PIŠE: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije

Za nami so predsedniške volitve. Prejšnji in sedanji predsednik bo znova na čelu naše države še zadnjih pet let. Kaj so pokazale volitve?

V prvi vrsti izredno nizko udeležbo. Že samo to dejstvo bi zahtevalo temeljito analizo stanja slovenske družbe in slovenske politike. Lahko pa postavimo nekaj ugotovitev kot izhodišče za razmišljanje. Kljub zavidanja vredni gospodarski rasti je zaupanje v politiko majhno. Zakaj? Ali se je v prejšnjih petih letih funkcija predsednika države kompromitirala?

Dosedanji predsednik Borut Pahor je bil vnovič izvoljen s tesno razliko – in še to s pomočjo dveh političnih strank. Marjan Šarec je dobil presenetljivo veliko glasov, in to brez podpore političnih strank. Do nekaterih ključnih vprašanj je imel jasna in izdelana stališča. Tudi do našega narodnoosvobodilnega boja ima pozitiven odnos in si ga je upal pokazati. Povedal je, da je veren človek, kot velika večina slovenskega naroda, a da zavrača klerikalizem. Ravno nasprotno kot dosedanji predsednik.

In kakšno vlogo so odigrali mediji? Z izborom vprašanj na vseh soočenjih so volilno kampanjo spremenili v resničnostni šov in dodatno odvračali volivce. Predsedniški kandidati niso imeli možnosti v celoti izraziti vseh svojih pogledov na ključna vprašanja.

ZZB je pred obema krogoma volitev pozvala vse svoje člane, da se volitev udeležijo. Povedali smo zelo jasno, kakšnega predsednika si želimo. Nismo pa kot družbena organizacija poimensko podprli nobenega kandidata, saj so naši člani simpatizerji ali pa člani različnih političnih strank.

Tudi novoizvoljenemu predsedniku bomo znova povedali, kakšnega predsednika si želimo.

Želimo si, da bo predsednik tak, kot bi predsednik moral biti. Zavzame naj držo moralne avtoritete, z jasnimi stališči do ključnih družbenih vprašanj. Predsednik si mora upati povedati, kaj je po njegovem prav in kaj ne, naj pa se ne trudi biti všečen vsem. Če predsednik noče biti moralna avtoriteta, kot je predsednik Pahor poudarjal med svojo volilno kampanjo, kaj pa potem sploh je?

Želimo si predsednika, ki ne enači izdajalcev slovenskega naroda s tistimi, ki so bili pripravljeni darovati največ, kar človek ima – svoje življenje – za obstoj svojega naroda.

Želimo predsednika, ki ne bo izenačeval žrtev in krvnikov, ki ne bo postavljal plošč z njihovimi imeni na iste spomenike in potem nanje zapisal »Ljubi Slovenci« (Karlovica). Kakšno sporočilo je to mlajšim generacijam, ki prihajajo za nami?

Želimo predsednika, ki ne bo z državniškimi častmi prekopaval ustašev, ki so v času druge svetove vojne morili po Balkanu in pobili na stotine Slovencev v Jasenovcu.

Želimo predsednika, ki se bo kdaj poklonil tudi pobitim zavezniškim vojakom v ujetniškem taborišču v Mariboru.

Želimo predsednika, ki ne bo dopuščal vandalizma na spomenikih našega narodnoosvobodilnega boja. Stari predsednik je ob tem molčal.

Želimo predsednika, ki ne bo s spravnimi predstavami poskušal rehabilitirati izdajalcev svojega naroda. Želimo predsednika, ki se bo zavedel, da je »sprava« v resnici rehabilitacija izdajalcev, v prvi vrsti zločinca škofa Rožmana, ki ima zdaj oltarček v ljubljanski stolnici.

Želimo predsednika, ki dosledno spoštuje ustavo, ki v 7. členu govori o enakopravnosti vseh veroizpovedi, in bo kdaj odšel tudi k bogoslužju v džamijo.

Saj stari/novi predsednik želi biti predsednik vseh Slovencev, mar ne?