Vrnitev k patriarhalni družini? Ne, hvala!
Po vseh skozi desetletja ponavljajočih se javnomnenjskih raziskavah v Sloveniji je razvidno, da je družina prva in najpomembnejša vrednota ljudi v naši državi ne glede na starost, spol, socialni položaj ali politično prepričanje. To sploh ni čudno, saj odločitve politike že leta zmanjšujejo podporne mehanizme družbene solidarnosti in družina vse bolj spet postaja edina prestrezna mreža v kakršni koli stiski: ko ljudje ne dobijo dela ali ga izgubijo, ko jih stisnejo revščina, starost, bolezni ali jih udari osebna čustvena stiska.
PIŠE: Sonja Lokar
Hkrati pa je v zadnjem času vse več poskusov, da se odprto razumevanje in sprejemanje raznovrstnosti družin, kakršno imamo zapisano v Ustavi ter v dokumentih in zakonodaji o družinski politiki, izriva in nadomešča z izredno nazadnjaškimi opredelitvami. Skrajna, klerikalna desnica nas očitno poskuša vrniti v čase »vse za vero, dom, cesarja« in vse, ženske, moške, otroke, stare starše, potisniti v davno presežene družbene vloge.
Kako se razlikujemo v vrednotah ljudje, ki pridigajo vrnitev k tradicionalni – recimo bobu bob – patriarhalni družini, in mi, ki živimo svoje raznovrstne družine 21. stoletja?
V tradicionalni družini je oče najvišja avtoriteta, hranilec in branilec družine, z ženo se posvetuje, a njegova beseda je zadnja. Edini pravi otroci so biološki otroci, edini pravi starši so biološki starši. Oče je tu, da mater in njih usmerja in vodi s trdo roko. Otroci v patriarhalni družini so lastnina in odgovornost staršev in vloga staršev je, da jih ukrojijo po svojih vrednotah in svoji podobi.
Ženska je v prvi vrsti mati, vzgojiteljica in skrbnica družine, oče ji pomaga, a temeljna odgovornost za gospodinjstvo, dobrobit vseh družinskih članov je njena in njej mora podrediti vse svoje druge potrebe in ambicije. Glavni smoter družine je rojevanje otrok, zakonska zveza je najvišja oblika družine. O telesu ženske odločajo krščanske cerkvene dogme in država prevzame vlogo, da jo k spoštovanju teh dogem po potrebi tudi prisili. Rojevanje ni samo njena osebna odločitev, ampak tudi nacionalna dolžnost.
V družinah 21. stoletja so njeni odrasli in drugi člani enakopravni, otrok ima neodtujljive pravice. Naš otrok ni samo naš biološki otrok, ampak vsak otrok, do katerega smo se pripravljeni vesti kot odgovorni in ljubeči, skrbni starši. Starševstvo ni predvsem biološki odnos, je v prvi vrsti socialni odnos. Nihče otroka nima pravice zanemarjati ali ga »vzgajati« z ustrahovanjem, poniževanjem ali nasiljem. Država mora vedno zavarovati in poskrbeti za najboljši interes otroka, kadar se izkaže, da tega njegovi biološki ali socialni straši ne znajo ali ne zmorejo. V družinah 21. stoletja so otroci svobodna in odgovorna bitja, ki prevzemajo svoje odgovornosti v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Odrasli smo njihova opora, odgovorni smo za to, da ob naši ljubeči pozornosti in pomoči razvijejo vrednostni sistem, svojo individualnost, najdejo svojo identiteto, negujejo svoje talente in da postanejo socialno odgovorna, ustvarjalna družbena bitja.
Ženska v družinah 21 . stoletja je svobodna in enakopravna, z drugimi družinskimi člani se dogovarja, kako bo vsakdo od njih dosegel svoje življenjske cilje in kako si bodo med seboj pri tem pomagali. Vsaka trajna skupnost ljubeče in s skrbjo drugega za drugega povezanih ljudi je družina. Zakonska zveza je le ena od takih skupnosti. O svojem telesu, spolnosti, partnerskih zvezah, morebitni poroki ženska odloča sama. O rojevanju odloča sama. Da bi lahko bila dobra mati, rojeva zaželene otroke in v političnem procesu je sposobna doseči, da družba naredi vse, kar je potrebno, da ona in njena družina lahko živita polno, svobodno, odgovorno življenje zasebno, v poklicu, v javnosti.
Zavedam se, da družine, kakršne nam kot edino zveličavni model ponuja skrajna klerikalna desnica, v Sloveniji še obstajajo. Dopuščam, da so v njih srečni moški in ženske, ki so se za takšno družino svobodno in zavestno odločili. Dvomim, da so v takih družinah srečni tudi otroci, ker jim je odvzeta pravica, da rastejo v svobodi in odgovornosti za prevzemanje vrednot in stila življenja, ki jim bodo krojili odraslo življenje. Nikakor pa ne sprejemam, da bi kdor koli na to kopito ene od oblik družine, ki se zgodovinsko poslavlja, s silo politizirane Cerkve in totalitarne države poskušal nategniti vso pisano paleto različnih družin, v katerih si ljudje s svobodo in odgovornostjo za svoje življenje v intimi postavljamo temelje za svobodno in odgovorno družbenost.
Sicer pa, zadnja javnomnenjska anketa je prepričljivo pokazala, da se z menoj strinja velika večina ljudi v Sloveniji. Na vprašanji o uvedbi verouka v javne šole in o prepovedi splava je prišel prepričljiv večinski odgovor: Nikakor ne, ne, hvala!
