Maščevanja najverjetneje ni bilo
Na zemljevidu prikritih grobišč Geopedie je na vzhodnem robu Celja označenih nekaj grobišč z ustaši, proti Bukovžlaku pa so najverjetneje pokopani četniki. Tudi pri Vojniku so tri grobišča z ustaši. 11. maja 1945 je na območje Slovenskih Konjic, Šentjurja in Vojnika prispela 16. vojvodinska divizija, ki je v naslednjih dveh dneh zajela in razorožila 22. in 181. nemško divizijo. 2. brigada 16. divizije je prodirala od Slovenskih Konjic proti Celju, da bi obkolila veliko ustaško skupino, ki se je iz Celja prebijala proti Vitanju in Dobrni ter je izsilila pot iz Celja z grožnjo o požigu mesta. Predhodnica te ustaške skupine je bila pri Vojniku povsem razbita.
PIŠE: Milan Gorjanc
2. vojvodinska brigada je nadaljevala prodor do Srednjega Doliča, da bi omogočila zajetje glavnine te ustaške skupine skupaj s 17. vzhodno bosensko divizijo pred prebojem v Avstrijo v naročje zahodnih zaveznikov. Poveljstvo 3. armade je po Titovi kritiki, da prepočasi prodirajo proti meji in frontalno rinejo umikajočega sovražnika, napotilo 16. vojvodinsko divizijo brez 4. brigade s tovornjaki skozi Ljubljano in čez Jezersko na Koroško. Tako je tudi 2. brigada iz Doliča skozi Velenje odšla na Koroško. Na območju Celja in Šentjurja je ostala 4. brigada 16. divizije, ki je razoroževala Nemce in čistila to območje od zaostalih manjših ustaških in četniških skupin.
1. in 2. vojvodinsko brigado so v severovzhodni Bosni na območju planine Majevice maja leta 1943 ustanovili borci iz Srema, pretežno srbske narodnosti. Geografske razmere v Sremu niso dopuščale bojevanja večjih partizanskih enot, pa tudi Nemci so temeljito varovali železnico in cesto med Beogradom in Zagrebom. Tudi 4. vojvodinska brigada je bila v septembru leta 1943 ustanovljena v Bosni na planini Majevici, med borci pa so bili tudi že Srbi iz Bačke.
Vojvodina je bila po okupaciji leta 1941 razdeljena med okupatorje. Pavelićevi NDH je pripadel Srem. Hortijeva fašistična Madžarska je zasedla Bačko, Banat pa je zaradi velikega števila v prejšnjih stoletjih naseljenih Nemcev postal protektorat pod neposredno upravo Berlina. Zločine nad Srbi, Judi in Romi so izvajali vsi trije okupatorji, Nemci v Banatu še najmanj, ker so potrebovali delovno silo, saj so bili mlajši Nemci v 7. SS-diviziji princa Evgena. Madžarski fašisti so izvajali množične poboje v večjih mestih. Januarja 1942 so v Novem Sadu postrelili in vrgli pod led na zamrznjeni Donavi več kot tisoč nedolžnih civilistov. Poslanec takratnega madžarskega parlamenta Zsilinsky je ugotovil, da je v januarski raciji leta 1942 madžarska vojska pobila 12.763 nedolžnih ljudi, kar je v posebnem memorandumu že na začetku februarja leta 1942 sporočil regentu Hortyju. Ti zločini so bili po osvoboditvi Vojvodine konec leta 1944 tudi procesirani, bilo pa je med vojno veliko osebnega maščevanja proti med vojno priseljenim Madžarom, ki so zasegli srbsko imetje.
Hrvaški staroselci v Sremu niso bili navdušeni nad zasedbo NDH, predvsem pa niso množično sodelovali v zločinih nad Srbi. Tudi med ustaši jih ni bilo mnogo. Strahotne zločine so v Sremu v avgustu leta 1942 storili ustaši iz BiH pod vodstvom banjaluškega vodje ustašev v Bosanski krajini Viktorja Tomića, ki je pred tem že tam vodil pokole Srbov. V dveh mesecih je »naglo premično sodišče« likvidiralo več kot 6000 Srbov in Judov v Sremu. Čeprav je delovanje tega »sodišča« usmerjal gestapo v Zagrebu, je nemško poveljstvo v Srbiji ostro protestiralo pri Paveliću in konec septembra leta 1942 so ga umaknili iz Srema.
Celotna 16. vojvodinska divizija se je od jeseni 1943 pa vse do poletja 1944 bojevala v vzhodni Bosni predvsem proti četnikom, v večjih mestih in ob komunikacijah pa so bile posadke domobranov. V naseljih z muslimanskim prebivalstvom pa je bila dobro organizirana in oborožena muslimanska milica. Partizani so se morali bojevati še z dokaj močnimi oboroženimi skupinami nekakšne paravojske, »zelenim kadrom«. Čisto ustaških enot pa skoraj ni bilo, samo občasno so sodelovale v manjših hajkah. Še posebno 4. brigada ni imela večjih spopadov z ustaši. Po prodoru 16. divizije v Srbijo v septembru leta 1944 so bili njeni nasprotniki sprva četniki, zatem pa Nemci vse do Rogaške Slatine. Prvi spopad z ustaši je 4. brigada dejansko imela 14. maja v okolici Celja, ko se skupina v velikosti bataljona ni hotela predati in se je uprla z ognjem. Predali so se šele, ko so bili povsem obkoljeni.
Ker je 2. brigada že 11. maja 1945 pohitela proti Mislinjski dolini, se ni zadrževala ob razbiti predhodnici velike ustaške skupine pri Vojniku. 1. in 4. brigada pa sta razoroževali 22. in 181. nemško divizijo v okolici Šentjurja. Toda 16. vojvodinska divizija je z glavnino odšla prek Ljubljane in Tržiča na Koroško, kamor je prispela 15. maja, ko se je velika skupina ustašev in črnogorskih četnikov pri Pliberku že predala. Med Šentjurjem in Celjem je ostala 4. brigada, ki je zbirala plen in spremljala ujetnike v zbirna taborišča. V srditih spopadih so ustaši imeli veliko mrtvih, ki so ostali nepokopani na bojišču. Tudi te je bilo treba nekje pokopati. Po zaključnem poročilu 3. armade je v neposrednih bojih na območju Štajerske v dneh po 9. maju 1945 padlo približno 25.000 sovražnikovih vojakov, ranjenih je bilo 4.000 in zajetih 105.000 ljudi, od tega približno 60.000 hrvaških ustašev in domobranov ter 5.000 črnogorskih četnikov. V grobiščih v okolici Celja in Vojnika so najverjetneje pokopani padli nasprotniki v bojih, ker se niso hoteli predati in so se hoteli za vsako ceno prebiti na Koroško k zahodnim zaveznikom. Za maščevanje Vojvodincev pri Vojniku in v okolici Celja dejansko ni bilo časa, pa tudi ne razloga.
