KOLUMNA
Slepomišenje z volilnimi okraji
Vedno se najde kdo, ki ni zadovoljen z načinom izvolitve poslancev. Zadnji v tej vrsti je državni svet, ki je ustavnemu sodišču podal kar nekaj trditev, da naš volilni zakon ni skladen z ustavo. Zato, ker so razlike med številom prebivalcev v posameznimi volilnimi okraji prevelike, se glasi ena od njih. Razlike v številu volivcev v okrajih so se od leta 1992 iz različnih razlogov res povečale. Tako je imel leta 2014 denimo hrastniški okraj 8301 volivcev, grosupeljski pa kar 30 991 volivcev.
A to ne samo da nima zveze z ustavo, tako rekoč nima tudi omembe vrednega vpliva na izide volitev. Kam pes taco moli, se izkaže v trditvi svetnikov, da so volitve neustavne zato, ker »svojega« poslanca niso dobili v 21 volilnih okrajih (od 88). Skratka, svetniki trdijo, da so volitve neustavne, ker zakon ne omogoča, da bi vsak volilni okraj imel poslanca. Očitno so ustavo zelo površno brali. V njej namreč jasno piše, da je poslanec predstavnik vsega ljudstva, torej ne le ljudstva iz »njegovega« okraja. Odveč je pri tem zapisati, da se v teh trditvah svetnikov skriva obilica neznanja in nepoznavanja razlik med večinskim, kjer so okraji nepogrešljivi, in proporcionalnim volilnim sistemom, kjer pa so odveč oziroma so lahko zgolj tehnični pripomoček za izvedbo volitev. Mimogrede, omenjene ne ravno bistre pobude svetnikov bi lahko prišteli k nizu razlogov, ki zahtevajo ukinitev državnega sveta kot »slepega črevesa parlamentarizma«. A to je že druga zgodba z zelo dolgo brado.
O državnem svetu veliko pove to, da državnim svetnikom, ki med drugim prirejajo posvete o postu s Peterletom v glavni vlogi, ne pride na misel, da bi se spraševali o glavnem problemu naših volitev. To je, zakaj po skoraj dvajsetih letih ni uresničeno ustavno določilo: »volivci imajo odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« (90. člen, peti odstavek). Zdaj ta vpliv ohranjajo strankarski vrhovi. Pri tem je zanimivo, da je ustavno sodišče svetnikom pritrdilo. Se, pravi, namesto da bi se ukvarjalo z bistvom demokratičnosti volitev, to je z uzakonitvijo vpliva volivcev na to, kdo bo izvoljen, so se posvetili preštevanju volivcev v okrajih?!!
Vpeljati okraje v sicer proporcionalni volilni sistem se je leta 1992 domislil zdaj že pokojni Franc Zagožen (SLS). Z njimi naj bi, kot je govoril, preprečili, da bi zlasti podeželje ostalo brez predstavnikov v državnem zboru. Zamisel je dobila dvetretjinsko podporo v tedanji skupščini, čeprav okraji – kot rečeno – nimajo nič skupnega sz proporcionalnim volilnim sistemom. Stranke so namreč hitro zavohale priložnost, da si s sistemom okrajev zagotovijo odločilen vpliv na to, kdo z njihovih kandidatnih list bo izvoljen za poslance. V sistemu z volilnimi okraji namreč volivec lahko izbere stranko, ki ji daje glas, tako da obkroži le kandidata, ki mu ga je v njegov okraj postavila ta stranka. Nobene resnične konkretne izbire torej nima in s tem tudi ne vpliva na to, kdo od 11 kandidatov te stranke v volilni enoti bo izvoljen za poslanca. Vrstni red delitve poslanskih mest (sorazmerno odstotku dobljenih glasov v volilni enoti) se določa na podlagi odstotka glasov, ki ga posamezni kandidat te stranke dosegel v »svojem« okraju. Jasno je, da vrh stranke ljudi, ki jih hoče v parlamentu, postavi v okraj, kjer imajo največ volivcev, tiste, ki jih v parlamentu noče, pa v okraje, kjer ima stranka manj privržencev.
Pred skoraj dvajsetimi leti so v strahu pred uvedbo dvokrožnega večinskega sistema, ki sta ga zahtevala Janšev SDS in takratno SDS zelo naklonjeno ustavno sodišče, v 80. člen ustave dopisali, da morajo imeti volivci – torej ne stranke – odločilen vpliv na to, kdo od kandidatov bo izvoljen. Toda zgodilo se ni nič, v vseh teh letih volilnega zakona niso ustrezno spremenili. In strankarski vrhovi so lahko še naprej pot v parlament trasirali tistim, ki so jih sami izbrali. Novembra lani je zadeva dobila nov zalet, ko je ustavno sodišče od parlamentarnih strank zahtevalo, da v dveh letih odpravijo omenjene z volilnimi okraji povezane neustavne določbe volilnega zakona.
Čeprav so svetniki hoteli nekaj čisto drugega, je ustavno sodišče tako vendarle odprlo možnost za večji vpliv volivcev. Rešitev je že nekaj časa na dlani: volilne okraje je treba preprosto ukiniti in uvesti pravilo, po katerem bi volivec lahko izbiral med enajstimi kandidati izbrane stranke. V parlament bi glede na uspeh stranke tako šli tisti njeni kandidati, ki bi zbrali največ teh preferenčnih glasov volivcev. Tovrstni popravek volilnega zakona podpira stroka. Za zdaj o tem tudi v parlamentarnih strankah – če odštejemo SDS – obstaja vsaj načelno soglasje. Toda od tod do potrebne dvotretjinske večine za spremembo volilnega zakona je še daleč.
Jože Poglajen
