Besedilo: Martin Gorišek, KO ZB Polje Bohinj
Foto: Dušan Bavčar
Spomenik padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade
Tokratna spominska slovesnost v počastitev 73. letnice boja 3. bataljona Prešernove brigade se je odvijala v soboto 10. decembra pri spomeniku na Goreljku na Pokljuki, za katerega je napravil načrt arhitekt Edo Ravnikar, ploščo so izdelali v Livarni Železarne Jesenice, besedilo je prispeval pesnik Matej Bor, odkritje pa je bilo leta 1956. Dopolnitev s skulpturo, delo pisatelja Toneta Svetine, pa je bila izvedena v letu 1974.
V največji vojni vihri, se je 3. bataljon legendarne Prešernove brigade pripravljal na svoj najdaljši in najtežji pohod na Koroško. Predhodno se je oskrbel z vsem kar bo potreboval na poti, zaradi gibčnosti pa je imel samo lahko orožje. Prejeli pa so tudi zastavo ter po kratkem in tihem slovesu neopaženo krenili na dolgo pot. Da bataljon ne bo prispel na cilj je vedel samo eden, ki je smeje pozdravljal, stiskal roke borcem in jim želel srečno pot – v smrt. To je bil dolgoletni sodelavec nemškega gestapa z njihove strani tudi izšolan, ki se je infiltriral v partizanske vrste. On je krivec mnogih mrtvih partizanov, smrti ranjencev Vojkove brigade , pokola Cerkljanske politične šole in še bi lahko naštevali.
Zaradi nenehnega sneženja so borci hiteli z roba Jelovice v Bohinjsko Bistrico, prebredli Savo , se preko Senožeti spustili v Zgornjo Bohinjsko dolino in preko Jereke na Koprivnik. Med potjo so se v Češnjici oskrbeli z živežem, saj je bil komandant Dren domačinom poznan kot dober in pošten mož. Borci so se na Koprivniku razporedili po hišah in kljub utrujenosti za naslednji dan z domačini pripravljali miting, vendar je kasneje prišlo do prekinitve priprav in bataljon je moral takoj na tri kilometre oddaljeno Pokljuko, zaradi možnosti izdaje ter požiga vasi, kar je zatrjeval Gaber, sekretar okrožnega komiteja Partije. Na Pokljuki jim je dal na razpolago depandanso hotela Lovec z Bleda vse z namenom, da borce spravi na čim manjši prostor, da bi jih Nemci lahko uspešno zajeli. V tem času je bilo čez meter snega, zaradi česar so domačini s konji pomagali pri prevozu opreme. Zadnji v koloni je bil Obadov fant iz Gorjuš, ki je na sani vrgel vrečo soli, ki je bila obarvana rdeče, vrečo pa je strgal, da je obarvana sol kazala smer , ki je bila Nemcem smer do partizanske krvi. Ker je imel slabotnega vola, sam pa tudi ni bil pri močeh,so mu prvemu raztovorili opremo in ga poslali domov, vendar je takoj odšel na Nomenj povedat Nemcem, da so partizani na dogovorjenem mestu. Nemci so ga preoblekli v podoficirsko uniformo in ga postavili na čelo kolone za vodiča, kljub izgovoru da je pot dobro označena.
Partizani so po sto in več kilometrih prehojene poti legli in globoko zaspali ne sluteč nevarnosti. Sovražnik jih je obkolil iz dveh strani. Kljub maskirnim oblekam so bili opaženi, vendar je stražar mislil, da so partizani saj so tudi sami uporabljali takšna oblačila, pa še Gaber jim je zagotovil varnost. Ko so se Nemci odkrili je stražar opazil čelade in je proti njimi ustrelil in s tem dal znak za preplah. Utrujeni partizani so opazili, da so obkoljeni, nemški prevajalec pa jih je pozival k predaji. Odgovor je bil ogenj iz vsega orožja. Ker Nemci z jurišem na hotel niso uspeli, so z zažigalnimi minami zažgali leseno streho, zaradi česar so ognjeni zublji hitro zajeli celoten hotel, ki je bil prav tako iz lesa. Začela se je strašna agonija v gorečem hotelu, ki je trajala pet ur, borba je dobila ne slutene razsežnosti groze in junaštva. Nemci niso hoteli ranjenih borcev, raje je vodstvo najelo hlapca – Obadovega fanta, da je ob pregledu bojišča pobijal ranjene, med njimi tudi svoje sošolce. Za tako težko izdajo je prejel 150 mark in 200 cigaret, kasneje pa je bil postavljen pred ljudsko sodišče, kjer je prejel zasluženo kazen. Eden izmed ranjencev je imel okoli prsi povito zastavo, katero so našli aktivisti iz Koprivnika in prestreljeno kasneje izročili bataljonu. Junaški boj in smrt 30 do 40 partizanov, 11 ranjenih, katere so Nemci odpeljali s seboj, ter 11 pogrešanih borcev, 3. bataljona Prešernove brigade uvršča med največje junake revolucije, ki so dokazal visoko zavest, spoštovanje Partiji, saj so boj vodili mladi komunisti in SKOJ-evci, pri čemer so zrelo odločali in vodili borbo, s svojo smrtjo pa so zmagali, saj sovražniku niso dovolili, da jih zajame, kot je imel načrt. To je velika moralna zmaga mrtvega bataljona.
Slavnostni govornik dr. Tit Turnšek je poleg opisa žalostnih dogodkov izpred 73. let opozoril, da je s tem dogodkom povezana tudi ustanovitev bolnice imenovana Ambulanta E preko 4 G, ki se nahaja v neposredni bližini. Partizansko zdravstvo je bilo eno od bistvenih prvin nastajajoče slovenske države. V njem je delovalo 201 zdravnik, 267 medicincev in čez 3100 drugega osebja, imeli smo 121 partizanskih bolnišnic v katerih se je zdravilo preko 15.000 ranjencev, od vseh pa je bilo le nekaj odkritih. Poudari, da so bolnišnice pokazale vse vrednote našega brezkompromisnega boja za obstoj, brezmejno solidarnost, požrtvovalnost za tovariša in sočloveka. Vse te vrednote so globoko zakoreninjene v našem narodu, še dodatno pa so se okrepile in razvile v našem narodno osvobodilnem boju. V današnjih časih bi radi potomci izdajalcev želeli zaničevanja vredna dejanja očetov in dedov prikriti kot nekakšen odpor proti komunističnemu nasilju, oziroma državljansko vojno proti nekakšni komunistični revoluciji, želijo oprati sramoto škofa Rožmana, kolaborante, ki so vstopili v SS enote, tako imenovane »domobrance« pa prikazati kot borce za demokracijo. Ne da se prikriti zločina izdaje, pa tudi vseh grozodejstev, ki so jih zagrešili nad lastnim narodom, spletajo prav neverjetne laži o naši borbi za obstanek naroda, med katerimi so nekatere že prav smešne. Zgodovina se ne potvarja samo za 75 let nazaj, potvarja se tudi za 25 let nazaj. Laži prehajajo v sovražni govor, katerega srečujemo vse več na vsakem koraku predvsem v medijih, med politiki, tudi med tistimi ki sedijo v parlamentu. Laži se ne omejujejo samo na preteklost, pač pa se širijo tudi na druge skupine kot so ženske,ki si jemljejo pravico do splava, isto spolne, v zadnjem času pa tudi na begunce in muslimane. Nove oblike fašizma se pojavljajo tudi v Evropi v Italiji, Nemčiji, na Finskem, v Grčiji, na Madžarskem in Ukrajini. Tudi Slovenija v tem pogledu ni izjema, saj je fašizem danes ponovno na pohodu, spodnaša avtoriteto države, sodišča, ustanavlja se strankarska vojska, kar je natančno tako kot se je začelo v nacistični Nemčiji, saj vse pogosteje srečujemo fašistične skupine, ki postajajo vedno bolj nasilnejše. Za vse to pa je kriva ravnodušnost in ne samozavest politike na vrhu držav, ki klero -fašistične pojave v naši družbi tolerira. Nekoč smo mislili da je fašizem dokončno premagan, vendar le ta nikoli ni premagan, zato je potrebno zbrati pogum in mu dokončno reči ne, pa tudi če nas čaka še sto ofenziv. Na slovesnosti je prebral tudi svojo pesem.
Slovesnosti se je udeležil med drugimi tudi preživeli in še živeči borec 3. Bataljona Prešernove brigade tov. Marjan Malc. Svojo pesem pa je recitiral tudi pesnik Franc Ankrst. Kulturni program so oblikovali in izvedli člani Gledališča 3 B iz Bohinjske Bistrice, nekaj pesmi pa so zapeli člani pevskega zbora Lip Bled. Slovesnosti je prisostvovala tudi častna straža Slovenske vojske.
