Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta
Dijaki iz Celja v Auschwitzu z nekdanjo interniranko Sonjo Vrščaj
Na območju današnje Slovenije se Judje nikoli niso naselili v večjem številu. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še v nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljujejo v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju.
Piše: dr. Marjan Toš
Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja uničena med drugo svetovno vojno. Usoda prekmurskih Judov je povsem primerljiva z usodo drugih vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. V kontekstu njihovega uničenja po marcu 1944 so bili namreč na udaru prvi prekmurski Judi. Judi v preostalih delih okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na nemških okupiranih območjih Evrope. Judovsko vprašanje je bilo na območju zdajšnje Slovenije »učinkovito« rešeno, saj je bilo v holokavstu uničenih preko 90% predvojnih Judov. Holokavst torej ni tema, ki se Slovenije naj ne bi dotaknila.
Po letu 1941 so masovni poboji Judov, Romov, Slovanov in vojnih ujetnikov postali za naciste pomembna naloga. Od leta 1942 do 1945 so nacisti izvedli množične poboje s hladno industrijsko učinkovitostjo. Milijone Judov so pregnali iz njihovih domov in jih z vlaki odpeljali v koncentracijska taborišča. Mnogi so umrli na poti. Ostale so pokončali s plinom, streljanjem, s tepežem, stradanjem ali so jih z delom izmučili do smrti. Le redki so preživeli. Nacisti so imeli pravno podlago za množično uničevanje Judov, Romov, Slovanov in ostalih »manj vrednih ljudi« (ras) v tkim. Nürnberških zakonih iz leta 1935. Rasna zakonodaja je zajemala državno pravni in dedno-biološki vidik rasne problematike. Ta zakonodaja je bila podlaga za največji genocid v zgodovini človeštva. Nürnberški rasni zakoni Judov (in posredno tudi Romov) ne obravnavajo več kot nemških državljanov, Judje se ne smejo poročati z arijci in ne smejo izobešati nemške zastave. Očitno postaja vse bolj pozabljeno, da so Rome nacisti med drugo svetovno vojno preganjali na podlagi rasne zakonodaje prav tako ali enako kot Jude. Žal je genocid nad Romi doslej priznalo le malo držav in to kljub temu, da so bili na primer v največjem taborišču smrti Auschwitz Romi tretja največja skupina žrtev tega taborišča. V obdobju med 1933 in 1945 so nacisti ubili šest milijonov Judov in milijone drugih, Rome (in Sinte), Slovane, politične nesomišljenike, komuniste, homoseksualce, vojne ujetnike, telesno slabotne in duševno prizadete. Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture. Brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta so neverjetni. Medtem še vedno obstajajo korenine, iz katerih se je holokavst razvil. Zlohotno vsakdanji so namreč še zmeraj rasno sovraštvo, gospodarske krize, človeške psihološke in moralne pomanjkljivosti, strinjanje ali sodelovanje posameznika v preganjanju bližnjih. Pogumni moramo biti, da se spominjamo, proučujemo in poučujemo o holokavstu. Ne glede na to, kako neprijetni so ti spomini. Kajti samo poučeni in moralno odgovorni posamezniki lahko preprečijo, da bi se holokavst ponovil. Preganjanje ljudi je zmeraj in povsod nesprejemljivo, delovanje proti temu pa je začetek upanja. Holokavst Judov je dobro poznan in tudi zgodovinopisno znanstveno obdelan, drugačna pa je zgodba okoli genocida nad Romi, ki še vedno ni znanstveno povsem pojasnjena in raziskana. Zato je tudi dejansko število romskih žrtev holokavsta še vedno precejšnja neznanka, ki se giblje med 500.000 – 1.000. 000 romskih žrtev. Letošnji mednarodni dan spomina na holokavst je v znamenju 72-letnice osvoboditve največjega koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem, ki predstavlja vrh razčlovečenja stotisočev taboriščnikov, največ seveda judov. Ko so vojaki Rdeče armade prišli vanj, niso mogli verjeti svojim očem….. Groza in strah, na vsakem koraku smrt… Tudi zato se je treba spomniti in zamisliti, da se kaj takšnega ne bi več nikoli in nikjer zgodilo. Največje žrtve holokavsta na Slovenskem so bili prekmurski Judje, poleg njih pa še Judje iz Tržaškega, Gorice in Ljubljane. Zlasti Prekmurje je postalo tista pokrajina, v kateri je bilo »judovsko vprašanje dokončno rešeno« in od predvojnih Judov so ostali le še ostanki ostankov.
Spomladi 1944 so bili v kontekstu množičnih deportacij Judov na Madžarskem na udaru tudi Judje v Prekmurju. Treba je poudariti, da so Madžari sicer izvajali protijudovsko politiko in ukrepe, a holokavsta vse do leta 1944 ne. Povsem drugačna, ostra in radikalna politika zoper Jude na Madžarskem je zavladala po vkorakanju nemških čet 19. marca 1944. Takrat je bila postavljena Nemčiji naklonjena oblast, ki je začela sistematično preganjati in uničevati Jude, in v tem kontekstu je bila skoraj docela uničena tudi predvojna judovska skupnost v Prekmurju. Prvi val aretacij Judov v Prekmurju se je zgodil 26. aprila 1944, ko so odpeljali Jude iz Lendave in Murske Sobote. Drugi, manjši val je bil maja, tretji pa oktobra 1944. Aretacije so potekale pod nadzorom žandarmerije oziroma matične madžarske policije. Jude so iz Lendave in Murske Sobote preko Čakovca odpeljali v začasni judovski geto v Nagykanizso in od tam v Auschwitz – Birkenau. Zgodilo se je natančno to, kar so mnogi napovedovali in tudi slutili. Preživelo je samo 23 lendavskih in 25 soboških Judov.
Od sovražnega govora do zločina iz sovraštva
Preganjanje ljudi je zmeraj in povsod nesprejemljivo, delovanje proti temu pa je začetek upanja. In vsako upanje živi, dokler se ljudje spominjamo, je nekoč poudaril največji lovec na nacistične zločince Simon Wiesenthal. In če se spominjamo, tudi ne pozabimo. Spominjati se holokavsta zahteva pogum: odkrito se soočiti s prikazom tega zla brez milosti, trpeti zaradi neutolažljive žalosti otrok in staršev, občutiti praznino in izgubo, brati nedoumljiva pričevanja o izprijenem in zlobnem človeškem umu, zavleči se v senco dvoma, ki jo poskuša holokavst vreči na moralo vseh ljudi in narodov. Da bi izgubljena življenja milijonov imela trajno vrednost, se moramo spominjati in ostati budni. Takrat lahko pepel in neoznačeni grobovi teh žrtev postanejo posvečena tla, iz katerih bo raslo človeško upanje, strpnost in moralna hrabrost. Večkrat se sprašujem, ali se nevarnosti, da se iz aktualne in vedno večje nestrpnosti in sovražnosti do drugačnih, tujcev in migrantov, ne razvije novo odkrito in radikalno rasno sovraštvo in novo preganjanje, sploh zavedamo? Bojim se da ne, žal tudi ne v Sloveniji! A bi se morali, saj je vsako rasistično nasilje za človeško dostojanstvo posebej žaljivo, nestrpnost pa začetek odkritega sovraštva. Zaradi nevarnih posledic tovrstnih nastavkov, ki so z evropsko begunsko krizo doživeli neverjetni razmah, bi od oblasti pričakovali več pozornosti in močno reakcijo. Oblasti bi morale izkoristiti vsa pravna sredstva v boju proti nestrpnosti, ksenofobiji, rasizmu in rasističnemu nasilju in na ta način okrepiti demokratično vizijo družbe, v kateri je drugačnost razumljena kot obogatitev in ne kot grožnja. Zato lažje razumemo mnenja mnogih, da postaja spominjanje na holokavst že irelevantna tema in da so vse ceremonije in slovesnosti ob tem spominskem dnevu zgolj pogosto spregledani javni dogodki, na katerih se samo govori o holokavstu, ne pa tudi opozarja na nevarnosti in posledice zdajšnjih nestrpnosti, ksenofobije in odkrite sovražnosti do tujcev in drugačnih. Vse sodobne pojave nestrpnosti, ksenofobije in rasnih sovražnosti je treba takoj in povsod zaznavati, nanje takoj odreagirati in jih tudi pravno sankcionirati. Drugače bo res kmalu pozabljeno vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, ko so nacisti vsilili prebivalstvu podjarmljenih dežel zatiralski režim. Milijoni tujih delavcev so bili prisiljeni delati v nemogočih razmerah v nemški industriji, da bi nadomestili delavce, poslane na fronto. Nacistični teror je bil brezmejen in nacisti so lahko brez ovir izvajali politiko »dokončne rešitve« judovskega vprašanja in sistematično uničevali nasprotnike v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih (za katere je svetovna javnost vedela, pa ni odreagirala, niti Vatikan ne). Takšno ravnanje nacističnih oblastnikov je izhajalo, poleg vojaških razlogov, iz znane rasistične ideologije, za katero so bili Poljaki, Rusi (ter ostali Slovani, torej tudi Slovenci) in Judje, ljudje nižje vrste brez vsakršnih pravic. Velja poudariti, da je nacistični vodja Adolf Hitler že v svojem razvpitem govoru o judovskem vprašanju 16. septembra 1919 v Gemlichu zapisal, da »antisemitizem ne sme temeljiti na čustvih, temveč na dejstvih, pri čemer je prvo dejstvo to, da je judovstvo rasa in ne religija. Čustveni antisemitizem bi porajal pogrome,« je takoj po koncu prve svetovne vojne menil Hitler in dodal, da »antisemitizem, utemeljen v razumu, mora po drugi strani peljati k temu, da se jima sistematično odvzamejo vse pravice. Njegov glavni cilj mora biti v vsakem primeru popolna odstranitev Judov«. Tako so bili prvič javno odkriti tudi ključni elementi Hitlerjevega Weltanschauunga (svetovnega nazora), sloneči na antisemitizmu na podlagi rasne teorije in »ustvaritve zedinjajočega nacionalizma, ki je slonel na potrebi po boju proti zunanji in notranji oblasti Judov«. Njegovo globoko sovraštvo do Judov (ter mnogih njegovih tesnih sodelavcev in zločinske SS) veljalo za »nenasitno manično obsedenost z Judi in od leta 1920 se ta obsedenost pokaže malodane v vsakem govoru – za vse slabo v Nemčiij stoji podoba Juda«.To prepričanje so nacistični veljaki na čelu s Hitlerjem zadržali vse do zloma tretjega rajha maja 1945. Posledice takšne politike pa so bile strahotne in so danes za mlade nepredstavljive.
Peščici članov povojne Judovske skupnosti Slovenije ni uspelo povrniti religioznega predznaka, kakršnega je skupnost imela pred aprilskim zlomom Kraljevine Jugoslavije. Versko življenje je bilo skoraj povsem okrnjeno in do določene mere je bilo javno izpovedovanje vere nezaželeno celo med Judi samimi. Judovska skupnost je prevzemala le minimalno versko vlogo, skrbela je za organizacijo pogrebov in mladinske dejavnosti, s čimer se je ukvarjala tudi Judovska skupnost Jugoslavije, katere članica je bila slovenska skupnost. Slovenskih Judov je bilo v vsem povojnem obdobju malo, bili so zelo nepovezani, javno neznani in za javnost nepomembni. Ob razglasitvi samostojne Slovenije je Judovska skupnost štela 130 članov, vseh Judov pa naj bi takrat v Sloveniji bilo okoli 300, je leta 2000 zapisal takratni predsednik judovske skupnosti Slovenije Andrej Kožar – Beck v Judovskem koledarju 5761.
Holokavst – zgodovinska resnica ali samo mit?
Spominjanje na holokavst (v Sloveniji velja za spominski dan 27. januar od leta 2008) nas mora nenehno siliti k dialogu z drugačnimi, saj zgodovina ni le opomin, pač pa svojevrstni zakon, ki nam prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo, razločevanje narodov, ras, spolov in nazorov, kot sta to počela nacizem in fašizem. Danes vse to odkrito obujajo novodobni nacionalizmi vseh vrst in barv. Tudi blizu nas, na nemirnem Balkanu še posebej, saj večni netilci nacionalnih sporov po krvavih balkanskih vojnah v 90-tih letih minulega stoletja znova s pridom izkoriščajo nacionalistične strasti in neporavnane račune za dnevno politične potrebe. Namerno podžigajo strasti in se javno lotevajo popolne relativizacije in historičnega prevrednotenja zgodovine druge svetovne vojne z zanikanjem krivde ustaškega režima na hrvaškem za Jasenovac. Odkrito tudi zanikajo kolaboracijo z nacionalsocializmom in fašizmom. In še vedno podžigajo pregrete strasti na primer z ustaškim pozdravom »Za dom spremni« na javnih mestih in celo na spominski plošči v Jasenovcu. Neverjetna in pritlehna provokacija, na katero svetovna javnost že odgovarja, aktualna oblast pa miži na obe očesi. Kot da se ni nič zgodilo in je v imenu demokracije vse dovoljeno? Genocid, kakršen je bil holokavst, sicer ni samo specifika nemškega nacionalsocializma (in njegovih marionetnih režimov med drugo svetovno vojno, kakršen je vladal tudi v takratni NDH, pa na Slovaškem, v delu Srbije, na Madžarskem od leta 1944 in še kje), saj so ga izvajali že prej in tudi pozneje (spomnimno se samo turškega genocida nad Armenci v začetku 20. stoletja, pa skoraj povsem pozabljenega nemškega genocida v Namibiji, ko so Nemci v letih 1904 – 1907 pobili več deset tisoč avtohtonih prebivalcev te nekdanje nemške kolonije, hudih zločinov v Ruandi in v Srebrenici konec minulega stoletja). Bil pa je doslej najstrahotnejši v človeški zgodovini. Ob vsakoletnem spominjanju na žrtve holokavsta se vedno znova porajajo številni dvomi in ugibanja, ali lahko ta zločin postane predmet pozabe in popolnega oproščanja. Najbrž ne, saj zverinskih grozot holokavsta ni mogoče enostavno prezreti, upravičiti, se zanje za vedno opravičiti in na koncu celo pozabiti. Mnogi raziskovalci pripominjajo, da je oprostiti sicer mogoče (in to se v praksi tudi udejanja), pozabiti pa nikoli. Vse več je tudi zelo resnih znanstvenih pristopov na področju učenja in spominjanja o holokavstu med mladimi. Mladi so namreč večkrat zbegani, saj se v sodobnih informacijskih pretokih soočajo z odkritimi poskusi zanikanja holokavsta. Treba je poudariti, da je zanikanje holokavsta običajno ideološko motivirano in ga akterji radi povezujejo z vprašanji, ali je holokavst dejansko zgodovinska resnica, ali pa je to samo mit. K takšnemu gledanju veliko pripomore odkrita in popolna relativizacija žrtev ter izenačevanje žrtev in storilcev, na kar že dalj časa opozarja dr. Oto Luthar. Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse pogosteje navzoče in tudi v slovenskih razmerah, vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi holokavsta. Relativizacija holokavsta posledično pritrjuje javnemu diskurzu zanikanja holokavsta kot posledice naraščajočega antisemitizma v Evropi, kar je v zdajšnjih političnih in družbenih razmerah ter napetostih nevaren in zaskrbljujoč pojav. V tem kontekstu, zlasti pa zaradi vse bolj odkrite revizije zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem po letu 1991, moramo izpostaviti tudi integracijo storilcev in žrtev vojne. Ta prihaja do izraza pri oblikovanju nove spominske pokrajine na Slovenskem s postavljanjem skupnih spomenikov, deloma po avstrijskem vzoru. Vse to so prepričljivi razlogi, da je treba mladim holokavst predstaviti objektivno, historično pošteno, vzročno in posledično in korektno povedati, da je bil holokavst človeški dogodek s človeškimi vzroki. To bodo nekateri težko razumeli, a drugače enostavno ne bo šlo. Tudi ni mogoče venomer in stereotipno vseh storilcev prikazovati kot »nečloveške pošasti«, saj bi s tem lahko opravičili njihova dejanja. Tega seveda nočemo in tudi ne smemo storiti, pač pa moramo z argumenti izpostaviti, da zlo ni zadostno pojasnilo za holokavst in da je treba motive storilcev podrobno preučevati in pojasnjevati vse vzroke, zakaj so ravnali tako, kot so (opirajoč se na izvirne, verodostojne dokumente in ohranjeno avtentično arhivsko gradivo, pa tudi na spomine in na pričevanja sicer vse redkejših živih prič holokavsta in to kljub temu, da njihov spomin močno bledi). Mladim je treba tudi predočiti resnico, da smo za holokavst v bistvu krivi vsi, saj je ves svet vedel, kaj se dogaja, pa je enostavno molčal.
Erika Fürst je ena redkih še živih prič holokavsta v Prekmurju. Aprila 1944 je bila odpeljana v Auschwitz. Spominja se, da so bili ob prihodu ujetniki razdeljeni v skupino tistih, ki so bili zmožni dela, in tistih, ki so bili preslabotni ter so jih takoj odpeljali v plinske celice. Otroke, ženske z otroki in starejše je čakala takojšnja smrt. Erika se je zloglasnemu zdravniku Josephu Mengeleju zlagala glede svoje starosti. Joseph Mengele je bil namreč znan po neizmerni okrutnosti. Zaradi njegovih metod se ga je prijel vzdevek Angel smrti. Najbolj se je zavzemal za izvajanje poskusov na enojajčnih dvojčkih in pritlikavcih. Če namreč takrat 13 let stara deklica ne bi rekla, da je nekaj let starejša, bi jo takoj usmrtili. Fürstova živi v Murski Soboti in svojo tragično zgodbo kljub veliki grenkobi, ki je ostala v njenem srcu, občasno pripoveduje mladim na osnovnih in srednjih šolah in opozarja, da se zlo holokavsta ne sme nikoli več ponoviti. Njena pripoved se ne omejuje zgolj na grozote koncentracijskega taborišča Auschwitz in na holokavst, pač pa segajo njeni bogati spomini tudi na povojno življenje judovske občine v Murski Soboti in Prekmurju, na specifične verske in sekularne običaje in socialno življenje prekmurskih Judov, na življenje in delovanje verske občine, na posameznike in družine, ki jih je poznala in ki holokavsta niso preživeli, na usode preživelih po vojni, na usodo judovskih spomenikov in ustanov, pa seveda na marsikaj, kar poleg poznavalcev danes zanima tudi osnovnošolce in srednješolce.
Oprostiti da, pozabiti ne
Holokavst je bil vrhunec klasičnega antisemitizma, ki se je razvijal od druge polovice 19. stoletja oziroma od nastanka rasnih teorij naprej in ki je zahteval odstranitev Judov kot tuje rase. Za klasični antisemitizem velja, da je bil regresiven in je iskal ideale družbe v preteklosti. Zato ni naključje, da klasični nemški antisemiti holokavst zanikajo ali pa pravijo, da gre pri njegovih obravnavah za pretiravanja. Enostavno želijo izbrisati krivdo Nemčije. Poleg tega antisemitizma, ki po mnenju Henryka M. Broderja ne igra več pomembnejše vloge, imamo še progresivni antisemitizem, ki je kot politična ideja bolj usmerjen v prihodnost in je pravzaprav kritika države Izrael. Ta antisemitizem, ki ga poznamo tudi kot antiizraelizem, je skoncentriran na prepričanje, da Izrael kot država sploh nima pravica obstoja. Žal smo ob dnevu spominjanja na žrtve holokavsta pogosto soočeni s slednjim, kar negativno vpliva na ohranjanje zgodovinskega spomina na genocid Judov med drugo svetovno vojno. Broder v bistvu govori o dveh antisemitizmih, o desničarskem, ki skuša odstraniti judovstvo kot kulturo in religijo (pa tudi raso) in o levičarskem antisemitizmu, ki želi odpraviti nacionalno obliko judovstva, torej državo Izrael. Oboje pa povezuje isti skupni cilj, to je odstraniti Jude iz vidnega polja svetovne politike. V tem kontekstu je tudi vse več javnih pripomb o nevarnosti, da se vsakoletne spominske slovesnosti sprevračajo v enostavne ritualizirane slovesnosti, v neke vrste praznik, ki sam po sebi ne bi imel več nobenega pomena. Naj bo tako ali drugače, nihče nima pravice zanikati, da se je holokavst zgodil in nihče nima pravice odrekati spoštljivega spomina na milijone žrtev. Žive priče genocida odhajajo in zato je treba slediti njihovim besedam, da si je treba za večno zapomniti žrtve in nikoli pozabiti morilcev. To nam vedno znova sporočajo tisti, ki so preživeli preganjanje, mučenje, psihično in fizično poniževanje, tisti, ki so izkusili pohode smrti, deportacije in preiskave, ki so preživeli koncentracijska in uničevalna taborišča, katerih pošastna imena so zapisana s krvjo umorjenih judov, Romov, Slovanov in drugih ljudi, ki so morali umreti samo zato, ker so bili drugačni. In te žrtve so bile tudi v Sloveniji predolgo v anonimnosti, na robu pozabe – in si tudi zaradi tega ob 72-letnici osvoboditve Auschwitza – tega simbola zla in katastrofe – zaslužijo globok poklon in trajni spomin. Spomin in opomin, da se grozodejstva holokavsta ne bi nikoli in nikjer več ponovila. Spomin pa naj za vedno ostaja tudi v misli, srcih in dejanjih vseh, ki spoštujemo življenje, mir, svobodo, človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in integriteto človeka, strpnost in različnost. Samo to nas vodi v resnično pluralno in demokratično družbo prihodnosti, v kateri ne bi smelo več biti priložnosti za nečastna in necivilizacijska dejanja, zaradi katerih so bila življenja drugačnih barbarsko pretrgana. Kajti, kot je zapisal preživeli torinski Jud Primo Levi, »zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi; to je bistvo tega, kar imam povedati«.
