Soniboj Knežak, poslanec SD, ob obletnici poboja članov družine Hribar in borcev Veličkove čete, na Igrišah (občina Laško), 21. julij 2018

Drage tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci NOB, župan občine Radeče Tomaž Režun, podžupan občine Žalec Ivan Jelen, veterani vojne za Slovenijo, dragi udeleženci spominske slovesnosti. Lep pozdrav tudi praporščakom, ki nosite prapore enot in združenj zveze borcev, Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze slovenskih častnikov in združenja Sever.

Lepo pozdravljam tudi pohodnike, ki ste prišli na Igriše iz Hrastnika, Laškega in Žalca. Na današnji slovesnosti še posebej lepo pozdravljam gospoda Branka Zupanca, pisca knjige Rdeči sneg na Igrišah, v kateri je ohranjeno pričevanje preživele članice družine Marije Hribar – Mimike, kot so jo imenovali domači. Poleg gospoda Zupanca pa je dogodke na podlagi arhivskih gradiv v svoji knjigi Laško pod kljukastim križem zapisal tudi Andrej Mavri, ki mu naj prav tako želim prisrčno dobrodošlico.

Vojna vihra je v letu 1941 z bombardiranjem Beograda stopila na tla celotne bivše Jugoslavije. Tega leta so se tudi prebivalci naših krajev ob bombardiranju Zidanega Mostu prvič soočili z grozotami vojne. Okupacija in prihod nemških sil sta takoj sprožili odpor proti okupatorju najprej v obliki manjših skupin in diverzantskih akcij, kasneje partizanskih enot. Da je bil upor hiter in organiziran gre v veliki meri pripisati pobudi Osvobodilne fronte, ki je že leta 1941 v Sloveniji pozvala ljudstvo k vsesplošni oboroženi vstaji.

Partizanski način vojskovanja se je pri nas lahko vedno oprl na podporo civilnega prebivalstva. To je partizanom na tako imenovanih postojankah – partizanskih javkah izkazovalo pomoč pri oskrbi s hrano, dajanju zatočišč in skrbelo za dobro informiranost. Ena izmed prvih partizanskih javk na tem koncu je bila Hribarjeva domačija na Igrišah, ki je vse od leta 1941 partizanom nudila pomoč v hrani ali zatočišču . Tako je bilo tudi usodnega dne v nedeljo 7. marca 1943, ko so se ob mraku na Hribarjevi domačiji ustavili partizani pod vodstvom komandirja Alojza Hafnerja – Velička. Komandir Veličko je bil na tej kmetiji reden gost, saj se je njegova četa v glavnem zadrževala na območju Mrzlice in Gozdnika.

Ta večer je skupina raztrgancev skupaj z Nemci obkolila domačijo, kjer so v silovitem napadu ustrelili tako gospodarja in ženo, sina Francija, tri partizane ter sosedovega fanta Ramšakovega Franca. Edini, ki mu je spletu srečnih naključij uspelo pobegniti je bil partizan Jernej Košir. Domačijo kot tudi ostala gospodarska poslopja so Nemci zažgali. Marijo Hribar – Mimiko, njeno sestro Slavico in Laznikovega fanta pa so odpeljali v zloglasni celjski Stari pisker . Laznikovega fanta starega komaj šestnajst let so kasneje ustrelili pod Gozdnikom. Mimiko in Slavico pa so po dobrem mesecu zverinskih mučenj iz Celja premestili v mariborske zapore. Slavico so zaradi nosečnosti kasneje izpustili, Mimiko pa odgnali v Auschwitz, zatem pa septembra 1944 v taborišče Ravensbruick, kjer je prestajala hudo trpljenje in dočakala svobodo in konec vojne.

Tragedija družine Hribar in borcev Veličkove čete simbolizira vso zlo naci- fašistične ideologije, hkrati pa nas spominja na pogum vseh tistih Slovenk in Slovencev, ki so v borbi za preživetje in ohranitev naroda vzeli usodo v svoje roke. Neustrašno so se uprli mogočni vojaški sili, ki nas je hotela zbrisati s svetovnega zemljevida.

Slovenci smo se z narodnoosvobodilno borbo uvrstili med tiste narode, ki so pomagali ustvariti današnji svetovni red. Skupaj z ostalo svobodomiselno Evropo smo bili Slovenci del zmagovite anti-nacistične koalicije in na to dejstvo smo in moramo biti še kako ponosni.

Zveza združenja borcev za ohranitev vrednot NOB ob organiziranju številnih spominkih slovesnosti širom po Sloveniji skrbi, da dogodki iz naše polpretekle zgodovine ostajajo živi – starejšim v spomin mlajšim v opomin. Na žalost del slovenske politike vztrajno zanika in potvarja našo polpreteklo zgodovino, kar je verjetno tudi eden od razlogov, da je ta del naše zgodovine izredno skopo vključen v novejše zgodovinske učbenike.

Tako del nalog ohranjanja plemenitega sporočila narodnoosvobodilnega boja namesto države s svojim delom in poslanstvom opravlja ZZB za vrednote NOB. Ker to poslanstvo terja tudi finančna sredstva me veseli, da je ministrici za obrambo iz vrst Socialnih demokratov Andreji Katič prvič po osamosvojitvi uspelo sistemsko urediti sofinanciranje veteranskih organizacij in društev, katerih finančna sredstva so se pod to vlado podvojila.

Slovenci smo v svoji zgodovini že večkrat dokazali, da smo navkljub številčni majhnosti po srcu velik in pogumen narod, ki se je sposoben upreti še tako veliki vojaški sili. Prav zato je negovanje tradicije in ohranjanje spomina na vse, ki so se uprli okupatorjem od generala Rudolfa Maistra in njegovih borcev do narodno-osvobodilnega ter osamosvojitvenega boja slovenskega naroda naša dolžnost. Slovenci smo in moramo biti ponosni na našo preteklost. Potvarjanje zgodovine, ki smo mu priča, pa je treba vedno in povsod obsoditi. S ponosom na svojo zgodovino lahko z jasnim pogledom zremo tudi v našo prihodnost.

Ta misel je še posebej aktualna v časih, ko se ponovno srečujemo z vzponom nacionalizmov tako pri nas kot tudi širom Evrope. Vzpon skrajnih desničarjev v Nemčiji, dogajanja v sosednji Madžarski in Turčiji, begunska problematika ter vse večje socialne razlike so nevarna podlaga za netenje nezadovoljstva in posledično konfliktov.

Tudi pri nas smo bili v preteklih mesecih priča temu, da je del slovenske politike ob izdatnem, do danes še nepojasnjenem financiranju iz tujine, svojo volilno kampanjo gradil na netenju strahu pred begunci, na trditvah, da je v državi vse narobe in podobno. Ta del slovenske politike si za našo državo želi tako imenovano drugo republiko, ta del politike organizira vzporedne proslave, ustanavlja lastne medije, spreminja himno, ustanavlja uniformirane skupine tako imenovanih pripadnikov Narodne garde in podobno.
S tega mesta jim sporočamo, da imamo Slovenci svojo vojsko temelječo na NOB in da imamo državo, ki jo imamo radi in na katero smo ponosni.

Politika, ki temelji na izključevanju in omejevanju svobode govora ter netenju strahu ni dobra popotnica za bivanje v državi, za katero si prizadevamo, da bi slonela na temeljih vrednot NOB kot so solidarnost, strpnost, upoštevanje in sprejemanje drugačnosti, spoštovanju človekovih pravic, svobode medijev.

Volitve, 3. junija so v parlament pripeljale 9 strank, ki so trenutno sredi dogovarjanj o sestavi koalicije in vlade. Težave v zdravstvu, slab socialni položaj upokojencev – generacij , ki so to državo zgradile in še bi lahko našteval, terjajo od odgovorne politike, da se čim prej dogovori in prične reševati nakopičene težave. Če kdaj je prav letos na preizkušnji sodelovanje – zmožnost preseganja strankarskih okvirov in v dobro države skupaj narediti tisto, kar od politike ljudje pričakujejo.

Samo dva milijona nas je Slovenk in Slovencev in ne moremo si privoščiti politike izključevanja, temveč moramo združiti moči za boljši jutri naših državljank in državljanov.

Naj s to mislijo tudi zaključim. Želim vam lep dan , vse dobro in srečno.