Na sedežu ZZB za vrednote NOB Slovenije je danes potekala žalna seja predsedstva in Sveta slovenske borčevske organizacije v spomin na pokojnega dr. Antona Vratušo, partizanskega soborca, nosilca partizanske spomenice leta 1941, prejemnika najvišjega priznanja ZZB in številnih državnih odlikovanj in družbenih priznanj ter tovariša, akademika, slavista in politika. Slovesnosti so se udeležili tudi najožji pokojnikovi sorodniki, o dr. Vratuši pa je uvodoma spregovoril Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. Orisal je lik pokojnega soborca Vrana, njegovo izjemno osebnost in njegovo neverjetno življenjsko pot in energijo, ki ga ni zapustila vse do konca. Svoje spomine na Vrana kot borca, slavista in politika so vsak s svojega zornega kota predstavili tudi nekateri drugi člani predsedstva in Sveta ZZB.
Žalna seja v spomin na dr. Antona Vratušo
V imenu Taboriščnega odbora Rab Gonars, katerega član je bil pokojnik, pa je Janez Maršič Vratuševi hčerki Veri izročil posebno spominsko skulpturo v podobi Petra Klepca, ki z izruvano brezo, na kateri sedi črv vran podi sovražnike. Skulpturo so nameravali izročiti dr. Vratuši, a jih je prehitela njegova smrt.
Dr. Anton Vratuša je umrl 31. julija v 103. letu življenja in je veljal za najstarejšega živečega diplomata na svetu. V svojem bogatem življenju je prehodil dolgo pot od študenta slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je doktoriral leta 1941, preko interniranca v italijanska taborišča, kapitulacijo Italije je dočakal na Rabu kot namestnik komandanta Rabske brigade. Že med vojno ga je slovensko politično vodstvo z nalogo navezovanja stikov poslalo na sedež italijanskih partizanov. Po vojni je opravljal številne politične in druge pomembne državne funkcije, bil je eden najbolj prepoznavnih diplomatov, podpredsednik Zveznega izvršnega sveta in predsednik slovenskega Izvršnega sveta ter eden od pobudnikov in dolgoletni direktor Mednarodnega centra za pomoč deželam v razvoju s sedežem v Ljubljani. Ves čas pa tudi neumoren pričevalec o dogajanjih v fašističnih taboriščih, pisec številnih spominskih del in odmevnih znanstvenih razprav na temo jezika in jezikovne kulture, s poudarkom na njegovem rojstnem Prekmurju in tamkajšnjih jezikovnih posebnostih. Skoraj 50 let je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
