Spremembe so edina stalnica v življenju, je imel navado reči eden od mojih nekdanjih urednikov. S temi besedami ni hotel povedati le, da je novinarstvo zelo dinamičen in zato tudi zelo stresen poklic, v katerem nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo do zaključka časopisa ali revije, temveč tudi, da so v življenju potrebne spremembe. Te so seveda za večino neprijetne, ker nas vržejo iz svojevrstnega udobja in prisilijo v nova prilagajanja, učenja, vzpostavljanje novih odnosov. A so nujne in dolgoročno vedno koristne.

Tudi zame in za revijo, ki jo držite v rokah, je prišel čas za spremembe. Z današnjo številko se poslavljam od vas, dragi naročniki, bralci in sodelavci. Za menoj prihaja nova, močnejša in mlajša ekipa, ki se bo zagotovo znala spopasti tudi z novimi izzivi časa, se prilagoditi novim zahtevam bralcev in novejšim tehnologijam. Tiskana revija seveda ostaja nespremenjena.

Svobodno besedo zapuščam po skoraj devetih letih, v uredništvo tedanje Svobodne misli, ki je bila še samostojno podjetje, sem prišla na začetku leta 2009. Tedanji direktor Janez Čemažar in urednik Vladimir Kavčič sta bila polna optimizma in načrtov za vsebinsko obogatitev revije in za povečanje njene naklade. Žal podjetje ni imelo sreče ne z lastniki (večinski lastniki so bili nekdanji zaposleni) ne s poznejšima direktorjema. Podjetje in revija sta se prepočasi prilagajala, bralci so nam umirali, za popularizacijo revije med mlajšimi člani ZZB smo naredili premalo in Svobodna misel je leta 2015 končala v stečaju. Ponosna pa sem, da mi je s pomočjo številnih med vami uspelo ohraniti vsebino revije, ji nadeti novo ime, novo podobo in nove vsebine ter da je večina ostala med našimi naročniki.

Svobodno besedo zapuščam s ponosom, ker nam je ob pomoči veliko sodelavcev, ki za svoje pisanje in fotografiranje ne dobivajo honorarja, uspelo ustvariti revijo, ki je s svojo podobo in vsebinami lahko v ponos tako ZZB za vrednote NOB Slovenije kot tudi nam, njenim ustvarjalcem. Zahvaljujem se vsem, ki ste me spodbujali, in vsem, ki ste se name obračali s kritičnimi besedami, predlogi in nasveti, saj smo le tako lahko skupaj izboljševali vsebino. Posebna zahvala velja našima kolumnistoma, Jožetu Poglajnu in Martinu Premku, izjemnima analitikoma sodobnega in polpreteklega časa in neusmiljenima kritikoma zablod in stranpoti, ki smo jim priča. Postala sta zaščitni znak Svobodne besede, na kar sem posebej ponosna.

Zagotovo v Sloveniji ni večje spominske prireditve, na kateri nisem bila. Na njih sem srečevala številne še živeče udeležence NOB, nekateri med njimi so se izkazali za neusahljiv vir spominov. Predstavljala sem si jih, največkrat še golobrade mladeniče in dekleta s kitami, kako so se pogumno postavili na pravo stran – v boj za domovino, jezik, svobodo. Poslušala sem zgodbe izseljenih in pregnanih z domov, može in žene, ki so pripovedovali o trpljenju in razčlovečenju v taboriščih, prisilno mobiliziranih, ki so se po kalvarijah na tujih bojiščih izčrpani vračali domov, kjer pa so bili pogosto sprejeti z nezaupanjem. Poslušala sem zgodbe otrok, ki so pripovedovali o pogumu in junaštvih svojih mater, ko so ostajala same na domovih, očetje pa so bili v partizanih, izgnani ali ustreljeni. Najbolj so se me dotaknile pripovedi ukradenih otrok in vojnih sirot, za katere je bilo življenje po vojni vse prej kot lahko. Pripoved ženice, ki so jo kot dojenčico iztrgali materi iz rok in je v najnežnejših letih poznala le tujo govorico in tuje ljudi, po vojni pa so jo vrnili domov, ki pa je bilo zanjo povsem tuje okolje, tuji so ji bili njeni domači, jezik, ki so ga govorili – ona je pač znala le nemško. Govorila je o zasmehovanju v šoli, o sovražnih pogledih na vasi, o šepetanjih za svojim hrbtom …

V roke sem segala ostarelim tovarišem, ki so morali prehitro odrasti in so iz vojne prišli kot prekaljeni borci. Pa nekdanjim aktivistom, ki so na terenu poznali vsakogar in so dobro vedeli, kdo je izdajal, a so po vojni nekako vendarle morali zaživeti skupaj. Te ljudi zdajšnje delitve in potvarjanje zgodovine najbolj prizadenejo. S svojimi spomini in pripovedmi so se želeli bojevati proti lažem in novim delitvam. Nič kolikokrat sem slišala stavek: »Nismo se za to borili!« Številni živijo razočarani in žalostni, odrinjeni na rob, nekateri tudi v slabih gmotnih razmerah, in potrebujejo le kdaj pa kdaj kakšen obisk, prijazno besedo, topel stisk roke.

Ponosna sem na preštevilne sodelavce, ki ste mi s svojimi zapisi in fotografijami pomagali, da so se na straneh naše in vaše revije znašle tudi objave iz manjših krajev, kjer pri spominskih slovesnostih pogosto sodeluje še vsa vas in ne poznajo ideoloških delitev. Ob svojih obiskih sem srečevala mlajše ljudi, ki vojno poznajo le iz pripovedovanj svojih mater, očetov, babic, dedkov. A vedo, da je domovina le ena, da je bila svoboda težko priborjena, zato jim je pomembna, prav tako kot materni jezik.

Zahvaljujem se vsem, ki ste z menoj v tem času sodelovali. Posebno zahvalo pa dolgujem Janezu Stanovniku, častnemu predsedniku ZZB NOB Slovenije, ki ga neizmerno spoštujem in od katerega sem se res veliko naučila. Zahvaljujem se mu za zaupanje, ker me je podpiral, me bil vedno pripravljen poslušati in mi svetovati, ko sem se kot urednica znašla na razpotju.

Dragi naročniki, bralci in sodelavci: želim vam lepe praznike, v letu 2018 pa predvsem miru in razumevanja.

Jožica Hribar