V spomin
Bogdan Osolnik
Le nekaj dni po svojem 99. rojstnem dnevu se je poslovil Bogdan Osolnik, nosilec Partizanske spomenice 1941, član sveta ZZB za vrednote NOB, eden najstarejših in najbolj aktivnih članov slovenske borčevske organizacije, partizan, pravnik, politik in pisatelj ter ljudski poslanec. Bil je predsedujoči Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju leta 1943, ki ja postavil temelje slovenski državnosti in član vrhovnega plenuma OF in slovenskega narodnoosvobodilnega sveta.
Rodil se je 13. maja 1920 v Borovnici kot prvi otrok Minke in Franceta Osolnika, odraščal pa je v kulturnem in ustvarjalnem ozračju Novega mesta, kjer je v družbi razgledanih profesorjev in sošolcev končal gimnazijo. V Ljubljani se je leta 1938 vpisal na študij prava, ki ga je prekinila vojna. Družina in širše okolje zavednih Slovencev, v katerem se je gibal so ga usmerili na pot borca za socialne pravice in družbeno enakost; iskreno domoljubje in svobodoljubje pa v borca za svobodo v partizanskih vrstah, kjer je skozi vsa leta osvobodilne vojne delil usodo svojih bojnih tovarišev, med njimi tudi 14- letnega brata Marjana. V vojnem času se je začela tudi njegova skupna življenjska pot z Maro Rupena, s katero sta se poročila v novembru leta 1943. Mara mu je vedno stala ob strani in ga s svojo brezmejno življenjsko energijo spodbujala in bodrila. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Prva med njimi, Katja, se je rodila v surovem vojnem času v Kočevskem rogu v Bazi 20, preostali trije pa v Novem mestu, Ljubljani in Beogradu, kamor je starše vodila njuna poklicna pot.
Med vojno je Osolnik opravljal različne odgovorne naloge, najprej na Dolenjskem in Gorenjskem, med drugim je postal prvi predsednik delovnega predsedstva zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v letu 1943. Po koncu druge svetovne vojne je bil ljudski poslanec v Ustavodajni skupščini Republike Slovenije in nato v Zvezni skupščini Federativne narodne republike Jugoslavije v Beogradu, kjer je bil tudi predsednik njenega zveznega zbora. Bil je minister za kulturo v vladi Republike Slovenije, minister za prosveto in nato minister za informiranje v vladi SFRJ. V prvih povojnih letih je deloval v jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih v Nemčiji in nato v Sovjetski zvezi, pri vzpostavljanju mednarodnopravnega statusa Republike Avstrije, pri zgodovinski obnovitvi sodelovanja med ZSSR in FNRJ po Stalinovi smrti ter v pripravah in izvedbi prvega srečanja voditeljev neuvrščenih držav v Beogradu v letu 1961.
Še posebej zavzeto je deloval v številnih organizacijah za krepitev miroljubnih gibanj, za izboljšanje položaja vseh ljudi, narodov in človeštva nasploh. Kot predstavnik Jugoslavije je dolga leta sodeloval v delu Organizacije Združenih Narodov in Unesca ter v Mednarodni ligi za mir. Po vrnitvi v Slovenijo v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja je najprej vodil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, soustvarjal knjižnico NOV in POS. Bil je med ustanovitelji Visoke šole za politične vede, današnje Fakulteta za družbene vede, kjer je bil tudi dolgoletni predavatelj za področje javnega mnenja in medijev. V mednarodnih znanstvenih krogih se je uveljavil z inovativnimi prispevki na področju komuniciranja in javnega mnenja ter kot član ugledne McBrideove komisije in soavtor njenega odmevnega poročila o položaju medijev, nastalo leta 1980 pod okriljem Unesca in prevedenega v več kot trideset jezikov v vseh predelih sveta.
Objavil je več knjig o življenju in dosežkih svoje generacije ter svojih spominov, svojo mladost in odločitev za odhod v partizane je opisal v knjigi Z ljubeznijo skozi surovi čas, ob njegovi 95-letnici je nastal dokumentarni film z enakim naslovom. Znano pa je tudi njegovo delo O koreninah slovenske državnosti. Bil je častni meščan Novega mesta.
Jožica Hribar
