Priznam, da sem kot udeleženec vojne za Slovenijo leta 1991 in kot takratni poveljnik TO ljubljanske pokrajine (5. PŠTO) zelo ponosen na opravljeno delo in na odlično zadržanje prebivalcev Ljubljane in vse ljubljanske pokrajine, predstavnikov obrambno varnostnih sil in še prav posebej vseh tistih, katerih učinkovito delovanje je še posebej izstopalo. Naj navedem vsaj predstavnike zdravstvene službe, neutrudne novinarje, fotografe, snemalce – lahko bi našteval še celo vrsto imenitnih ljudi z njihovimi takratnimi nalogami. Med vsemi dogodki se mi je najbolj vtisnil v spomin trenutek, ki bi bil lahko za Slovenijo in predvsem za Ljubljano prava vojna katastrofa.
PIŠE: Miha Butara, podpolkovnik, poveljnik TO Ljubljanske pokrajine; FOTO: Marjan Garbajs
V dinamiki vojnega dogajanja in iskanja najboljših rešitev so se dogajale povsem nerazumljive stvari. Kot bi se nekateri igrali vojno! Dobivali smo povsem nerazumne in neodgovorne ukaze nadrejenih. Eden takšnih nas je doletel v jutranjih urah 28. junija 1991. Janez Slapar, načelnik RŠTO (Republiški štab za teritorialno obrambo), je ves čas zahteval izpolnitev ukaza in napad na vse vojašnice. Slapar je v tem dialogu ljubljanskim teritorialcem in meni kot poveljniku 5. PŠTO očital, da se ne borimo tako kot drugod v Sloveniji. Zaradi nerazumnih ukazov in omalovaževanja ljubljanskih teritorialcev sem med najinim pogovorom vključil prostorsko poslušanje telefonskega razgovora. Čeprav sem mu večkrat povedal, da imamo v Ljubljani vso situacijo, vključno z vojašnicami, pod nadzorom, je zavrnil vsak moj argument. Opozoril sem ga, da so vojašnice v bližini gosto naseljenih predelov mesta, pa ni nič pomagalo. Vztrajno je zahteval izvršitev svojega ukaza. Njegovi dialogi so bili omalovažujoči. »Miha, vsi se borijo, samo ti se ne boriš! Vsi pokajo, samo ti in tvoji ne pokate. Cela Slovenija poka, samo Ljubljane ne,« mi je med drugim očital.
Pojasnil sem mu, da imamo celotno situacijo pod nadzorom, da smo skupaj z milico razčistili stanje v Trzinu in zajeli enoto JLA. Na presenečenje vseh v štabu je dejal, da se kitimo s tujim perjem in da so trzinsko situacijo rešili sami Beznikovi specialci (Vinko Beznik, poveljnik Specialne enote milice, op. ur.). Naših teritorialcev kot da ni bilo zraven. Slapar ni odnehal z nesmiselnimi zahtevami, čeprav sem mu dal jasno vedeti, da smo skupaj z milico izvedli prvo bojno akcijo v Sloveniji in zmagali. Niti tega nam ni hotel priznati, da smo imeli prvo žrtev. Pod streli agresorja je namreč padel naš pripadnik Edvard Peperko. Načelnik štaba, stotnik Vojko Pavlin, se je tako kot drugi zgrozil. Pokleknil je na kolena, se ves izčrpan vlekel za lase in dejal: »Poveljnik, ali je to mogoče, še mrtvih nam ne priznajo!« Slapar je zahteval izvršitev svojega bojnega ukaza. Mojih argumentov sploh ni sprejemal, kot da ni razumel, da gre za glavno mesto države Slovenije.
Več preberite v tiskani izdaji!
