Vhod v nekdanje koncentracijsko taborišče Auschwitz – Birkenau.
Pred 74. leti so bila osvobojena nemška, madžarska in hrvaška koncentracijska taborišča, leta 1943 pa italijanska
Slovenci smo se dvignili v upor spomladi 1941, ko smo spoznali, da so nas nacifašistične sile obsodile na uničenje. Po kratkotrajni vojni, ki se je končala s kapitulacijo jugoslovanske vojske že 15. aprila 1941, so si ozemlje (tedaj banovine) Slovenije razdelili trije okupatorji. Slovenci smo bili napoti vsem trem okupatorjem. Zanje je bilo naše fizično uničenje edino jamstvo, da si za vedno prisvojijo naše ozemlje. Vendar pa so se še kako ušteli. Iskra upora je zanetila požar in nobena grožnja, nobeno še tako hudo nasilje ni moglo zlomiti duha naroda, ki mu je Prešeren zapel: Manj strašna noč je v črne zemlje krili kot o pod svetlim soncem sužni dnovi.«
Največji kos plena si je prisvojila Nemčija in sicer Štajersko, severni del Dolenjske, Gorenjsko, Mežiško dolino in Jezersko, skupaj kar 10.261 kvadratnih kilometrov ozemlja. Italija je zasedla večino Dolenjske in Notranjske, skupaj 4.544 kvadratnih kilometrov, Madžarska pa večino Prekmurja, skupaj skoraj tisoč kvadratnih kilometrov. Kmalu po oboroženi vstaji slovenskega naroda so okupatorji storili vse, da bi vstajo že v kali zatrli. Poostrili so ukrepe za lastno varnost in za zaščito okupacijskega sistema, začeli so izdajati ukaze o ukrepih proti udeležencem narodnoosvobodilnega gibanja ter graditi sistem za zatiranje narodnoosvobodilne misli in akcije na vseh področjih. Nemški okupator je že v prvih dneh oborožene vstaje nastopil z najhujšimi ukrepi – z ubijanjem, požiganjem vasi, pošiljanjem ljudi v koncentracijska taborišča, saj je hotel zasedene slovenske predele očistiti lasti narodno zelo zavednih Slovencev in protifašistov. Italijani in Madžari si zavoljo priključitve zasedenih slovenskih ozemelj niso delali nikakršnih preglavic. Prvi so priključitev izpeljali 3. maja 1941, Madžari pa 16. decembra istega leta. Skupno vsem trem okupatorjem na Slovenskem pa je bilo – uničiti slovenski narod kot etnično enoto.
V vseh koncentracijskih taboriščih je bilo skoraj 59.000 Slovenk in Slovencev, od tega v italijanskih 36.200, nemških 21.300, madžarskih 700 in hrvaških več kot 400. Po doslej zbranih podatkih je v nemških taboriščih umrlo okoli 10.000 Slovenk in Slovencev, v italijanskih 2.200, v madžarskih 40 in v Jasenovcu 300 naših državljanov. Največ slovenskih državljanov je umrlo v tržaški Rižarni, podružnici Auschwitza (več kot 3.000), sledijo pa Dachau (1.600), Mauthausen (1.500), Rab (1.450) in Auschwitz (1.331).
Ob obletnici osvoboditve nemških, madžarskih in hrvaških koncentracijskih taborišč so pripravili številne spominske slovesnosti. Delegacija Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije je ob tej priložnosti obiskala nekdanja taborišča Flossenburg, Neuengamme, Bergen Belsen, Dora, Buchenwald in Dachau. Skupnost internirancev Dachau je organizirala obisk Ravensbruecka, Društvo ukradenih otrok pripravilo strokovno ekskurzijo v Auschwitz in Auschwitz – Birkenau, predstavniki taboriščnega odbora Mauthausen pa so obiskali Mauthausen in Gussen. Na spominskih slovesnostih v posameznih taboriščih so bili tudi predstavniki slovenskih veleposlaništev iz Berlina in Dunaja.
Srednješolci iz Slovenije v Auschwitzu
Kar 42 dijakov štirih slovenskih gimnazij – I. gimnazije Celje, Splošne in strokovne gimnazije Lava Celje, Škofijske klasične gimnazije Ljubljana in gimnazije z italijanskim učnim jezikom Antonia Sema Piran – se je sredi aprila udeležilo strokovne ekskurzije na Poljsko. Obiskali so Krakov in nekdanji nemški koncentracijski taborišči Auschwitz I in Auschwitz II – Birkenau.
Z mladimi sta poleg profesoric in profesorjev potovali tudi Sonja Vrščaj, ki je preživela zloglasno taborišče Auscwhitz – Birkenau, in Milena Žerič, ukradeni otrok. Obe sta z mladimi delili svoji življenjski zgodbi in izkušnje. Strokovno je ekskurzijo vodil direktor Sinagoge Maribor, zgodovinar in profesor Boris Hajdinjak. To je bil že tretji obisk slovenskih srednješolcev v Auschwitzu v zadnjih letih, ki ga je organiziralo Društvo ukradenih otrok. Zanj vedno vlada veliko zanimanje med mladimi in tudi zato v prihodnje še načrtujejo podobne ekskurzije.
Odzivi nekaterih dijakinj in dijakov:
»Menim, da bi vsakdo izmed nas moral vsaj enkrat v življenju obiskati to taborišče, kajti šele tako se lahko zaveš, s kakšno krutostjo so se morali spopadati nedolžni ljudje pod nacistično oblastjo. Žal je svet še danes poln sovraštva do drugačnosti. Številni imajo predsodke do ljudi druge narodnosti, veroizpovedi, barve kože, spolne usmerjenosti, drugačnega načina življenja. Če bosta namesto ljubezni in spoštovanja prevladala sovraštvo in nestrpnost, pa nas lahko doleti podobna usoda, kot so jo doživeli mnogi nedolžni v največjem uničevalnem taborišču na svetu.«
Kaja
»Je smiselno obiskati največje delovno in uničevalno taborišče na svetu? Da, če zmoreš čutiti, in ne, če zgolj gledaš. Pieteta je nepogrešljiva, samo opazovanje ni dovolj. Eno je zagotovo: s to izkušnjo pride posebna odgovornost, ki se bo v naših življenjih povečevala – ozaveščanje. Dolžnost naše generacije je, da ohranjamo mir in ne dovolimo, da se zgodovina ponovi.«
Eva
»Izkušnja je bila zagotovo pretresljiva, a našla sem lahko veliko lepih trenutkov in sem zelo vesela, da sem dobila priložnost. Naučila sem se veliko novega, za vedno pa si bom zapomnila besede gospe Sonje, ki je večkrat poudarjala, naj imamo radi domovino, se bojujemo za pravice in naš slovenski jezik, najpomembneje pa je, da imamo radi drug drugega.
Natalija
»Mislim, da bi moral vsakdo enkrat v svojem življenju obiskati Auschwitz, saj se premalo zavedamo te plati vojne. Naš obisk taborišča pa bi bil veliko bolj prazen, če z nami ne bi bilo Sonje Vrščaj, saj je s svojim pričevanjem dala našemu doživetju Auschwitza pomemben del.«
Anže
»Imel sem veliko srečo in bil sem zelo počaščen, da sem lahko poslušal pričevanja in se na štiri oči pogovoril z gospo Sonjo Vrščaj in gospo Milene Žerič, ki so jo kot dojenčka ugrabili, njeno mamo pa poslali v Auschwitz. Pozorno sem poslušal tudi gospoda Borisa Hajdinjaka, ki nam je na kratko predstavil zgodovino Poljske ter nam govoril o svojem delu in raziskovanju zgodovine holokavsta in drugih grozodejstev, ki so jih izvedli okupatorji med drugo svetovno vojno. Zbrano sem prisluhnil še vsem drugim vodnikom, ki so nas vodili po Krakovu, Auschwitzu in Stari sinagogi.«
Irenej
»Ko smo prišli v Auschwitz 2 oziroma Birkenau, sem šele dojela, kako velika območja so imeli nacisti pod nadzorom. Kamor koli sem pogledala, povsod sem videla le barake, dimnike in bodečo žico, ki je preprečevala pobeg taboriščnikov. Gospa Sonja nam je tukaj povedala še več o dejanskem življenju v tem uničevalnem taborišču. Nazorno so se videli tudi poskusi uničenja barakarskega naselja leta 1945. Nacisti so namreč želeli izbrisati vse dokaze, da so tam potekala množična ubijanja nedolžnih ljudi.«
Anja
»V uničevalnem taborišču Auschwitz 2 – Birkenau smo spoznali kruto usodo ljudi, ki so se znašli pod nacistično oblastjo samo zato, ker so bili Judje, Slovani, politični nasprotniki, homoseksualci, Romi. Milijon žrtev, ki so življenje izgubili v kompleksu, ni pozabljen. V kompleksu Birkenau je postavljen spomenik s spominski ploščami v več jezikih. Žrtvam smo se poklonili tudi pred spominsko ploščo v slovenskem jeziku.«
Rok
»Poleg nečloveških razmer, v katerih so morali živeti taboriščniki, sta me prevzeli tudi velikost taborišča in njegova tehnična dovršenost. Vse dejavnosti v taborišču smrti so potekale skrbno načrtovano, in to je dokaz, da se tega zločina proti človeštvu niso domislili neuki, nerazgledani ljudje, temveč peščica visoko izobraženih, zelo sposobnih in inteligentnih posameznikov. Prav to pa je tisto, kar me najbolj skrbi.«
Anže
»Pretresljivo. To je beseda, ki najbolje opiše našo ekskurzijo v Auschwitz. Kljub predhodnemu pogovoru o teh grozotah si nismo mogli predstavljati, kaj nas bo čakalo tam. Že pred vhodom nas je zajel občutek turobnosti. Pogled na kamnite hiše, kjer so še pred slabim stoletjem trpeli nedolžni ljudje, nam je vzel dih. Naši občutki so se med ogledom samo še poglabljali. Ob pogledu na tisoče kovčkov z različnimi imeni nas je zadelo, da za vsakim stoji oseba s svojo zgodbo, ki se je tragično končala z vstopom v Auschwitz. Najhuje je bilo v krematoriju, kjer je vladala popolna tišina kot znamenje spoštovanja vsem tamkaj umrlim. Med vračanjem v Slovenijo je gospa Sonja Vrščaj, preživela taboriščnica, poudarila tudi svetlejšo plat – medsebojno ljubezen, pomoč in žrtvovanje za sotrpine. Nepredstavljivo se nam zdi, da je človek zmožen storiti takšno krivico sočloveku.
In kot je rekla gospa Vrščaj: »Ni je stvari, ki je človek ne bi naredil človeku ali za človeka.«
Prva Gimnazija v Celju
Za objavo pripravila D. Deželak in J. Alič
