Boršt: govor Slavka Grčarja, podpredsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije, na spominski slovesnosti junakom komande mesta Koper, 8.2.2016
Drage tovarišice in tovariši,
spoštovani vsi prisotni!
Najprej lep pozdrav vsem v mojem imenu in posebej tudi v imenu predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.
Tukaj smo, da se spominjamo in izkažemo čast, globoko spoštovanje in hvaležnost junakom komande mesta Koper in njihovi žrtvi v neenaki bitki z nemško soldatesko, 9. februarja 1945. Napadalcev je bilo okoli 500, partizanov pa 6 in sicer: komandant Franc Planinc-Frenk iz Loke v Beli krajini ter borci Konrad Huš iz Trbovelj, Valerij Jakomin iz Pobegov, Anton Glavina iz Šmarij, Mirko Belič iz Babičev, Pavel Likovič rojen v ZDA. Borili so se 9 ur, do zadnjega metka. Komandant Frenk se je z zadnjim nabojem ustrelil sam, da ne bi prišel v roke sovražnika, druge so zajeli, jih odpeljali najprej v Koper in nato v Trst in jih tam ustrelili, razen Valerija Jakomina-Jelena, ki jim je med transportom pobegnil. Ni znano kdaj in kje so bili umorjeni, verjetno v tržaški Rižarni, pred koncem vojne, ko so nacifašisti pomorili večino tamkajšnjih zapornikov. Ne vemo za grob teh junakov, če ga sploh imajo, vemo pa, da so se borili za slovensko domovino in njeno svobodo in ji darovali največ kar so imeli, svoje življenje.
Komanda mesta Koper, ki je bila ustanovljena marca 1944 za zaledne naloge, je nadaljevala svoje delo v novi sestavi tudi po herojski tragediji v Borštu. Zadnje dni aprila se z drugimi enotami NOV 30. aprila osvobodila Koper.
Delovanje in boji koprske Komande mesta vključno z Borštom, sodelovanjem v bojih pri Hrvojih in Kučibregu, so del tisočih junaških zgodb narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda proti nadmočnim nacifašističnim okupatorjem v II. svetovni vojni, za obstanek na svoji zemlji in za svojo svobodo. Primorska ima pri tem še posebno mesto, saj njen upor divjaškemu fašizmu sega dvajset let nazaj pred začetkom vojne, zato je njen prispevek za osvoboditev in priključitev k matični domovini toliko večji.
Letos praznujemo 75. obletnico, ko so se v noči 26. na 27. april 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, naprednega dela Sokola in kulturnih delavcev odločili za neizprosno oboroženo akcijo proti trem nacifašističnim okupatorjem in za ta namen ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To je bil prelomni trenutek v slovenski zgodovini, ki je omogočil, da se je slovenski narod v štiriletnem boju za obstanek in svojo svobodo izkazal kot velik narod, ki se še taki sili, kljub velikim žrtvam, ne pusti potujčiti, ne izseliti in ne fizično uničiti.
Kljub velikanski premoči in silovitem nasilju okupatorjev in njihovih sodelavcev, se je OF hitro in uspešno organizirala na vsem slovenskem etičnem prostoru. Od prvih začetkov, ko razen odločitve ustanovnih skupin za neizprosno oboroženo akcijo proti okupatorjem, ni bilo ničesar, je postopoma zrasla OF kot močna vseljudska organizacija upora na vojaškem in na kulturnem, oblastnem, gospodarskem in vseh drugih področjih družbenega življenja. Postala je »država v državi«, organizirala je partizansko vojsko, v kateri se je v štirih letih zvrstilo do 100.00 borcev in bork in jih je ob koncu vojne štela 37.000 v 31 brigadah, 15 odredih, 7 divizijah, 2 korpusih in operativni coni na Štajerskem, ki je nadomeščala korpus. Organizirala je stalne in premične partizanske bolnice, v katerih se je zdravilo nad 22.000 ranjencev. V najtežjih vojnih razmerah je ustanovila in aktivirala okrog 1.500 terenskih odborov, povezanih v rajonskih, okrajnih, okrožnih in pokrajinskih organih OF in podobno razčlenjeno mrežo narodnoosvobodilnih odborov kot organov oblasti. Mnogo je bilo tudi tako imenovanih matičnih odborov na univerzi in raznih ustanovah. Mnogi deli Slovenije so bili že med vojno osvobojeni za krajši ali daljši čas. Tu so organi NOB uresničevali vse dejavnosti in funkcije, ki sicer pritičejo državi. Skratka OF je s svojimi organi, enotami in službami prevzela nase vse naloge, ki so bile kakorkoli povezane z borbo proti okupatorjem in kjer je bilo le mogoče tudi naloge v zvezi z zagotavljanjem življenjskih razmer prebivalstva.
Čeprav so bile okupatorske enote razporejene po vseh večjih slovenskih krajih, v katerih je bilo n.pr. sredi leta 1944 v 650 utrjenih postojankah okoli 120.000 do zob oboroženih nemških vojakov in policistov ter njihovih sodelavcev, je bila OF prisotna legalno ali ilegalno tako rekoč povsod. To je bil čudež OF, ki se ga danes upravičeno spominjamo s spoštovanjem in občudovanjem, saj je iz nič ob začetku postala vse in je častno izpolnila vse temeljne točke svojega programa, kolikor so se nanašale na vojni čas.
Bilo je tudi veliko žrtev. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo vseh slovenskih žrtev II. svetovne vojne 99.805 od tega 33.971 partizanov in aktivistov OF, med njimi 4.500 pobitih po zajetju, 4.766 oseb je bilo pobitih med okupatorjevimi vojaško policijskimi akcijami po terenu, 3.958 je bilo pobitih talcev. V okupatorskih koncentracijskih taboriščih je trpelo 62.000 domoljubov, 10.166 jih je tam umrlo, so bili pobiti ali sežgani. V okupatorskih zaporih je bilo 84.000 Slovenk in Slovencev, 63.000 je bilo izgnanih, 19.000 beguncev. Okupatorji so požgali 217 vasi in 24.000 hiš itd. Nakopičeno trpljenje, groza, strah in beda, toda tudi pogum, junaštvo, zvestoba, solidarnost, tovarištvo, večinoma na temelju domoljubja in prepričanja, da je treba ubraniti slovenski narod, ki so mu vsi trije okupatorji vnaprej namenili uničenje, asimilacijo in preselitev.
Naše borčevske organizacije bodo skupaj z občinami, šolami in drugimi sodelujočimi pripravile v raznih krajih širom države 400 proslav obletnice OF in drugih dogodkov iz NOB. Na njih in prek medijev in na druge načine bomo ponovno zakričali, urbi et orbi, da smo bili ne krivi na dolžni zločinsko napadeni in okupirani, da smo se upravičeno uprli in obranili ter dosegli narodno združitev in svobodo. In da smo upravičeno ponosni na naš boj in naše junake in hvaležni vsem, ki so trpeli za domovino in njeno svobodo. Z gnusom pa obsojamo vse, ki potvarjajo zgodovino, ki kriminalizirajo partizanstvo in ki sodelovanje z zločinskimi okupatorji prikazujejo kot domoljubno, celo častno dejanje. Novo resnico razglašajo Pod Krenom, v Teharjah, v Šentjoštu, v Grahovem, v raznih medijih, v nekaterih strankah in še kje, doma in celo na tujem. Ob splošno znanih dejstvih o narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda, ki je bil tedaj z bojem jugoslovanskih narodov v sestavi velike antihitlerjevske koalicije in spoštovani del tega zavezništva, reducirajo na boljševiško komunistično revolucijo in državljansko vojno, na enačenje partizanstva in domobranstva, na brisanje kriminalnosti in zavrženosti kolaboracije, na zmagoslavje premaganih. Pravijo, da so bili slovenska narodna vojska in zelo zaslužni, saj so se prvi borili proti komunizmu. Zanemarijo tudi, da je sodobna Evropa zgrajena na antifašizmu in antinacizmu in da suverene slovenske države v sedanjih mejah ne bi bilo brez Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja ter brez požrtvovalnega dela za obnovo in izgradnjo domovine v petinštiridesetih letih miru pred osamosvojitvijo leta 1991. Komu služi ta politikantska manipulacija se lahko vprašamo: Evropski podobi ponosne svobodoljubne Slovenije gotovo ne!
Odločno zavračamo in obsojamo tudi vse sodobne pojave neofašizma, ki se izražajo v rasni, verski, politični, spolni in vsakršni drugi obliki nestrpnosti in sovraštva ali celo v spodbujanju vojne in nasilja. Pozivamo državo naj bo bolj občutljiva do teh pojavov in naj ne dopušča, da se bohotijo, ker pod firmo svobode in demokracije v resnici ogrožajo prav svobodo in demokracijo, ne glede na to, ali gre za skrajneže v strankah, civilnih iniciativah, pisanih ali elektronskih medijih.
Letos bomo praznovali tudi 25. letnico osamosvojitve Republike Slovenije, osamosvojitve, ne ustanovitve, saj smo pred tem že imeli svojo republiko, nastalo po zmagi v NOB, ki je že bila država v okviru takratne ustavne ureditve. Prav je, da spoštujemo to državo in njene institucije, saj je naša in za nas edina. Smo kritično do mnogih slabosti, napak, zlorab in kriminala, toda ne posplošujmo in ne delajmo vraga bolj črnega kot v resnici je.
Sedanjo vlado smo ob začetku njenega mandata, na seji našega Glavnega odbora, pozvali naj bodo koalicijski partnerji v njej trdno in lojalno povezani, brez nepotrebnega egoističnega soliranja. In izrekli smo tudi pričakovanje, da bo nova vlada:
-
bistveno prispevala h gospodarskemu razvoju, odločilnemu zmanjševanju brezposelnosti, zlasti mladih, pomembni okrepitvi pravne in socialne države, k dvigu življenjskega standarda prebivalstva, pa tudi k izboljšanju demokratičnih odnosov v družbi,
-
poskrbela za starejše, ustavila upadanje njihovega standarda in širjenje revščine med njimi ter izkazala aktiven odnos do vrednot NOB in podporo ZZB NOB Slovenije,
-
da stori več za spoštovanje državne suverenosti ter za uveljavljanje dostojanstva države doma in v tujini.
Veliko tega še ni uresničenega, posebno še pri uveljavljanju ustavnega načela o socialni državi. V Sloveniji je še vedno 300.000 državljanov, ki živijo pod statističnim pragom tveganja revščine in mnogi ne morejo preživeti brez neposredne pomoči dobrodelnih organizacij. Še vedno smo soočeni z zgodbami o lačnih otrocih, množi se beračenje in brezdomstvo, veliko je socialnih stisk zaradi brezposelnosti itd. Vse to je toliko bolj boleče ob bogatenju posameznikov in izkoriščanju delavcev. Tudi ob sorazmerno visokem družbenem in življenjskem standardu prebivalstva ter ob dejstvu da Republika Slovenija spada, kljub svojim gospodarskim in finančnim problemom, med 30 najbolj razvitih držav na svetu. Zato bi bilo prav, da bi vsi združili svoje sile in s preureditvijo socialne politike odpravili revščino ali jo vsaj bistveno bistveno zmanjšali.
To bi bil najboljši odziv na izročilo in vrednote OF in NOB, zlasti tistih o solidarnosti, enakopravnosti, narodnem ponosu in človeškem dostojanstvu. V Zvezi borcev se bomo še naprej zelo trudili za to, prav tako za mir v svetu in med nami in za ohranjanje častnega spomina na pomembna zgodovinska dejanja in junaške ljudi v NOB, tudi teh v Borštu, v vsej Primorski in v vsej Sloveniji.
Vse dobro, vam želim in smrt fašizmu – svobodo narodu!