Sprava

Spoštovani akademiki !

Pregovor pravi, da je pot v pekel lahko tlakovana tudi z dobrimi nameni.
Če ste s ponujeno SPRAVO imeli v mislih dobre namene, vam sporočam, da ste zanesljivo vgradili še en tlakovec več v pot, po kateri hodijo hujskači in razdiralci našega naroda.

Združujete nezdružljivo in ločujete neločljivo.

Besedilo sprave sloni na predpostavki državljanske vojne in revolucije.
Državljanske vojne pri nas ni bilo. Duh revolucije pa nosi vsak upor. Tako je bilo v kmečkem puntu in tudi partizani so se borili za boljšo družbeno ureditev..

Obsojate revolucionarno nasilje in legalizirate odpor proti takemu nasilju. Prav, Se strinjam. Vsako nasilje je treba zatreti. Vendar ne z orožjem, ki so ga prejeli od okupatorja. »Vse je bilo dovoljeno, dokler Slovenec ni ustrelil prvega naboja proti bratu Slovencu z orožjem okupatorja«. (S,H )
Ta stavek pove vse. Učeni gospodje povejte mi, kako naj ločim borca proti revolucionarnemu nasilju od borca-sodelavca okupatorja? Nista ločljiva, ker sta eno. Povejte mi, kdaj ima domobranec – sodelavec okupatorja pravico dvigniti orožje proti sobratu partizanu, zato ker se je slednji prelevil v revolucionarnega nasilneža? Saj niso bili kameleoni.
Tisti, ki jim vi dajete pravico, da se uprejo revolucionarnemu nasilju so bili okupatorjevi sodelavci. Več kakor sodelavci. Bili so v sestavu oboroženih sil okupatorja. Celo ustanovitev in njihovo organizacijo je podpisal okupacijski general. Še slovenskega imena niso nosili. Vi to dobro veste, pa ne vem zakaj ste se podpisali pod to »spravo«, ki ima vse znake kapitulacije. Če priznate vaškim stražam in domobrancem
pravico do upora proti revolucionarnemu nasilju, avtomatično priznate to pravico tudi okupatorjem, saj so bile veške straže in domobranci v sestavi okupatorjeve vojske. Tedaj pa pridemo do absurda brez primere. Okupatorji postanejo sodelavci slovenskih protirevolucionarjev? Bom še bolj natančen: Pravico do obrambe pred nasiljem ste dali tistim, ki so se združili z največjimi nasilneži vseh časov. Večjega nasilništva si ne morem predstavljati, kakor je bila okupacija, razkosanje in obsodba na smrt vsega slovenskega življa. Ves svet se je uprl tej pošastni morilski drhali, ki je za ubijanje soljudi zgradila celo tovarne smrti. Le peščica posameznikov se je pridružila tem ubijalskim človeškim stvorom.

Partizanski boj na Primorskem, onkraj Rapalske meje, v Italiji se je začel z revolucijo, brez sprenevedanja, odkrito in jasno. Mi nismo bili okupirani, če komu to še ni jasno?. Mi smo se revolucionarno uprli fašizmu v lastni državi. Z oboroženim bojem smo zasedli svoje slovensko ozemlje in se priključili matični domovini. Ta pravica je priznana organizaciji TIGR, zakaj bi jo kratili partizanom? Boj proti okupatorju se je na Primorskem začel šele septembra 1943, ko je Italija razpadla. Zato, spoštovani akademiki, ne ponujajte te postane meneštre o državljanski vojni nam Primorcem, ker je bila skuhana le v ljubljanski pokrajini.

Krivdo za medsebojne spopade med vojno ste porazdelili na obe strani.
Izenačili ste napadenega z napadalcem. Slovenci vojne nismo začeli.
Začel jo je okupator in tisti,ki so se mu pridružili

Obsojate nasilje le na partizanski strani. Pozabili pa ste povedati, koliko strašnega nasilja je povzročila tim. protirevolucionarna stran. Ovaduštvo in izdajstvo je bilo njihova vrlina.

Obsojate komunistično partijo, ker naj bi zlorabila NOB za prevzem oblasti in uvedbo diktature po vojni. Ali ste se istočasno vprašali koliko komunistov je dalo svoja življenja, ker so med prvimi jurišali na sovražne bunkerje, t udi tiste zasedene z domobranci? Ali so se vaški stražarji in domobranci upirali le komunistom’?

Pravite, da je na začetku sprava živela le med poraženci v tujini.? Med poraženci v tujini je živela želja po revanšizmu in obsodbi NOB, saj so se sami imenovali »poraženi zmagovalci«. Doma pa je potekala »sprava« v živo, na osebni ravni. To je resnica, če je komu všeč ali ne.

Spoštovani! Če želimo le formalno institucionalno, ker želimo to spravno poglavje zaključiti, je besedilo zelo kratko. in preprosto, vsakomur razumljivo, brez opredeljevanja, brez obtoževanja, brez ideoloških vsebin:
1. Oborožena kolaboracija z okupatorji v letih 1941-1945 je bila zavržno in zločinsko dejanje.
2. Narodno osvobodilni boj zoper okupatorje je bil navdihujoče dejanje in je eden od temeljev naše državnosti.
3. Zunaj sodni poboji po končanih vojnih spopadih, so zavržno dejanje in zločin, ki ga je treba obžalovati
.
To je vse, kar naj bi vsebovalo spravno besedilo.

PS:
In, da ne pozabim. Danes, 19. marca, pred 100 leti so italijanski naci -fašisti v Strunjanu streljali na otroke. Ubili so dva, pet je bilo ranjenih, trije od teh trajni invalidi. Streljali so z brzostrelkami kar z vlaka , ki je takrat vozil po ozkotirni železnici Trst – Poreč. Otroci so se igrali blizu železniške proge.
Dvajset let pozneje, aprila 1941 so si te italijanske kraljevo-fašistične horde spomnile, da jim pripada še en kos slovenskega ozemlja.. Prestopili so mednarodno priznano Rapalsko mejo in preplavili Ljubljano ter zajeten kos Slovenije. Že na začetku se jim je pridružila peščica slovenskih »protirevolucionarjev«, kakor jih vi imenujete. Uradno pa julija 1942 z ustanovitvijo MVAC. In sedaj tej peščici odpadnikov dajete pravico da se je uprla »komunističnemu revolucionarnemu nasilju« ?
(beri partizanskemu). Sprašujem vas, ali ta »pravica do upora« zajema tudi pravico do pošiljanja ljudi na Rab, Gonars in druga taborišča, na streljanje talcev, na požiganje celih vasi in druga mučenja, ki jih je ta peščica odpadnikov izvajala nad lastnim narodom v družbi in pod vodstvom okupatorja?
Dajte no, spoštovani gospodje akademiki, bodimo resni!

Z dobrimi željami vas lepo pozdravljam.

19. marca 2021.
Andrej Bolčina
Dolenje Brdo 4, 4223 Poljane