Anica Ločniškar
Anica Ločniškar, rojena Dežman, se je rodila pred 93 leti. Anica, pravzaprav Ančka, kot jo kličejo, zadnji dve leti prebiva v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Tukaj, na bližnjem Lancovem, je preživela vse življenje z izjemo obdobja neprostovoljnega izseljenstva med drugo svetovno vojno. Upokojila se je kot šivilja v tovarni Almira. Gospa Ančka je kljub letom še bistrih misli. S pomočjo dnevnega časopisja, televizije in obiskov sorodnikov in znancev sledi dogajanju doma in v svetu. Rada prebira tudi Svobodno besedo, njena vsebina jo ponese v čase, ki so se ji globoko zarezali v spomin, posebej pa še k dogodkom, ki so kruto posegli v življenje njene družine. To je njena pripoved.
Piše: Neva Ažman
Vas Lancovo leži na desnem bregu Save. Začenja se kilometer pod mestom Radovljica, pri mostu čez Savo. Lancovčani so bili vedno zelo povezani z Radovljico. Železniška postaja na progi Ljubljana–Jesenice jim je najbližja.
Po okupaciji in razpadu stare Jugoslavije se je tukaj in v okolici kmalu začelo partizansko gibanje. Borcem je Jelovica podobno kot Pokljuka in Mežaklja dajala dobro zavetje. Veliko zaslug za razvoj odpora proti okupatorjem je imelo že dolgoletno predvojno delovanje učitelja, spoštovane osebnosti, Primorca, komunista Staneta Žagarja, narodnega heroja. Njegovo ime nosi osnovna šola v Lipnici. Konec julija 1941 je bila najprej ustanovljena Jelovška četa, ki se je na začetku avgusta z Jeseniško četo združila v Cankarjev bataljon. Lancovčani so se vključili v partizansko gibanje kot borci in kot podporniki. Številni spomeniki pričajo o tragičnih dogodkih iz tega časa na samem Lancovem in v njegovi okolici.
Nemci so že julija leta 1941 zaplenili premoženje zavednega Slovenca Franca Remca in ga z družino med prvimi z Gorenjskega izselili v Srbijo. Remčevi so imeli na Lancovem žago – večji obrat in skladišče. Da je žaga z vso zmogljivostjo obratovala naprej, so za vodstvo postavili dva Nemca. Priganjala sta k delu, strašila z zaporom, vohunila za gestapo, med domačini sta povzročala dodaten strah in trepet. Na začetku oktobra so borci Jelovške čete obrate žage in skladišče požgali, Nemca pa pozneje ustrelili. Kot odgovor na te dogodke so Nemci čez teden dni iz begunjskih zaporov pripeljali petnajst talcev, med njimi je bila narodna herojka Rezka Dragar, doma iz Črnuč, in jih trinajst ustrelili na Lancovem pri Remčevih. Dva pa so ustrelili potem, ko sta opravila pokope, za pokopališkim zidom v Mošnjah pri Brezjah.
Dežmanova domačija leta 1943
Pred 73 leti je bil gospodar Dežmanove domačije, na kateri je živela Ančka, Valentin, tedaj star 68 let. Bil je tesarski mojster, pri njem je delalo tudi šest delavcev. Imeli so srednje veliko kmetijo. To je bil očetov drugi zakon. Kot vdovec se je znova poročil po koncu prve svetovne vojne, ko se je vrnil iz ruskega ujetništva. Druga žena – Marija, rojena Bešter – je bila dvajset let mlajša. Sem se je primožila iz vasi Podblica izpod Jamnika, z višjih obronkov Jelovice. Tudi ona je izhajala s trdne kmetije. Doma so imeli žago in svojo elektriko, kar je bila zasluga njenega iznajdljivega in praktičnega očeta.
Pri Dežmanovih so imeli štiri otroke, hčere Cirilo (22 let), Anico (20 let), Angelo (18 let) in sina Toneta (14 let). Anica je bila že poročena in je pestovala desetmesečnega sinka Nika. Njen mož Hinko Ločniškar, tedaj star 24 let, doma iz Kranja, je bil mornariški častnik stare jugoslovanske vojske. Tedaj je bil že mobiliziran v nemško vojsko.
Zaradi bližine mostu in Jelovice je bilo dogajanje okoli Dežmanove hiše precej živahno. Pri njih so partizani oddajali in prevzemali pošto. Hiša je imela vhod tudi zadaj, poleg je bil velik skedenj, kar je bilo priročno za skrivno prehajanje. Zaradi zastraženega mostu pa je bilo življenje za družino stresno in nevarno. Dežmanovi so partizanom pomagali tudi s hrano.
Franca, pet let mlajša sestra gospodinje Marije Dežman, se je omožila na kmetijo k Sušnikovim v vas Poljšica, dva kilometra južno od Podnarta, tudi Sušnikovi so med vojno pomagali partizanom.
Tragedija na Poljšici
Po kapitulaciji Italije so poleg rednih vlakov vozili še številni izredni transporti. To je bil čas, ko so partizanski minerji intenzivno izvajali sabotažne akcije na progi Ljubljana–Jesenice. Za to so bili primerni odseki v bližini gozda. Prav med Podnartom in Besnico je bil tak kraj. Zaradi poškodovane proge so vlaki vozili z velikimi zamudami ali pa jih sploh ni bilo. Nemci so prebivalce Poljšice sumili, da sodelujejo s partizani. Tako je na začetku oktobra 1943 na mino spet zapeljal transportni vlak. Človeških žrtev ni bilo, nastala pa je velika materialna škoda, saj so lokomotiva in nekaj vagonov zgrmeli v Savo. Zato pa so se Nemci ponoči kruto znesli nad prebivalci Poljšice.
Prav tistega dne se je Ančkina mati, Marija Dežman, tedaj stara 48 let, namenila z vlakom obiskati sestro Franco Sušnik na Poljščico, ki je prav tedaj pričakovala novorojenčka. Otroka Anica in Tone sta mater Marijo pospremila na železniško postajo. Nameravala se je vrniti še istega dne, a žal se to ni nikoli zgodilo.
V vas Poljšica je ponoči prišla skupina železniške policije iz kranjske postojanke, ki jo je spremljalo nekaj orožnikov iz postojanke v Podnartu. Svoj bes so že pred tem krotili z žganjem, ki ga je bilo polno v nepoškodovanem vagonu. Maščevalno so divjali po vasi od hiše do hiše in sejali grozo. Vdrli so v hišo Sušnikovih, po domače pri Pibercu. Ustrelili so gospodarja Alojza in ženo Franco, njeno sestro Marijo Dežman so odvlekli v črno kuhinjo in jo tam potolkli s puško. Medtem se je domača sedemletna hčerka Anica skrila med posteljnino. Nemški vojak jo je pozneje odkril, vendar ji je prizanesel. Ustrelili so tudi Jožeta Rozmana, po domače pri Bitencu, njegovo ženo pa so vpričo štirih mladoletnih otrok posilili. V hiše Alojza Beštra, po domače pri Toncu, Jožeta Beštra, pri Kralu, Janeza Vidica, pri Fištru, in Franceta Kalana, pri Blaževcu, so vrgli ročne bombe. Notranje prostore v hišah so močno poškodovale, na srečo človeških žrtev ni bilo. Hišo sester Katarine, Ane in Pepce Sušnik, ki je bila tedaj prazna, ker so bile vse tri in še Katarinina hčerka Jela zaprte v Begunjah, so požgali. Nasilneži so se vračali po isti poti, v nekatere hiše so še enkrat pogledali. Pri Sušnikovih so pogledali, ali sta oba zakonca mrtva. Ni znano, ali so že prej ali zdaj nosečo ženo prebodli z bajonetom. Povsod so tudi kradli. Izmed vojakov in orožnikov je najbolj divjal komandir z orožniške postojanke v Podnartu. Čez dva dni je na poti na orožniško postojanko padel pod streli partizanov.
Pri Dežmanovih doma na Lancovem so mamo Marijo nestrpno čakali. Hodili so jo čakat k vlakom, ki so vozili z večurnimi zamudami. Niso je dočakali. Naslednji dan se je k njim s kolesom pripeljala Mara Bešter, po domače Toncova s Poljšice, in povedala, da se je pri Sušnikovih nekaj hudega zgodilo. Anica se je potem s tem kolesom takoj napotila skozi Lancovo in po Lipniški dolini na Poljšico. Pokojno mamo so z lojtrnikom odpeljali domov. Dr. Šarec je potrdil, da so mamo s puškinim kopitom udarili po glavi. Pri pripravi pokojnice za mrtvaški oder so pomagali tudi presunjeni sosedi. Na pogrebu se je zbralo veliko ljudi.
Nekaj dni po dogodku je bilo zborovanje v gostilni pri Pogačniku v Podnartu. Navzoče domačine je kreisleiter iz Radovljice skušal prepričati, da so ta grozodejstva storili partizani. Prepovedal je širjenje govoric, da so zločin zakrivili Nemci, in zagrozil s strogo kaznijo.
Domačin izdajalec
V tisti strašni noči je Nemce po vasi vodil domačin, najbližji sosed Sušnikovih, kar mi je povedala gospa Ančka. To so vedeli in vedo vsi domačini, saj so ga takrat videli. Ta oseba je pozneje delala tudi kot aktivist OF. Iz osebnih spisov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, je razvidno, da je bila ta oseba leta 1949 obsojena na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za eno leto po prestani kazni in na odvzem premoženja. Spoznana je bila za krivo, da se je na začetku leta 1943 na žandarmerijski postaji v Podnartu zavezala k sodelovanju z Nemci, da jih bo kot vaški zaupnik obveščala o premikih partizanov, ter da se je večkrat sešla z vodjo gestapa na Bledu, Rozumekom. Obtoženi pa je bil oproščen obtožbe, da je v letu 1944 Nemcem izdal enoto Kokrškega odreda, ki jo je peljal kot terenec čez Savo pod Poljšico in so jo nato Nemci ob prehodu čez Savo napadli, pri čemer je padlo devet in bilo ujetih pet partizanov. O dogodkih na Poljšici pa nič! Tako Poljšičani nikoli niso bili deležni pravičnega zadoščenja.
