Rudi Pavšič, predsednik SKGZ na spominski slovesnosti ob 74–letnici pohoda 30. divizije v Slovensko Benečijo
Tovarišice in tovariši, spoštovani!
Dovolite, da najprej izrazim spoštljiv spomin na borce 30. divizije, ki so v noči od 30. na 31. januar 1944 opravili junaško dejanje in v dramatičnih časih in v izrednih pogojih postavili temelje skupnega kulturnega in jezikovnega prostora. Šlo je za herojsko dejanje, ki bo ostalo zapisano v naši zgodovini in v naših srcih.
Ponosen sem na mlade fante in dekleta, ki so izbrali partizansko gibanje kot odgovor okupatorju in domačim prodanim dušam. Ponosen sem na vse udeležence v narodnoosvobodilnem gibanju, ki predstavlja najsvetlejše obdobje naše polpreteklosti. In to brez vsake odvečne retorike. Dejstva so dejstva in vsa svetovna javnost nam ga tudi priznava, saj smo bili del tistega velikega gibanja, ki je Evropo osvobodil izpod nacifašističnega terorja.
Kot sin mame partizanke in očeta deportiranca v Buchenwaldu, mi ni vseeno, kako se takratno dogajanje obravnava danes v svetu velike apatije, pretiranega egoizma, pomanjkanja vrednot in nevarnega drsenja v populistične in desno-fašistične izbire, ki so tako značilne za današnjo Evropo in zato tudi za Italijo in Slovenijo, kjer še premnogi izrabljajo zgodovinske laži, da bi oprali madež kolaboracije. Vem, da ne moremo in ne smemo živeti s pogledom obrnjenim v preteklost. Vem pa tudi, da če nismo trdno zasidrani v naš zgodovinski čas, smo danes šibek člen družbenega dogajanja. Prihajam iz zamejstva, kjer pomeni biti Slovenec poseben izziv in večkrat tudi zahtevno dejanje. Narodnoosvobodilno gibanje pri nas se ni zaključilo po vojni, boj za naš jezik in za naše pravice se nadaljuje še danes in si lahko upam trditi, da dokaj uspešno.
V prejšnjih desetletjih je bilo za našo narodno skupnost še veliko huje in težko je bilo celo se pogovarjati v materinem jeziku in se čutiti Slovenec. To je veljalo posebej za Benečijo, kjer se je protislovenstvo nadaljevalo veliko časa po vojni, skoraj do današnjih dni. Osvobodilno gibanje ni bilo le izhodišče za oboroženo vstajo. Osnovano je bilo na jasnem sistemu vrednot: svobodi posameznika in naroda, pravici naroda do svoje usode in nenazadnje države, zahtevi po pravičnejši družbi, sožitju, enakem dostojanstvu ljudi in narodov. Gre za vrednote in izhodišča, ki so jih kasneje zapisali v Deklaraciji o človekovih pravicah, ki predstavlja hrbtenico strpnega in prijateljskega odnosa med ljudmi in narodi.
Osamosvojitev in samostojnost Slovenije je v bistvu pomenila nadaljevanje prizadevanj, ki jih je utelešala OF. Zgodila se je na podlagi širokega konsenza slovenskega naroda. Zavezali smo se demokraciji, svobodi, spoštovanju človekovega dostojanstva in pravic, spoštovanju manjšin in priseljencev, odprtosti in sodelovanju z drugimi.
Te vrednote niso zgodovina, ampak delujejo v nas kot živo tkivo. Na njihovi osnovi se še danes opredeljujemo: kulturno, politično in tudi v odnosu do drugih. Gre za vrednote nove Evrope, ki predstavlja edinstveno priložnost za miren, gospodarsko uspešen, socialno pravičnejši in enakopraven razvoj vseh narodov. Evropska integracija izhaja iz skupne državnosti več narodov in narodnih skupnosti, kulturnega in jezikovnega pluralizma ter čezmejnega sodelovanja na regionalni in meddržavni ravni.
Zaradi povedanega se zbiramo pred partizanskimi spomeniki in se spominjamo pomembnih datumov iz takratnega časa. Zbiramo se, ker verjamemo, da je pot dialoga in sodelovanja edina, ki nas bo pripeljala do cilja, ki so si ga zastavili naši partizani. Na nas je, da jo uresničimo. Vprašati pa se moramo tudi, ali smo vredni njihovih žrtev? Se jih zavedamo? Znamo ceniti svobodo, mir, strpnost, prijateljstvo, medkulturni dialog? Smo si v zadostni meri prizadevali, da bomo te vrednote, ki nam jih je trda polpreteklost pustila v dediščino, ohranili in oplemenitili ter jih predali novim generacijam? Danes ni dovolj, da se občasno poklonimo našim žrtvam in se potem z lažjim srcem vračamo v našo zasebnost. Danes je potrebno nekaj več s strani vseh nas, ki so nam te vrednote zvezda vodnica in ki verjamemo, da ne moremo vsega zbanalizirati in folklorizirati. Ne smemo stati na robu dogajanja: vstopiti moramo vanj in prevzeti vodilno vlogo, ker je to naša moralna dolžnost.
Imejmo več korajže! Pred nami stoji veliko izzivov in veliko je odprtih vprašanj. In prav mi moramo stopiti v prvi plan in jih začeti reševati in postavljati temelje za boljšo in bolj humano družbo. Našo bodočnost moramo graditi na človeku in njegovem dostojanstvu. Za nas Slovence v Italiji pomeni dostojanstvo to, da odločneje uporabljamo naš slovenski jezik in to povsod, kjer smo prisotni. Ne smemo se ga sramovati. Biti Slovenec v Italiji pomeni biti državljan z dodano vrednostjo. Biti Slovenec v Italiji pomeni biti ponosen na našo narodnoosvobodilno gibanje, na naše beneške Čedermace in na velike osebe, ki so vidno zaznamovale naš bivanjski prostor. Ustvarimo pogoje, da bomo več skupaj in da okrepimo sodelovanje ob meji! Ne zapirajmo se v naše male svetove! Ne pozabimo, da smo del iste jezikovne družine, da smo vsi Slovenci!
Trudimo se, da smo predvsem vsi Primorci in zato nekoliko manj zamejci ali manjšinci in Slovenci iz matične domovine! Te delitve ne sodijo v skupen evropski prostor brez meja. Biti skupaj v Evropi, pomeni razumeti čas in prostor, ki nas obdajata. Skupaj bomo uspešnejši in perspektivnejši. Rabimo veliko poguma, da bomo kos tej nalogi, a skupaj nam bo uspelo, ker smo in moramo ostati vredni dediči vseh tistih, ki so odločno, z veliko mero optimizma in z vero v boljši čas stopili skupaj in nam pokazali pot svobode in miru.
Ne zatajimo njihovih žrtev in njihovega spomina! Vzdignimo se in ponosno naprej!
