Marjeta Šentjurc

Marjeta Šentjurc

Marjeta Šentjurc je znanstvenica, ki je diplomirala iz tehnične fizike in se specializirala na področju biofizike. Je upokojena, a še sodeluje kot zunanja sodelavka na odseku za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Štefan. Je tudi članica Zveze borcev za vrednote NOB Majda Vrhovnik v Ljubljani. Rodila se je leta 1940. Njeni starši, Lidija Šentjurc in Sergej Kraigher, so bili znani komunisti in borci proti nacifašizmu.

PIŠE: Tea Černe; FOTO: Tea Černe

Mamo Lidijo Šentjurc so Italijani že maja 1941 izgnali v Srbijo. Ilegalno se je vrnila v Ljubljano, kjer je bila jeseni 1941 med ustanovitelji mladinske Osvobodilne fronte. Oče je bil tedaj že v ilegali. Če bi Marjeto policija dobili, bi bila zelo dragocena za izsiljevanje staršev. Tako je postala otrok ilegalček. Bila je med najpogosteje seljenimi otroki v Ljubljani. Pri marsikateri družini je ostala le za eno noč.

Kaj se spominjate o življenju otroka ilegalčka pri različnih skrbnikih?

Skoraj nič se ne spominjam, le nekaj medlih utrinkov. Pripovedovali so mi, da sem cele noči jokala, ko so me za eno noč selili od družine do družine in nisem hotela jesti. Tega seveda ne vem. Nobenih travm nimam in živim normalno življenje, kot da bi moja podzavest vse to zbrisala. Povem lahko le to, kar so mi drugi pripovedovali.

Življenje pri skrbnikih med vojno vam je prineslo tudi novo identiteto. Postali ste Marjetka Hrovat. Kaj so vam o tem pripovedovali?

Živeli smo v Hrastniku. Mamo so Italijani 1. maja leta 1941 zaprli v zapor v Velikih Laščah in jo potem izgnali v Srbijo. Oče je tedaj organiziral moj odhod iz Hrastnika v Ljubljano k njegovi mami. Trije bratje, Vito, Bojan in Sergej, in sestra Živa Kraigher so bili komunisti in zato pod drobnogledom italijanskih oblasti. Pri babici ni bilo varno, in morala sem v ilegalo. Tedaj je skrb zame prevzela Nuša Vode. Klicala sem jo kar teta Nuša. Nekaj časa sem bila pri njej, a tudi tam ni bilo varno. Njenega brata so zaprli v taborišče v Gonarsu in bil je tudi na smrt obsojen. Nuša je imela nalogo, da poišče primerne skrbnike, ko je bilo to potrebno, in je bila ves vojni čas v stiku z mano. Mami je medtem uspelo pobegniti iz izgnanstva in se je ilegalno vrnila v Ljubljano. Odpeljala me je k znancem, to so bili Kambičevi. Bili so zanesljiva družina, doma iz Hrastnika. Mama je bila tam prijavljena kot gospodinjska pomočnica in tedaj sem bila še v stikih z njo. Pri Kambičevih sem prenočevala, čez dan pa je zame skrbela teta Nuša. Tako sem se nanjo tudi najbolj navezala. Zaradi vloge Mihe Kambiča v osvobodilnem gibanju zame tudi pri Kambičevih ni bilo več varno. Preselili so me k družini Lipušček, ki je imela hišo proti Barju, na Cesti na Loko. Imeli so dva odraščajoča otroka, a skrbeli so zame, kot da sem njihova. Teta Nuša me je tam redno obiskovala. Do tretjega leta sem imela občasen stik z mamo. Gotovo sem bila nanjo tudi navezana.

Iz obdobja pri Lipuščkovih imam dva medla spomina. Eden je primer trmastega triletnega otroka. Igrala sem se in potem igrač nisem želela pospraviti. Zagrozili so mi, da bo prišla čarovnica in mi zmetala igrače skozi okno. Njihov sin Srečo si je nadel plinsko masko, oblekel dolg plašč, a nosil je svoje copate. Nič se nisem ustrašila in rekla sem: »Ta čarovnica ima Srečotove copate.« To je moj prvi spomin. Spominjam se tudi, ko so Nemci Sreča aretirali in ga poslali v taborišče Mauthausen. Grozeče trkanje je naznanjalo, da ni običajen obisk. Še zdaj vidim zresnjene obraze domačih. Njegova sestra Vera me je zaprla v omaro in mi zabičala, da moram biti tiha in mirna. Ko so Sreča odpeljali, je bilo jasno, da so kompromitirana družina, in so me znova morali preseliti. Pogosto so me selili. Končna rešitev je bila Anka Tuma, ki je imela tri brate partizane, tam sem dočakala konec vojne. Tedaj sem imela že štiri leta.

K življenju v ilegali so spadali tudi varnostni ukrepi.

Z nikomer se nisem smela pogovarjati, še posebej ne z ljudmi v uniformi. Učili so me, da so ljudje v uniformah sovražniki. Nekoč je morala teta Anka v trgovino in zabičala mi je, naj nikomur ne odprem. Prebolevala sem ošpice. Ostala sem sama v postelji. Nekdo je prav energično trkal na vrata. Bilo me je zelo strah, vendar vrat nisem odprla.

 Ali ste z Nušo Vode ostali v stikih tudi po vojni?

Z vsemi skrbniki sem ostala v stikih, tudi na poroko sem jih vse povabila. Redno sem jih obiskovala za osmi marec in novo leto. Pogosto sem obiskovala Lipuščkove in teto Nušo, s Kambičevimi smo bili družinski prijatelji. S Srečom Lipuščkom si še zdaj redno piševa za novo leto.

Ste bili kdaj v nevarnosti, da odkrijejo, kdo so vaši starši?

Povedali so mi dva dogodka. H Kambičevim so prišli Italijani. Tedaj bi tudi mamo skoraj ujeli, ko me je prišla obiskat, a se je potem izmazala. Italijani so mi kazali fotografije, na katerih je bila tudi moja mama. Nisem se odzvala na nobeno fotografijo. Ker je bilo proti večeru, sem hotela le spati.

Drugi tak zanimiv dogodek je bil, ko me je teta Nuša s tramvajem peljala na sprehod v Tivoli. Tam je bil italijanski vojak v uniformi, ki sem mu bila očitno všeč. Najbrž je imel tudi sam otroke. Dal mi je čokolado. Rekla sem: »Ta vojak ni hudič, a ne, teta Nuša?« Vsi v tramvaju so se smejali, s teto Nušo pa sva izstopili takoj na naslednji postaji. Lahko bi kdo začel drezati, saj na bi bili Italijani prijatelji, ne hudiči.

 Z mamo ste se znova srečali 10. maja 1945? Ni vam bilo še pet let. Kako se spominjate tega srečanja?

V spominu imam, da sem se igrala na dvorišču pred hišo tete Anke v Šiški. Pripeljal je avto. Šofer je izstopil in rekel, da me bo odpeljal k mamici. Odpeljali so me v hotel Union. V hotelu je bila moja mama. Razširila je roke in vzkliknila: »O, Marjucl!« Jaz pa v jok. Bila je v uniformi in nisem je spoznala. Nazadnje sem jo videla leta 1943, preden je odšla v partizane. Hotela sem imeti teto Nušo, ki me je potem potolažila. To je bil prvi stik, ki je bil za mamo najbrž zelo boleč. Mama me ni takoj odpeljala s sabo, še mesec ali dva sem bila pri Tumovih in mama me je vsak dan obiskovala. Ko je prišla v civilni obleki, je bilo takoj drugače. Po dveh mesecih sem se preselila k staršem.

Naj dodam še, da je bila organizacija otrok ilegalčkov, ki jo je vodila mama Ziherl, izjemna. Velikemu številu otrok so poiskali zanesljive družine, organizacija je imela tudi svojega zdravnika in je prispevala k prehrani otrok. Pri mami Ziherl so bila po vojni srečanja ilegalčkov. Dvakrat sem bila tudi sama tam, potem sem se s starši preselila v Beograd. Lahko rečem, da so vsi skrbniki ravnali z menoj, kot bi bili moji pravi starši, in verjetno je tudi to razlog, da vojna leta in pogoste hitre selitve pri meni niso pustili večjih posledic.