PIŠE: dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije

Sredi avgustovske vročine, ko se zdi, da živijo samo še novodobni turistični nomadi v brezkončnih kolonah na poti na morje ali z njega, vsi drugi pa skriti v sencah čakamo na ohladitve, in ko so celo naši prizadevni organizatorji proslav v borčevskih združenjih malce predahnili, je čas za premislek o nekaterih vprašanjih, ki bodo oživela v jeseni. Med njimi je tudi sodobna varnostna, obrambna in vojaška problematika.

Čeprav se zdi, da je ta v slovenski politiki ne glede na letni čas potisnjena v ozadje, pa prav v ZZB zelo skrbno opazujemo, kakšno vlogo dobiva slovenski nacionalno-varnostni sistem v pripravi proračuna za prihodnji dve leti, kakšna sta delovni in socialni položaj slovenskih vojakov in vojakinj ter kako pogosto se zakonodajalec, parlament, ukvarja z notranjimi problemi Slovenske vojske (SV) in njenega statusa v družbi.

Za svojo skrb imamo več razlogov. V ZZB vidimo SV v vlogi varuha temeljnih državnih vrednot, za katere so se bojevali že naši predniki. SV je naša partnerka na veliko slovesnostih; gardna enota je skrbna čuvajka spomenikov NOB in Orkester SV je že velikokrat na borčevskih proslavah gradil prijateljske vezi med vojsko in civilnim okoljem. Hkrati pa se zavedamo vse bolj ranljivega mednarodnega miru, ki se počasi, a vztrajno premika v smeri večjih političnih zaostritev. Sredi vročega poletja je na Daljnem vzhodu Severna Koreja rožljala z raketnimi poskusi in jedrskim orožjem, ameriški predsednik je v odgovor »čivknil« »z ognjem in gnevom«. Da bi bila grožnja še bolj trdna, je spotoma z vojaškim posegom zagrozil še Venezueli. Tako zelo je bil zavzet s tema dvema frontama, da je skoraj »spregledal« rasistično-teroristične izpade svojih podpornikov v Virginiji.

V teh nepredvidljivih mednarodnih okoliščinah je temeljno vprašanje, kako je naša vojska pripravljena na prihajajoče nevarnosti, koliko (vojaške) varnosti nam lahko zagotovi skupaj z zavezniki (in brez njih). Vsakoletno poročilo o pripravljenosti SV, ki ga javnosti spomladi predstavi vrhovni poveljnik, že nekaj let kaže stagnacijo in padec pripravljenosti, sistem pridobivanja kadrov za poklicne vrste SV je v krizi, popravki plačnega sistema v javnem sektorju so vojsko obšli, obseg sodelovanja v mednarodnih operacijah, ki je bilo pomemben motivacijski dejavnik, se zmanjšuje. Modernizacija SV se je ustavila pred osmimi leti in za sedanjo opremo lahko rečemo, da jo je po letih slabega vzdrževanja najedel zob časa.

Vlada RS je letos napovedala povečanje sredstev za obrambni sektor v prihodnjem dveletnem proračunu. Toda sistemskih sprememb, ki bi obrambni sektor in SV postavile v središče novih varnostnih razmer in v središče našega zavedanja, da je za nove nevarnosti treba imeti dobro pripravljeno vojsko, še ni na vidiku. Ministrica za obrambo že od začetka 2016 predstavlja v javnosti možne spremembe Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski. Zlasti spremembe prvega so politično zahteven projekt. Zakon se namreč spreminja s kvalificirano večino (dve tretjini navzočih poslancev), kar nujno zahteva soglasje vladne večine in vsaj dela opozicije. Vlade so pripravljene sodelovati z opozicijo na začetku mandata, kar bi bil pravi trenutek za spreminjanje Zakona o obrambi. Vendar takrat še noben minister ni imel že pripravljenega osnutka novega zakona, pa tudi če bi ga imel, bi moral v proces usklajevanja s socialnimi partnerji (sindikati) ter z drugimi vladnimi resorji, kar bi (in tudi je) zaustavilo proces sprejemanja sprememb. Proti koncu mandata pa vlade običajno nimajo več energije ali politične potrebe, da bi se usklajevale z opozicijo, pogosto pa ni volje niti za medresorsko usklajevanje.

Nekje na tej točki smo zdaj s pripravljenimi sistemskimi spremembami zakonov, ki jih je ministrstvo za obrambo izdelalo v tem vladnem mandatu in prinašajo posodobitev in izboljšanje statusa vojaka v javnem sektorju in v družbi. Na zadnji seji vlade 27. julija pred (v tem mandatu najbrž zadnjimi poletnimi) parlamentarni počitnicami oba obrambna zakona nista prišla niti na dnevni red. Nasprotovala sta dva resorja. To niso dobri obeti v času, ko bi se celotna vlada morala že pogoditi z opozicijo o podpori Zakonu o obrambi. V ZZB si želimo, da bi vlada enakopravno obravnavala celoten nacionalno-varnostni sistem in vse temeljne poklice v njem, policiste, obveščevalce, vojake in poklicne gasilce. Šele izboljšanje položaja vseh naštetih bomo razumeli kot pomemben uspeh vladanja v tem mandatu.