Pater Bogdan Knavs pri maši za padle partizane in vse žrtve druge svetovne vojne v cerkvi sv. Jerneja, Ljubljana, 2. november 2016
Veliki evropski pisatelj in humanist Meša Selimović je zapisal, da so v vojni najlažje umirali mladi ljudje. Da, (…) mladostno srce je tisto, ki nosi v sebi ideal lepote in pravičnosti, vzor solidarnosti in prijateljstva. In večina naših partizanskih enot je bila sestavljena iz mladih fantov in deklet! Danes lahko rečemo, da so ti naši dragi, po večini mladi ljudje, ljubili ideale, ki so jih nosili v svojem srcu, ter so se bili zanje pripravljeni tudi žrtvovati. Zato je prav, da si te vrednote tudi mi prikličemo v zavest. Morda lahko vse njihove lepe želje, sanje, navdušenje in pričakovanja strnemo v tri ideje:
Prva ideja je bila ljubiti in ohranjati slovenski jezik. Kolikšna radost in veselje nas navdajata, ker lahko tudi mi (…) svobodno izgovarjamo svoj materni jezik, ga slišimo po ulicah, v javnih občilih ter v naših državnih ustanovah. Naši padli partizani so ljubili naš jezik in zanj tudi umirali.
Njihov drugi ideal je bila pravična družba. K pravičnosti na tem svetu je spadala tudi lepa slovenska domovina, katere gospodarji moramo biti Slovenci in se ne več počutiti tujce na lasti zemlji. Toda naši dragi rajni so sanjali tudi o novi družbi, ki bo pravičnejša, ker bo vsak spoštovan in ker bo vsak imel ne samo hrano in obleko, ampak bo lahko svobodno hodil naokoli, si ustvaril družino in gledal v svetlo prihodnost.
Poleg ljubezni do slovenskega jezika in želje po pravičnejši družbi pa so naši padli nosili v sebi tudi ideal tovarištva in prijateljstva. Bili so sposobni tvegati življenje drug za drugega, in kot vemo, so ga mnogi tudi izgubili. Želeli so si, da bi njihovo srce bilo svobodno, da bi lahko ustvarili resnično prijateljstvo, družine in da bi se porajalo novo življenje. Nekateri med padlimi so že imeli svoje otroke in tako so umirali tudi za te, ki so jih seveda imeli najraje. Velika večina njih je obiskovala cerkev in poslušala evangelij, zato so poznali odlomek iz Janezovega evangelija, ki pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13).
Danes se Vam za to zahvaljujemo; ne samo zato, ker ste naši sorodniki, ampak ker ste za vse nas velikodušni prijatelji. Skupaj z modrim Salomonom, ki je napisal knjigo Modrosti, upamo, da so Vaše duše v Božjih rokah, da ste bili po svojem trpljenju in smrti sprejeti v objem dobrega in usmiljenega Boga.
Ko za Vas molimo in prosimo, se spominjamo tudi tistih, ki so bili proti svoji volji odvedeni v tujino, od koder se niso vrnili, in čakajo pokoja v tuji zemlji. Spominjamo se tudi vseh, ki so trpeli pod nasiljem tujcev in ki jim ni bilo dano, da bi se bojevali za svoje ideale.
Naši dragi pokojni, Vaši ideali nas obvezujejo, da – kljub sedanji nujni svetovljanskosti – ne zanemarjamo slovenskega jezika in da v imenu vaših žrtev gradimo družbo, ki bo bolj solidarna in pravičnejša.
V svojih molitvah bomo Boga prosili za Vaš večni mir in pokoj. Hkrati pa upamo, da nam boste Vi, dragi rajni, izprosili, da bomo tudi mi, ki smo še na poti v večnost, postajali vedno bolj prijatelji in solidarni drug z drugim.
