Govor Srečka Knafelca, predsednika Društva Zarja spominov Velike Lašče na slovesnosti v spomin na pobite člane OF, v Smrečju pri Turjaku, 4. maja 2016

Zbrali smo se na spominski slovesnosti ob 75-letnici ustanovitve Osvobodilne Fronte na mestu, kjer je bilo 4. maja 1945 v Smrečju nečloveško pokončano kompletno vodstvo OF, ki je štiri leta organiziralo in vodilo upor v osrčju naše domovine, v Ljubljani, edinem glavnem mestu v II. svetovni vojni v okupirani Evropi, obdanem z bodečo žico. Borili so se proti okupatorju in proti njegovemu peklenskemu načrtu – zbrisati Slovence z liste narodov tega Sveta! Vsako leto posebej ugotavljamo, kako podlo je bilo 5 dni pred uradnim koncem svetovne morije ugonobiti cvet inteligence in delavstva v uporni Ljubljani. Morilci, ti sprevrženi kvazidomoljubi, so danes predmet rehabilitacije s strani pokvarjenih politikov in samooklicanih zgodovinarjev, ki uporabljajo metodo ponavljanja laži do onemoglosti, da bi ta na koncu postala resnica! Pa je učinek ravno nasproten – v nas so prebudili partizanski duh, duh po odporu do laži in sprevračanja zgodovine, ki jim naseda celo naš predsednik države.

Včasih imam občutek, da s svojim molkom in neaktivnostjo pravzaprav pomagamo rehabilitirati domobransko gibanje, ki po osamosvojitvi neprikrito deluje v smeri stigmatizacije partizanskega odpora in poveličevanja domobranstva. Vojna nam je bila Slovencev vsiljena, brez vsakega dvoma smo bili določeni za izbris iz družine narodov, to vedo celo na nasprotni strani. Pa so vseeno sodelovali z okupatorjem pod pretvezo boja proti komunizmu in sodelovali v preštevilnih zločinih in izdajah Slovencev, ki so se borili samo za svojo domovino. Večina, velika večina partizanov je bila vernih pa vseeno ni nasedala katoliški propagandi o komunistični nevarnosti, temveč so poslušali glas srca in razuma in so zastavili svoja življenja za svobodo, to najvišjo vrednoto. In to v času, ko se je zdel odpor skoraj brezupen… Sta bili pa še dve možnosti: ostati nevtralen in čakati na izid vojne in pa tretja pot – sodelovati z okupatorjem. Na žalost je večina izbrala sovražnikovo orožje in izdajalsko službo. Danes nam razlagajo, kako so branili svoje domove pred roparskimi partizani, da so bili partizani vir vsega zla, da bi se vse lepo končalo, če ne bi bilo odpora. Vojna prinese na površje vedno vse, kar je slabega v nekem narodu, na žalost se je ta resnica pokazala tudi v drugi vojni. Človeške slabosti so se pojavljale tudi v partizanskem gibanju, posebej spomladi 1942 na osvobojenih ozemljih, poznamo te deviacije in priznamo ta dejstva. A velika resnica v drugi vojni je bila, da sta vladali v partizanskem gibanju bistveno višja etika in morala kot na domobranski strani. Izdaje, mučenja in nečloveška obračunavanja z ujetniki, z ranjenci s strani domobrancev so bila preštevilna.

Naj ob tej priložnosti omenim na tem mestu še en žalosten dogodek v množici mračnih dneh borbe slovenskega naroda za svoj obstoj! Izdajo in podli poboj partizanov in begunk z Iga v vasi Mački 7. maja leta 1944. Premalo je poznan ta dogodek med nami, pa čeprav je na hiši v Mačkih, kjer je bila v tistem času komanda mesta Velike Lašče, postavljena spominska plošča, ki opominja na ta dogodek. Komanda mesta Velike Lašče, ki jo je takrat vodil Viktor Kraševec, je razpolagala s podatki, da nameravajo domobranci pod komando Nemcev napasti vas Mački, v kateri so bili poleg borcev in komandanta še begunke z Iga. Partizanska komanda je zato okrepila stražarska mesta, vendar ni računala na izdajstvo – tako so v ranem, meglenem in mrzlem jutru dobro organizirani napadalci najprej onesposobili stražarja, s prevaro zasedli prve hiše v vasi ter nato napadli Tinčkovo hišo, kjer je bila komanda in je še vse spalo. V kratki polurni borbi so se presenečeni partizani reševali na vse možne načine. Komandant Kraševec se je iz Tinčkove hiše prebijal zadnji, bil pri tem ranjen in obležal na zemlji. Bolničarka Češarkova, ki se je skrila v Jerinovem hlevu, je skozi špranjo gledala proti ranjenemu komandantu, da bi mu priskočila na pomoč, takoj ko bi streljanje ponehalo. A je lahko le nemo opazovala, kako so domobranci prišli do ranjenega komandanta, ga vzdignili od tal, potem pa ga je eden od njih ustrelil, z levega rokava pa so mu porezali komandantske oznake.

Komandant in partizan Viktor ni nikoli streljal na neoboroženega ali ranjenega sovražnika, spoštoval je mednarodno pravo.

Domobranci so se potem znesli nad zajetimi begunkami z Iga in jih na nečloveški način umorili in iznakazili, nato pa so se že morali umakniti, s seboj pa so odpeljali dva ujeta partizana in partizansko kuharico – v bližini Kneja so potem tudi te tri postrelili.

Nekaj tednov kasneje je domačinka Angela Peterlin iz Mačkov plela na Kajžarjevi njivi, kjer je izkrvavel Viktor Kraševec. S pralico je dregnila v nekaj mehkega. Bila je denarnica, ki jo je Viktor v smrtnem boju zakopal pod seboj v zemljo. Angela je denarnico izročila partizanskim kurirjem, da so jo odnesli vdovi Francki Kraševec. V denarnici so bili med drugim v beležnici zapisani tudi znaki razpoznavanja za dalj časa vnaprej in s pomočjo teh znakov bi se domobranci lahko pretihotapili še do drugih partizanskih štabov! Takih dejanj so sposobni le izredni ljudje in Viktor je bil eden izmed njih.

Zakaj sem vam moral povedati to zgodbo? Ker je bilo toliko nesmiselnih smrti in internacij zaradi izdajstev med Slovenci. Ker se je zgodila Karlovica, ki naj bi zbrisala zgodovinski spomin. Ker se ustvarjajo potvorjeni mučenci. Ker se spet pojavljajo domobranski simboli in celo mladi ljudje v domobranskih uniformah. Ker hočejo poraženci napisati novo zgodovino druge svetovne vojne. Ker se v Sloveniji načrtno in sistematično blati partizanski odpor in Osvobodilno Fronto – zadnji tak primer je ponedeljkov nastop dr. Staneta Grande na Novi24TV. Ker si ljudje, ki so bili nečloveško umorjeni tu v Smrečju in kot je bil Viktor Kraševec s svojimi moralnimi vrednotami, zaslužijo, da se jih spominjamo kot borcev, ki se niti za trenutek niso bali zastavit svojih življenj za svobodo vseh Slovencev.

Čas je, da se politika neha igrati zgodovino in se začne ukvarjati z realnimi življenjskimi problemi, bolečo zgodovino pa pusti zgodovinarjem. Čas je najboljši zdravnik, oprostimo lahko, ne smemo pa pozabiti, kajti kdor pozablja, bo morda moral boleče izkušnje ponavljati. In ljudje v teh krajih so se med seboj že spravili, pa nekomu to ni bilo všeč. Čas je, da ponudimo mladi generaciji, ujeti v neperspektivnost tega trenutka, prihodnost in ne preteklosti!

Smrt fašizmu!