Samo Bevk na slovesni akademiji v Osnovni šoli Cerkno v počastitev 41. izvedbe partizanskih smučin

 

Spoštovani učenke in učenci, starši, učiteljski zbor, udeleženke in udeleženci slovesne akademije ob 41. izvedbi Partizanskih smučin, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, cenjeni gostje, dragi prijatelji. Spoštovani gospod župan Jurij Kavčič, državni svetnik in predsednik združenja borcev gospod Bojan Režun, predsednik organizacijskega odbora polkovnik Miha Butara, gostitelj srečanja gospod ravnatelj Milan Koželj.

Dovolite mi, da vas najprej prav prisrčno pozdravim tako v imenu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije kot v svojem imenu. Rad bi se zahvalil Združenju borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno ter  Osnovni šoli Cerkno za povabilo na današnjo slovesnost in priložnost za krajši nagovor na slovesni akademiji, posvečeni pravi partizanski zimski olimpijadi sredi okupirane Evrope.

Zbrali smo se na predvečer dneva, ko so se v dvajset kilometrov oddaljeni Idriji pripadniki zloglasnega nemškega bataljona Heine pripravljali na nočni bojni pohod na Cerkno, kjer so pred 74. leti v zgodnjih jutranjih urah, 27. januarja 1944, napadli partijsko šolo v Cerknem. Jutri dopoldne se bomo zbrali na Brdcih, kjer se bomo, skupaj z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nusdorfer, poklonili spominu vsem padlim žrtvam tega tragičnega napada, ki je za vedno zaznamoval Cerkljansko.

Poleg obeležja na Brdcih je prav Osnovna šola Cerkno najlepši in najbolj živ spomenik narodnoosvobodilnega boja, saj so bili prav preživeli tečajniki partijske šole v začetku 70. let prejšnjega stoletja pobudniki gradnje nove Osnovne šole v Cerknem. Sredstva zanjo sta prispevali tako lokalna kot republiška skupnost, veliko pa je bilo tudi solidarnostnih sredstev, ki so jih zbirali tako doma kot v zamejstvu ter med italijanskimi partizani.

Nova cerkljanska šola je imela z vidika pedagoškega in vzgojnega procesa prav posebno vlogo, zasnovana je bila kot hospitacijska šola, z nalogo, da demonstrira pouk NOB v osnovni šoli in posreduje pedagoški javnosti posplošena spoznanja o uspešnih metodah krajevne zgodovine. Dejavnost šole na področju proučevanja lokalne zgodovine se je takrat idealno dopolnjevala z novo-nastajajočim Cerkljanskim muzejem. Člani in članice zgodovinskega krožka so zbirali gradivo, izdelovali raziskovalne naloge za republiška tekmovanja mladih zgodovinarjev, gradivo pa razstavljali v muzejskem oddelku. Zato moram na tem mestu izpostaviti neprecenljivo vlogo pokojne profesorice in zgodovinarke Anice Štucin, ki je bila med pobudniki gradnje nove šole ter je pri nastanku in delovanju muzeja opravila pionirsko delo –  in kot bi rekla njena učenka, nekdanja učiteljica zgodovine, mag. Vida Bajt – »bila je nam vsem mlajšim zgodovinarjem na Cerkljanskem velika mentorica in vzornica«.

Ko sem pregledoval spletno stran vaše šole, sem se še posebej ustavil pri raziskovalni nalogi učencev sedmega razreda pri pouku slovenskega jezika z naslovom Spominčice, s katero ste preko ohranjenih rokopisnih besedil izpred stotih let in spominskih pripovedi, posredovanih preko družinskega izročila, oživili spomin na prvo svetovno vojno. Tako vidim, da nadaljujete poslanstvo šole na področju raziskovanja lokalne zgodovine. V strahotnem spopadu prve svetovne vojne so se združile vse grozote vseh obdobij ter vase vsrkale ne samo vojske, temveč celotne narode. Na slovenskem narodnem ozemlju je potekala znamenita soška fronta, ki je za seboj pustila hudo opustošenje in globoko krvavo sled. Vsa Primorska, s tem pa tudi Cerkljansko, je bila po končani prvi svetovni vojni vključena v Italijo, najprej okupirana, nato pa je s krivično Rapalsko pogodbo tudi dejansko postala del italijanskega državnega ozemlja. Italijanske oblasti so Cerkno označile kot enega izmed najbolj nepopustljivih slovanskih centrov, v katerem ima čustvena privrženost slovanstvu globoke korenine.

Za prvo je prišla druga vélika vojna. Še bolj nepredstavljiva, še bolj uničujoča, še bolj vseobsegajoča. Pustila je veliko sled tudi na Cerkljanskem. Cerkljani so se že konec leta 1941 začeli vključevati v osvobodilni boj. Jeseni 1942 beležimo tudi prve odhode v partizane, decembra so padle prve štiri žrtve, do februarja 1943 se je partizanski vojski prostovoljno priključilo 220 oseb. Prav v teh dneh pred 75. leti se je skupina zelo mladih fantov in odraslih moških pripravljala na odhod v partizane ter to na svečnico tudi storila. Med njimi je bil tudi moj oče Ivan iz Čepleza.

Po kapitulaciji Italije je Cerkno postalo partizanska prestolnica Primorske. Že 1. oktobra 1943 je bila tu ustanovljena 16. slovenska narodnoosvobodilna brigada Janka Premrla-Vojka. Ko se je poveljstvo 9. korpusa oktobra 1944 umaknilo z Lokev, se je s krajšimi presledki do konca vojne zadrževalo na Cerkljanskem z vsemi prištabnimi enotami in zavezniškimi misijami. Svoje sedeže so imeli na Cerkljanskem tudi Pokrajinski komite KPS, Pokrajinski odbor OF, Pokrajinski NOO z vsemi odseki, Pokrajinska gospodarska komisija, prav tako pa tudi okrožne organizacije. Na tem področju so bile številne partizanske delavnice, zdravstvene in kulturne ustanove ter vojaške in politične šole. Cerkno je bilo med drugo svetovno vojno kar štirikrat bombardirano, na območju Cerkljanskega pa je življenje izgubilo 999 borcev in žrtev okupatorjevega terorja.

Na Cerkljanskem je delovala tudi legendarna Partizanska bolnišnica Franja, ki predstavlja simbol partizanskega zdravstva ter priča o neverjetni humanosti in požrtvovalnosti zdravstvenega in drugega osebja v skrbi za ranjence, nosi znak evropske dediščine, od leta 2000 pa je tudi na poskusnem seznamu svetovne dediščine pri Unescu.

V vasici Zakriž so začeli tiskati znameniti Partizanski dnevnik, edini dnevnik, ki ga je v Evropi izdajalo kako odporniško gibanje. Iz partizanske smučarske delavnice se je kasneje razvila tovarna športnega orodja Elan na Gorenjskem, iz radio-mehanične delavnice se je razvilo podjetje Rempod, iz katerega je kasneje nastala tovarna ETA Cerkno, brez katere si ne moremo zamisliti razvoja po drugi svetovni vojni, saj je bila dolgo časa največje in vodilno podjetje v t.i. Idrijsko-cerkljanskem industrijskem bazenu.

In ne nazadnje, zaradi česar smo se nocoj tudi zbrali, tu so 20. in 21. januarja 1945 priredili partizansko smučarsko tekmovanje, tekmovalne ekipe so se pomerile v patruljnem teku, veleslalomu in skokih. Zamisel o smučarskem tekmovanju pripisujejo Tonetu Ažmanu in Rudiju Finžgarju iz Krope na Gorenjskem, ki ju je partizanska pot zanesla na Cerkljansko. Tu so bili še Janez Štefe, Marijan Masterl, Alojz Potočnik in številni drugi.

Tone Ažman je bil nekdanji planinski častnik kraljeve vojske in poveljnik smučarske enote 31. divizije. Rudi Finžgar je bil vodja partizanske smučarske delavnice ter pozneje dober gospodarstvenik in odličen smučarski skakalec. Bil je prvi Slovenec, ki je skočil čez 100 metrov, osem let pa je bil tudi direktor tovarne Elan. Janez Štefe je bil po vojni udeleženec zimske olimpijade 1952 v Oslu na Norveškem. Njegov rezultat v smuku je presegel šele Andrej Jerman z zmago v smuku za svetovni pokal leta 2006.

Izvedbo male partizanske smučarske olimpijade so zaupali smučarski delavnici in njenemu vodji Rudiju Finžgarju, pokrovitelj olimpijade je bil komandant 31. divizije Evgen Matejka–Pemc.Čeprav ni bilo veliko časa, so pravočasno pripravili vsa tekmovališča. Patruljni tek je imel start in cilj v Cerknem, strelišče je bilo v samem kraju, proga pa je bila speljana mimo Zakriža, Gorij in Trebenč. Veleslalomska proga je bila na nasprotnem bregu vasi, speljana po pobočju Škófij, mimo Čepleza, skakalnico pa so zgradili na Zavrteh.

Najatraktivnejša je bila tekma v smučarskih skokih, z 31 metri dolžine je slavil Rudi Finžgar, ki je tudi edini tekmoval s pravimi skakalnimi smučmi. Ob progi se je zbralo okrog tisoč gledalcev, med njimi tudi člani zavezniških vojaških misij, igrala je godba na pihala 31. divizije. Tekmo so za nekaj časa prekinila zavezniška letala, ki so prekrila nebo nad Cerknim in z živopisnimi padali spustila zavezniško pomoč v hrani, orožju in opremi. Partizanske smučarske tekme so imele velik odmev tako med prebivalci kot med borci, širša javnost pa je zanje izvedela po zaslugi vojnega dopisnika 9. korpusa Milana Medveščka – Draga, ki je o tekmah poročal v Partizanskem dnevniku.

Danes za tradicijo Partizanskih smučin  skrbi organizacijski odbor pod vodstvom polkovnika Mihe Butare in številnih sodelavcev. Že 41. tradicionalne prireditve se bodo jutri udeležili pripadniki Slovenske vojske, Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze policijskih veteranskih društev SEVER, Zveze slovenskih častnikov in pridruženih članov Zveze združenj borcev za vrednote NOB ter Zveze društev vojnih invalidov Slovenije.

Letos se že drugič zapored v sklop prireditev v okviru Partizanskih smučin Cerkno – 45 vključuje tudi Osnovna šola Cerkno s slovesno akademijo s kulturnim programom učenk in učencev ter predstavitvijo poslanstva Partizanskih smučin v okviru evropskih odporniških gibanj, kar še posebej pozdravljam.

Zato je prav, da mi vsi, skupaj s šolo, ohranjamo evropsko tradicijo antifašizma ter še naprej negujemo in ohranjamo spomin na narodno-osvobodilni in osamosvojitveni boj slovenskega naroda, na partizane in aktiviste ter na borke in borce ter pripadnike Teritorialne obrambe in slovenske milice ter na vse, ki so osvobodili našo domovino pred fašizmom in nacizmom ter ubranili samostojno državo. Hvala lepa.