonialnega zatiranja!
Pridobitve liberalne demokracije – splošno volilno pravico, svobodo združevanja, svobodo izražanja mnenj – so v preteklosti najbolj sad delavskih gibanj. Nasprotno pa so k vzponu nacifašizma veliko pripomogla prav prizadevanja kapitala, vojske in aristokracije, da izničijo reforme, ki so si jih izborili delavci v revolucionarnem vrenju ob koncu prve svetovne vojne.
3) Resolucija prvič spregovori o fašizmu v točki 7, ko govori o današnjem položaju. To je še posebno boleče za nas Slovence, zlasti primorske. S tem več kot pritrjuje vsem tistim v Italiji, ki razširjajo mit o nedolžnih Italijanih, ki naj bi jih jugoslovanske oblasti ob osvoboditvi in zasedbi Primorske ubile zgolj zaradi njihovega italijanstva. Se pa fašizem spet pojavi v točki 10, ko resolucija govori o kulturi spomina, »ki bo zavračal zločine fašističnih, stalinističnih in drugih preteklih totalitarnih režimov«. Tu pa »nacizem« izgine in ga nadomesti fašizem. Avtorji resolucije tako dejansko kažejo svoje nepoznavanje osnovnih kategorij, o katerih tako suvereno in samozavestno presojajo.
4) O vlogi, pomenu, osvobodilno-revolucionarnem bistvu narodnoosvobodilnega boja, povojnem razvoju, njegovih pridobitvah pa tudi napakah in odklonih, tudi tragičnih, je ZZB v številnih dokumentih že zapisala svoja stališča in ocene, pa tudi da se boj proti protifašizmu vodi s prizadevanji za revizijo zgodovine, za izenačevanje partizanskega gibanja in kolaboracije.
5) Resolucija pa kar »pozablja« na poboje, ki so jih zagrešili drugi režimi (nemški nacizem, italijanski fašizem in njuni zavezniki v okupiranih državah, režim generala Franka po koncu španske državljanske vojne …); in ne nazadnje tudi na povojna obračunavanja s sodelavci in pripadniki nacifašističnih in okupatorskih sil, zunajsodna maščevanja zmagovalcev.
6) Resolucija popolnoma zanemarja, da je Hitler že leta 1925 v Mein Kampfu zahteval, da si mora Nemčija nasilno izboriti življenjski prostor (»Lebensraum«) na vzhodu – da se je Nemčija začela že leta 1933 intenzivno oboroževati, leta 1936 pa se je dejansko začela pripravljati na vojno; zamolči razloge, ki so omogočili nacistični vzpon na oblast (posledice prve svetovne vojne, do katere privedeta imperializem in militarizem velikih sil, svetovna gospodarska kriza v tridesetih letih, paktiranje frakcij velikega kapitala z nacisti pri reševanju nemškega kapitalizma). Resolucija tudi ne omeni pozitivnega vedenja liberalnih demokracij in mednarodne solidarnosti ob nacističnem in fašističnem ekspanzionizmu (invazije v Etiopijo leta 1935; španska državljanska vojna, sprožena z desničarskim državnim udarom generala Franca leta 1936; priključitev Avstrije k Nemčiji, »anšlus«, leta 1938; naivno in kapitulantsko obnašanje zahoda v Münchnu leta 1938 –»Münchenski sporazum« – ki je pripomoglo k razdelitvi in zasedbi Češkoslovaške, kar so storile Nemčija ter tudi Poljska in Madžarska).
Resolucija pa tudi »obide« medvojno kolaboracijo in njene nacionalistične organizacije v nemških satelitskih državah, njihovo vlogo med vojno ter povezanost z današnjim pojavom neonacizma in neofašizma na eni in odporniška gibanja proti nacistični in fašistični okupaciji, ki so jih pogosto vodili ideali in simboli različnih struj mednarodnega komunističnega gibanja, ter njihov prispevek k zmagi nad nacizmom in fašizmom in vlogo veteranskih organizacij danes na drugi strani.
7) V resoluciji ni nikjer omenjeno, da je junija leta 1941 Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, da sta bili bojujoči se strani odtlej na eni strani sil osi, na drugi pa zavezniki, med njimi ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza. Zavezniške sile so premagale nacizem in fašizem.
Resolucija prav tako popolnoma zamolči odločilno vlogo SZ pri zmagi nad fašizmom in nacizmom, čeprav je k njej prispevala veliko več kot zahodne sile.
Resoluciji uspe omeniti Auschwitz, ne da bi povedala, da je taborišče z ujetniki, ki so bili namenjeni usmrtitvi, osvobodila sovjetska vojska.
8) Je pa resolucija lahko spodbuda za še okrepljene zahteve in pritiske za »priznanje slovenskega genocida« nad Italijani, za ponavljanje izkrivljenih interpretacij zgodbe o fojbah, za zanikanje namenov požiga Narodnega doma v Trstu že julija leta 1920, torej preden je fašizem prevzel oblast. Požiga se bomo spomnili v tem letu v upanju, da bo Narodni dom končno vrnjen slovenski skupnosti v Italiji.
Vsekakor konstruktiven prispevek k poštenemu zgodovinskemu spominu pa bi bil že dolgo pričakovan sprejem poročila skupne Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije iz leta 2000, tudi od pristojnih organov Italijanske republike.
