Zakaj Pahorjeva in Janševa udeležba v Marezigah ni primerna
Še preden so potihnili odmevi na manipuliranje z organizacijo Tigr in na zlorabo državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju je tandem Pahor – Janša pripravil novo provokacijo. Ob asistenci koprskega župana Bržana si prva moža slovenske kolaboracionistične sprave poskušata prisvojiti tudi spomin na enega prvih uporov proti fašizmu iz leta 1921.
Ob robu vsem tem dogodkom lahko mirno zapišemo, da je strategija tandema Pahor – Janša (ali bolje obratno, ker je Janša strateg, Pahor pa podrepnik) postala povsem jasna.
Janši ni prva skrb Covid, pač pa kulturni boj. Nepričakovano darilo z neba, padec Šarčeve vlade, želi temeljito izkoristiti za popoln preobrat na vseh področjih, ne več le na gospodarskem s plenjenjem tistega, kar je še ostalo po opustošenjih, ki sta jih povzročili njegovi prvi dve vladi. Gre za podreditev medijev, za prevrednotenje vseh vrednot, za spremembo slovenskega narodnega značaja, in seveda za popolno reinterpretacija zgodovine. Centri za narodno spravo in drugi proizvodi janšizma na oblasti so se že nekaj časa tega spravili tudi nad Primorsko, češ ni res, da je bila Primorska enotna v boju proti fašizmu. Možinovi Pričevalci, pisuni po forumih, ustanovitelji novega društva Tigr, „publicisti“ in drugi tolmači novodobne resnice očitno niso dovolj. Zato se je bilo treba letos lotiti Primorske z državno proslavo ob Dnevu upora proti okupatorju, ki doseže večji krog ljudi. Po Tigru si zdaj si skušajo prisvojiti še marežganski upor proti fašizmu.
Težko je reči, ali koprski župan res ne vidi širšega konteksta, v katerem naj bi se odvila junijska proslava v Marezigah, ali pa je tudi sam med snovalci tega načrta.
Stoletnica tako pomembnega dejanja, kot je bil Marežganski upor ne more biti stvar osebne presoje tokratnega koprskega župana in predsednika marežganske krajevne skupnosti. Ne gre za obletnico nekega podjetja, na kateri bi plačnik, njegov lastnik, lahko vedril in oblačil. Tudi če je to občinski praznik in najpomembnejši dan v krajevni skupnosti Marezige ne.
Ob pomembnih zgodovinskih obletnicah je povsod po svetu navada, da pravočasno oblikujejo dovolj širok pripravljalni odbor, v katerem združijo predvsem znanje, ne le plačnikov zakuske ob koncu proslave. Dogovorijo se za znanstvene simpozije, za publikacije in podobno. Tudi slavnostnega govornika določijo na temeljih nekakšnih kriterijev. To, da je bil nekdo izvoljen na najvišjo funkcijo v državi, še ne pomeni, da mora govoriti na vseh proslavah. Kriterij pri izbiri govornika je vselej ta, kaj lahko pove. In kaj lahko pove Pahor vemo žal zelo dobro. S svojim vztrajnim podpiranjem slehrne Janševe poteze in z govoričenjem o spravi dejansko razdvaja ljudi, saj še nikoli ni obsodil prikrajanja in potvarjanja zgodovine. Marežgani so se pred stotimi leti uprli fašizmu. In tisti, ki o fašizmu nimajo jasne predstave, ki o njem zelo malo vedo in ki govoričijo o spravi, nimajo veliko povedati ob spomenikih žrtvam fašizma. Še manj pa tisti, ki so si danes izmislili skovanko o nevarnost nekakšnega “levega fašizma.”
Ob stoti obletnici pomembnega zgodovinskega dogodka bi se spodobilo, če bi dobila besedo zgodovinska stroka, še posebej ker slednja tudi pri nas premore izvrstne strokovnjake, ki lahko s časovne distance celovito ocenijo tedanje dogajanje in ker v tem primeru ne bi bilo nevarnosti političnih zlorab in razdvajanja ljudi.
Namesto tega so se oblastniki odločili, da bodo pripravili proslavo v najstrožji tajnosti. Niti sledu ni o kakšnem širšem pripravljalnem odboru, govornika pa je očitno določil kar župan. Uporabil je formalno logiko češ Pahor bo govoril, ker je bil izvoljen na najvišji položaj v državi. In nič o tem, kaj Pahor ve o Marezigah. Morebiti se komu zdi normalno prisluhniti govoru, ki ga nekemu predsedniku napiše strokovna služba, sam pa mu doda nekaj političnih floskul. Župan, ki meni, da bo proslava bolj imenitna, če bo na njej govoril predsednik republike, očitno ne pozna Butalske imenitnosti.
Boris Kralj
