Prapori in zastave na Kredarici
Dve odlični potezi sta letos uspeli organizacijskemu odboru 31. spominskega pohoda na Triglav ob sklepni slovesnosti na Pokljuki: izbira Luigie Negro za slavnostno govornico in Katje Stušek, ki je s svojimi varovanci, učenci otroške gledališke šole v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah vodila in pripravila program. Če k temu dodamo še vedno odlične glasbenike orkestra Slovenske vojske in ubrano petje članov Partizanskega pevskega zbora ter prelepo kuliso gorskih očakov okrog Pokljuke, je slika popolna.
BESEDILO IN FOTO: Jožica Hribar, Franc Štibernik
Uspešne prireditve seveda ne bi bilo brez 494 pohodnikov, od katerih se jih je na Triglav povzpelo 385, brez množice praporščakov in seveda brez nekaj tisoč obiskovalcev, ki so prišli z vseh koncev Slovenije. Seveda so bili toplo pozdravljeni žal vse bolj redko prisotni borci: Angelca Vidic – Vlasta, ki je bila leta 1943 v partizanski patrulji, ki je na vrh Triglava ponesla jugoslovansko zastavo, Ivo Miklavčič in Janko Heberle, borca Prešernove brigade, pa Franc Sever – Franta, borec Šlandrove brigade, Albin Pibernik, najmlajši udeleženec igmanskega marša, prekomorca Danilo Škorja in Osvald Močnik, morda smo koga spregledali. In gostje: prvi predsednik Milan Kučan z ženo Štefko, župani Bohinja, Bleda in Doberdoba: Franc Kramar, Janez Fajfar in Fabio Visintin. Pa Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Tomaž Čas, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever, Alojz Štajner, predsednik Zveze slovenskih častnikov, in številni drugi.
Luigia Negri
Partizanskih patrulj, ki so se med vojno z zastavo povzpele na Triglav, Janeza Brojana, ki je leta 1991 ob osamosvojitvi Slovenije na očaku razvil devetmetrsko trobojnico, se je v svojem nagovoru spomnila Danica Mandeljc, predsednica organizacijskega odbora. Slavnostna govornica Liugia Negro, predsednica slovenskih kulturnih društev in neutrudna borka za pravice manjšine v Reziji, je v svojem nagovoru spomnila na to, da del našega naroda živi tudi onstran meje, da se še vedno bojuje za svoje pravice, ob tem pa odkriva in spoznava svojo matično domovino. »Počasi nam gre, a se trudimo,« je dejala in opozorila na praznjenje slovenskih vasi v Reziji, na izgubo identitete, na pozabljanje slovenskega jezika. Ko je zbrane nagovorila v rezijanskem narečju, je seveda niso razumeli …
Več lahko preberete v tiskani izdaji revije
