Boj v Jelenovem žlebu je potekal 26. marca 1943 in je bil v določenem smislu povezan z nadaljevanjem obsežne italijanske ofenzive proti slovenskemu odporniškemu gibanju v Ljubljanski pokrajini, katerega naj bi med to ofenzivo tudi v celoti uničila. Ofenziva, pozneje je bila poimenovana kot roška, se je začela julija 1942 na Notranjskem in se novembra istega leta končala na Kočevskem ter na Gorjancih. V njej se je proti 4800 partizanom bojevalo 80.000 italijanskih vojakov – s podporo letalstva, topništva in tankovskih enot.
Piše: general Lado Kocjan, udeleženec bitke v Jelenovem Žlebu
General Kocjan (drugi po vrsti iz desne strani) na slovesnosti v Jelenovem žlebu leta 2009
Ofenziva je pustila za sabo hude posledice. Med njo je bilo pobitih več kot 1500 neoboroženih civilistov, padlih, ranjenih ali ujetih je bilo okrog 1000 partizanskih borcev, interniranih okrog 25.000 prebivalcev, požganih je bilo 37 vasi. Med ofenzivo je bila na pobudo škofa Rožmana ustanovljena tudi bela garda, ki se je takoj priključila Italijanom.
Prav v času teh najtežjih preizkušenj se je partizanskim enotam uspelo reorganizirati in se s štabom Dolenjske cone na čelu združiti v štiri brigade ter takoj po končani italijanski ofenzivi novembra 1942 že začeti svojo protiofenzivo. Napadle in osvojile so Suhor, v nadaljevanju pa še vrsto italijansko-belogardističnih postojank: Ajdovec, Dob, Dovž, Primskovo. Sledil je prodor skoraj do predmestja Ljubljane, pohod v Žumberak, napada na Pleterje in Bukovico, marca pa napad na vrsto postojank v Suhi krajini. Vse štiri partizanske brigade pa so se 24. marca 1943 znašle v Ribniški dolini, na položajih od Nove Štifte do Dolenje vasi, na severnih pobočjih Velike gore. Italijani so napadali frontalno, v zaledje pa so na prelaz Lenček ter v Jelenov Žleb pripeljali dva okrepljena bataljona, ob pomoči katerih bi partizane stisnili v obroč. V tem dobro premišljenem manevru je sodelovalo 4000 sovražnikovih vojakov in belogardistov, pehotne enote pa so podpirali tudi letalsko bombardiranje partizanskih položajev in napadi topništva ter tankovskih enot. Ko je partizanski štab zaznal velike vojaške okrepitve v Ribnici, so se brigade v noči na 26. marec odmaknile od stika s sovražnikom in se usmerile južno od Velike Gore. Na prednjih položajih so pustile le zasede za varovanje, organizirane so bile močne zaščitnice, ranjenci so bili razporejeni v sredine kolon, brez izvidnic v smeri pohoda so se premikale le predhodnice.
Tomšičeva in Šercerjeva brigada sta odstopali na komunikaciji Nova Štifta-prelaz Lenček-Podpreska. Ker pa so šercerjevci dobro poznali gorske poti, niso šli čez prelaz Lenček, kjer so jih čakali Italijani, in se tako izognili srečanju z njimi. Cankarjeva in Gubčeva brigada sta odstopali na črti Dolenja vas-Rudeževa cesta-Glažuta-Draga. Obe sta imeli ranjence. Cankarjeva je 1. bataljon poslala v predhodnico, 2. bataljon je zadržala v rezervi, 3. bataljon pa je nosil ranjence. V Gubčevi je ranjence nosil 1. bataljon,, 2. je bil v rezervi, 3. pa v zaščitnici. Štab Dolenjske cone se je pridružil Cankarjevi brigadi. Borci smo bili tedaj že močno utrujeni in lačni, premikali smo se v strnjeni koloni po dva, kar je bilo neobičajno, a ponoči, v temi, še nekako opravičljivo. V bojnem razporedu se je premikala le predhodnica. Ob zori se je oglasila harmonika. Ob njenih zvokih je korak postal lažji. Korakali smo mimo znamenja, kjer so tomšičevci že imeli spopad z Italijani, o čemer sta pričaka križ in gomila ob cesti.
Komandant cone Šaranović je s pomočjo specialke ugotovil, da na odcepu z Rudeževe ceste nismo zavili na Glažuto. Poklical je vodnika, ta pa je zatrdil, da je bilo tam preveč snega in nosači ranjencev ne bi zmogli vzpona po ozki drči. Šaranović je pojasnilo jezno sprejel in nadaljevali smo pot po Rudeževi cesti. Zaradi utrujenosti se je kolona začela trgati. Končno smo se znašli pod Belo steno in zaukazan je bil težko pričakovani počitek. Komaj smo se dobro usedli, že je zadrdrala strojnica. Prva pomisel je bila, da se je mitraljez sprožil predhodnici, ki se je običajno premikala z orožjem v roki, pripravljenim na strel. Kaj pa bi sploh lahko bilo drugega v teh gmajnah? A hip zatem so se že oglasile puške in znova mitraljez. Skočili smo pokonci in čakali v pripravljenosti. Že je padlo povelje: Cankarjev 1. in 2. bataljon na položaje ob cesti! 2. bataljon Gubčeve naj hitro zasede vrh grebena! Za vsako ceno! Hitro, hitro! Ker je bil komandir mojega voda Bakovšek ranjen že pred Ribnico, sem kot politdelegat prevzel njegovo vlogo. V naš vod se je vključil tudi četni komandir Adi Osterc. Bataljon se je razvil v strelce in vsak borec zase se je začel prebijati po strmini navzgor. Ovire, sneg, skale in jame so nas razgrele, nekaj borcev pa je tudi zastalo, bili so že utrujeni od pohoda. Med nami je bilo nekaj članov brigadnega štaba, ki so nas spodbujali s svojim zgledom. Kljub našemu naprezanju, da čimprej premagamo strmino, so nam glasovi spodaj dali vedeti, da so se cankarjevci še srdito spopadli z Italijani. Kot smo sklepali kasneje, so Italijani na čelu pohoda sprva mislili, da so naleteli na partizansko patruljo, s katero bodo zlahka opravili, dejansko pa so naleteli na dva bataljona cankarjevcev. Medtem in preden so se odločili, da morajo tudi oni zasesti vrh Bele stene, pa so že izgubili nekaj časa. Čeprav je bilo njim lažje, ker na južni strani ni bilo toliko snega, smo jih partizani prehiteli. Ko smo dosegli greben, sem pogledal prek roba in v neposredni bližini, komaj 20 ali 30 metrov pod seboj zagledal gosto gručo Italijanov, ki so si prizadevali, da bi nas prehiteli in izrinili z grebena. Samodejno sem segel za pas po ročni bombi. Z enim očesom sem spremljal komandirja, ki je začuden strmel v Italijane in v hipu ukazal: »Bombe!«
Tako kot jaz so tudi borci okoli mene že odpenjali in prožili bombe. Puške tu ni bilo mogoče več uporabljati, sovražniki so bili preblizu. Zagrmelo je, kot da so udarili topovi. Italijani so bili popolnoma presenečeni. Očitno niso pričakovali, da smo mi že na vrhu, udar bomb pa je paniko še povečal. Padali so drug čez drugega, ranjenci so kričali, nekateri so se že obrnili nazaj in jih povelje »Avanti ragazzi!« ni moglo več ustaviti. Častniki so celo streljali na bežeče, a zaman. Napredovanje napadalcev je bilo ustavljeno, spopad pa je trajal naprej, saj so se mnogi zabarikadirali za skalami in se branili. Kota 1088 je bila v naših rokah, oni pa so držali točko, ki nam je preprečevala napredovanje.
Komandir Osterc je spet ukazal: »Bombe!« Puškomitraljezec Savo nas je kril in ščitil z dobro merjenimi rafali, midva z brigadnim obveščevalcem Čobanom pa sva se priplazila v bližino njihove strojnice in jo utišala. Jaz sem bil pri tem ranjen. Bataljona Cankarjeve in brigadni štab so vzdržali strahoten pritisk umikajočih se Italijanov. Medtem je naša 3. četa že udarila po njihovem boku. Italijanska obramba je popustila.
Boj je trajal skoraj dve uri. Italijani so se v neredu umikali, naši pa so jih kosili z mitraljezi. Kot se je ugotovilo dosti let kasneje, jih je kar 48 končalo v kraškem breznu pod cesto. Imeli so 105 mrtvih in okrog 120 ranjenih.
Naš bataljon je izgubil dva borca, komisarja moje čete Juga in komandirja 3. čete Rozmana. Trije smo bili ranjeni, od teh je eden kasneje umrl v bolnišnici. Cankarjeva brigada je imela dva mrtva in 17 ranjenih. Zaplenili smo 190 pušk, 12 lahkih in 7 težkih mitraljezov, težki minomet, radijsko postajo in veliko ostale bojne opreme.
Boj v Jelenovem Žlebu je bil tipičen spopad v srečanju, zmagal pa je tisti, ki je bil taktično sposobnejši in je znal bojno izkoristiti izredno težko in nevarno situacijo. Boj v Jelenovem Žlebu spada med najuspešnejše boje v narodnoosvobodilni vojni slovenskih partizanov.
