Leta 1970 je pri Mladinski knjigi v zbirki »Čebelica« izšla knjižica drobnih zgodb Spomini partizanske učiteljice. Avtorica, Marjanca Šeme, v eni od zgodb (»Mladina je skrbela za Iztoka«) opisuje, kako so spomladi 1944 v neki vasici na Primorskem, kjer so v glavnem vsi odšli v partizane, doma pa je bila malo ljudi, »samo nekaj starih mamic, očetov in otrok«, otroci in mladinci skrbeli za ranjenega partizana Iztoka Turšiča (kasneje razglašenega za narodnega heroja). Iz pripovedi sklepamo, da so mladi izjemno odgovorno, pogumno in požrtvovalno, ljubeče skrbeli za ranjenca:
»V kmečki hiši so mu pripravili posteljo in postavili straže, da bi v primeru sovražnikovega napada hitro odnesli ranjenega komandanta na varno…Pri skrbni negi je Iztok kmalu okreval in je začel počasi vstajati in hoditi po sobi…/Pionirji/ so že zgodaj zjutraj prihajali k njemu s šopki modrih encijanov in rumenih avriklov… Kljub zdravnikovi prepovedi je prezgodaj zapustil bolniško posteljo in odšel v borbo.«
Ko sem (po dolgih letih spet) prebrala to zgodbo, sem pomislila, morda pa je še kje kdo, ki se spominja tega dejanja. Prav zato sem zapisala gornja dva odstavka. Morda se bo med bralci in bralkami našel kdo, ki je sodeloval ali sodelovala pri skrbi za ranjenega Iztoka Turšiča, ali pa vsaj kdo, ki je od staršev ali starih staršev zvedel, kako je bilo takrat (ko je bila »na Primorskem posebno lepa in topla pomlad«). Naj končam s prošnjo tistim, ki hranijo neposreden ali podedovan spomin: ali bi lahko kdo bolj podrobno opisal, kako so se mladi združili v skupni skrbi za ranjenega partizana, kaj jih je spodbujalo, kakšnim nevarnostim so bili izpostavljeni, kako so se počutili, ko so videli dobre posledice svojih naporov, kako danes gledajo na svoje takratno delovanje.
Pišite nam na svobodna.beseda@gmail.com ali pokličite na 01/434-46-17.
Za utrjevanje zgodovinskega spomina na veličasten partizanski boj in sodelovanje mnogih je dragocen vsak drobec spomina.
Maca Jogan
