Dr. France Križanič
podpredsednik ZZB NOB Slovenije na spominski slovesnosti na Goreljku, 8. decembra 2018
Kot vsako leto smo se tudi letos zbrali v spomin na 79 bork in borcev 3. bataljona 7. slovenske narodnoosvobodilne brigade »France Prešeren« padlih v bitki na tem mestu 15. decembra 1943. Pred petinsedemdesetimi leti. Najmlajši je bil star 16 let in najstarejši 41 let. Med padlimi sta bili dve partizanki. Ob tem grobu se obenem spominjamo tudi sedmih partizanov Gradnikove brigade, tu pokopanih v letu 1944.
Bitka na Goreljku se je odvijala med drugo svetovno vojno in ta je bila posledica poizkusa populističnih gibanj, nacizma in fašizma, da vzameta ljudem priborjeno svobodo, enakost in bratstvo ter jih povrneta na raven podložništva. Ti dve populistični gibanji sta temeljili na laži in sebičnosti. Eno in drugo sta prignali do skrajnosti in vsaj nacizem je dobil razsežnosti zla, ki ga ne moremo več razlagati ne s populizmom in ne s totalitarizmom. Sobibor, Treblinka, Majdanek, Birkenau, Babji Jar, SS, Eintsatzgruppen so imena krajev in organizacij povezanih z zločinom tedaj še brez imena in brez česarkoli primerljivega. Proti temu zlu je nastopila največja generacija, ga porazila in vzpostavila sedanjo svetovno ureditev.
Slovenski narod je v spopadu s fašizmom in nacizmom zgradil partizansko vojsko, ki je razvila kombiniran način bojevanja, pri katerem so delovale večje enote moči brigade, divizije in korpusa, ob spremenjenem pojmovanju prostora in bojišča, ves čas v gibanju in zavzemanju novih položajev ter z ustvarjanjem posameznih osvobojenih ozemelj.
Polkovnik Zdravko Klanjšček v svoji vojaški zgodovini »Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945« navaja, da se je bitka na Goreljku odvila v razmerah, ko so nastajale ključne strukture slovenske partizanske vojske. Tako je bil 13. decembra 1943 iz 3. (alpske) operativne cone oblikovan IX. korpus, njegov sestavni del je bila 31. divizija (prej Triglavska divizija) in ta je vključevala 7. slovensko narodnoosvobodilno brigado »France Prešeren« z okoli 400 borkami in borci, štirimi bataljoni, t.i. težko četo (z minometi in protitankovsko oborožitvijo), poveljstvom, inženirskim in komunikacijskim vodom.
Po končani nemški jesenski ofenzivi 1943 je takrat še 3. operativna cona pod poveljstvom Lada Ambrožiča Novljana prešla v protiofenzivo s široko dejavnostjo majhnih diverzantsko-sabotažnih skupin na celotnem ozemlju, rušenjem cest ter uničevanjem sovražnega prometa in patrulj, uničenjem šibkejših postojank in roparskih kolon, pa tudi z odločnimi demonstrativnimi napadi na večje in velike sovražnikove postojanke. V prehodnem obdobju je ostalo odprto vprašanje koliko koncentrirati enote in kako zagotoviti prisotnost na celotnem območju, kar je bilo kasneje rešeno s kombinacijo delovanja brigad in partizanskih odredov.
8. decembra 1943 se je sedma udarna brigada »France Prešeren« razšla po bataljonih z namenom, da bi okrepila akcije na širšem območju. 1., 2. in 4. bataljon so vdrli v Stražišče pri Kranju, kjer so v tekstilni tovarni zaplenili veliko blaga, ki so ga potrebovali za zimska oblačila. Tretji bataljon, ki je štel okrog 120 bork in borcev, pa se je namestil v praznem Lovčevem hotelu na Goreljku na Pokljuki. Položaj bataljona je bil izdan in 15. decembra so ga napadli nemška 6. šolska in dopolnilna maskirna četa iz Bohinjske Bele ter policijska gorska četa »Alpenland« z Bleda. Slabo zavarovani bataljon so tesno obkolili z dvojnim obročem in po večurnem ostrem boju zlomili odpor njegovih bork in borcev, ki je ponehal šele, ko je požar že skoraj docela uničil stavbo hotela. Razen štaba bataljona, ki je po naključju ostal izven obroča, so se rešili le tisti, ki so se ob začetku napada uspeli prebiti, ter posamezniki iz skupin, ki so poizkušale narediti izpad iz obkoljenega poslopja. Po oceni polkovnika Klanjščka je imel sovražnik v bitki 20 do 25 padlih in veliko ranjenih.
Žrtev padlih partizank in partizanov v neenakem boju na Goreljku ni bila zaman. Slovenski narod je z oblikovanjem svoje partizanske vojske nastopil kot subjekt v mednarodnih odnosih in s tem vzpostavil zgodovinsko ter mednarodno-pravno osnovo svoje državnosti. V Socialistični republiki Sloveniji je nato izvedel industrializacijo ter zgradil gospodarskemu razvoju na postindustrijski fazi potrebno kulturno, šolsko, znanstveno, zdravstveno, socialno, komunikacijsko in varnostno infrastrukturo. Ljudska republika Slovenija in nato Socialistična republika Slovenija je imela na svojem območju vzpostavljeno državno oblast in z ustavo zagotovljeno možnost izstopa iz jugoslovanske federacije. Ta določba je bila leta 1991 z uvedbo samostojne države, Republike Slovenije, tudi izvedena. Nanjo se je v svojem meritornem mnenju, podanem ob razpadu Jugoslavije, sklicevala Banditerjeva komisija.
Če opazujemo obdobje 1946 do 2017 v celoti, vidimo, da se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 657 tisoč ali 47 odstotkov, kar kaže na uspešnost gospodarskega razvoja. Danes imamo stabilno gospodarsko rast (4,5 odstotkov), bruto domači produkt v višini 21 tisoč evrov na prebivalca, povečevanje števila zaposlenih (za 3 odstotke), rast plač (za 3 odstotke), nizko inflacijo (2 odstotka), presežek v menjavi s tujino (lani je na tekočem računu plačilne bilance znašal 3 milijarde evrov in letos je desetino višji) ter proračunski presežek (lani je merjeno po denarnem toku znašal skoraj 200 milijonov evrov in letos je še enkrat višji). Očitno več ustvarimo kot porabimo in takšne razmere bodo ostale tudi, ko se bodo v naslednjem letu popravili dohodki javnih uslužbencev in pokojnine.
To sicer ne pomeni, da Slovenija nima problemov. Kratkoročno je največji verjetno v neenakomernem vodenju razvojne politike. V spopadu z zadnjo svetovno finančno krizo smo krepko povečali investicije v raziskave in razvoj, si izboljšali konkurenčnost in zagotovili na izvozu temelječo stabilno gospodarsko rast. A te investicije od 2014 dalje postopoma ter nezadržno upadajo. Dopustili smo, da svetovni centri moči svoji klienteli zagotavljajo poceni nakupe najboljših slovenskih podjetij in bank. Pod videzom svobode govora dopuščamo s sredstvi iz tujine sponzorirano načrtno netenje sovraštva. Kljub dobrim gospodarskim rezultatom in še vedno varnemu okolju z nizko stopnjo kriminalitete, nam upada medsebojno zaupanje in priznajmo si ali ne, s tem izgubljamo osnovni temelj naše državnosti.
