Razstava o Pevskem zboru Srečko Kosovel
Ubrano zborovsko petje ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Lahko bi rekli, da je zborovsko petje pri nas doma. To potrjuje tudi rek, ki nas spremlja povsod po svetu in pravi, da kjer so trije Slovenci skupaj, je že pevski zbor. Petje ni utihnilo niti v času svetovnih vojn. Pevski zbori so delovali tudi v vseh prekomorskih brigadah, bataljonih in v večini čet. Nastopali so predvsem na internih prireditvah v enotah, pa tudi na javnih prireditvah, kakršne so kulturne skupine prirejale v osvobojenih krajih.
BESEDILO: Nada Čibej, FOTO: Slavko Gračner in Zdenko Pribac
To dokazuje tudi zgodba o Pevskem zboru Narodnoosvobodilne vojske Slovenije Srečko Kosovel. Pevski zbori v vrstah partizanskih enot so opravljali kulturno, izobraževalno in tudi politično poslanstvo neprecenljivega pomena. Predvsem so bili pomemben povezovalni element pri Slovencih, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko oziroma so postali interniranci, taboriščniki in zaporniki – te so Italijani odpeljali z njihovih domov kot nevarne ali da bi preprečili njihov odhod v partizane.
Primorski Slovenci so se že avgusta leta 1943 v ujetništvu v Constantini združevali pri petju in skupina 42 fantov in mož je 8. avgusta 1943 postala »Jugoslovanski zbor«. Po nastopu v angleškem oficirskem domu so se vrstili nastopi in oktobra leta 1943 je dirigentsko palico v roke vzel Mirko Černigoj, ki je zbor vodil do prihoda v Gravino, kjer so se pevci pridružili Pevskemu zboru Srečko Kosovel.
Po kapitulaciji Italije je bilo v Gravini pri Bariju ustanovljeno zbirno partizansko središče za vse, ki so se želeli pridružiti NOVJ. 5. junija 1944 je taborišče obiskala kulturniška skupina 10. ljubljanske udarne brigade. Njen član je bil tudi Rado Simoniti. Pripravili so velik miting, po končanem uradnem delu pa se jim je v zahvalo iz ozadja oglasila ubrana slovenska pesem. Pelo je približno 30 »Černigojevih« pevcev. Prefinjeno Simonitijevo uho je takoj dojelo, da je to ogrodje, iz katerega se da zgraditi zelo kakovostno pevsko telo. Stekle so priprave in vaje. Zbor je na predlog Borisa Ziherla dobil ime po Srečku Kosovelu. Njegov dirigent je postal Rado Simoniti, korepetitorja pa Vlado Golob in Filip Bernard. Med pripravami na prvi koncert, ki so ga imeli 11. septembra 1944 v gledališču Teatro Niccolo Puccini v Bariju, je zbor imel preizkusni nastop 6. septembra v bolnišnici Grumo. Po prepričljivem nastopu in izrednem odzivu so sledili koncerti po zavezniških oporiščih in vojaških bolnišnicah. Na predlog Edvarda Kardelja je zbor postal uradni pevski zbor NOVJ. S koncertom v Quassanu 17. oktobra so se poslovili od Italije in se vrnili v domovino.
Svojo uspešno pot na Primorsko so začeli s koncerti na Visu, v Šibeniku in Splitu, Dubrovniku, Trebinju, Cetinju, Baru in Skadru.
Utrinek z razstave
Posebno doživetje je bil koncert v Bitolina začetku leta 1945. Zbor je zapel makedonsko Bolan mi leži v Simonitijevi priredbi in doživel eksplozijo navdušenja v koncertni dvorani. Sledili so nastopi v Skopju, Vranju (slovenskim izgnancem z Gorenjskega in Štajerskega) in Nišu. Po štirih mesecih nevarnosti, voženj, prepevanja in vaj je zbor 22. februarja 1945 prispel v Beograd. Že naslednji mesec je odšel na prvo turnejo, na vseslovanski kongres v Sofiji v Bolgariji. Nastope je imel še v Plovdivu, Stari Zagori, Gabrovem in Plevnu. Po vrnitvi v Beograd se jim je 22. aprila 1945 pridružil 35-članski zbor primorskih fantov, ki jih je vodil Leopold Černigoj (pevski zbor letalskega detašmaja NOVJ pri RAF). Skupaj so odpeli še 28 koncertov, vrhunec nastopov v Beogradu je bil koncert pri maršalu Titu 10. maja 1945.
Nato se je začela prava pot domov, v Slovenijo. Prvi nastop je bil v Mariboru 2. junija in potem 15. julija 1945 osrednja manifestacija v Unionski dvorani v Ljubljani. Sledilo je še 13 navdušujočih nastopov. Potem pa zadnji cilj – Primorska. Peli so v Postojni, Vipavi, Tolminu, Cerknem, Idriji, Ajdovščini, Ivanjem Gradu, Opatjem selu in Kostanjevici. V Tomaju so se poklonili svojemu »patronu« Srečku Kosovelu. Zapeli so v Sežani, zavezniki pa so jim preprečili nastop v ladjedelnici v Trstu. V tedaj partizanom nenaklonjeni Gorici so jih na koncertu v gledališču Verdi varovali zavezniki z oklepniki, saj so se bali nemirov. Ko pa je zbor zapel ameriško »Carry me back to old Virginny«, so Angleži in Američani ponoreli. Čestitke so prihajale od vsepovsod, o oklepnikih ni bilo več ne duha ne sluha. Koncert so še dvakrat ponovili. 20. avgusta 1945 pa so uresničili željo in nastopili v prepolni dvorani gledališča v Trstu ter naslednji dan ponovili koncert.
Zbor se je leta 1946 okrepil z novimi pevci (skupaj jih je bilo 84). Gostovali so na Češkoslovaškem, koncertirali so v Smetanovi dvorani v Pragi, kjer se jim je pridružil Friderik Lupša, solist ljubljanske Opere. Sledila je pot na pomembno misijo v Pariz, na konferenco zunanjih ministrov, ki je urejala tudi vprašanje Primorske. Prvi koncert je bil 10. maja 1946 pod pokroviteljstvom najvišjih francoskih kulturnih, političnih in vojaških predstavnikov v gledališču Palais de Chaillot. Ob petju Marseljeze, državne himne Francije, je v dvorani nastalo tako navdušenje, da so morali himno zapeti dvakrat.
Sledili so nastopi v Lyonu, Grenoblu, Marseillu, Nici, Lensu, v Belgijiso nastopili v Bruslju in Antwerpnu. Vabili so jih na Švedsko, Norveško, v Sovjetsko zvezo in ZDA, želeli pa so si domov, k družinam in porušenim domovom.
Na poslovilnem koncertu v Ljubljani jih je v imenu Osvobodilne fronte pozdravil Oton Župančič, zadnjikrat pa so se zbrali na Okroglici.
Pevski zbor NOVJ Srečko Kosovel je imel 131 koncertov v osmih državah, 19 radijskih koncertov, štiri koncerte za film in štiri koncerte za plošče. Vseh nastopov je bilo 158. Zbor je bil odlikovan z redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem, domicil pa mu je podelila občina Ajdovščina.
