Piše: Jože Šušmelj, član območnega odbora ZZB za vrednote NOB Nova Gorica
Vstala Primorska si v novem življenju… je v pesmi preroško zapisal partizan Lev Svetek Zorin v začetku leta 1944, sredi vojne vihre, in leta 1968 jo je uglasbil Rado Simoniti. Pesem odraža ponos, trpljenje, upor in željo po svobodi primorskih ljudi. Ponarodela je in postala himna Primorcev, ki jo stoje zapojó na vsaki proslavi, pa tudi na protestnem zborovanju. V pesmi čutijo svojo povezanost in pokončnost, ki se je kalila v odporu proti fašizmu in poitalijančevanju, v skrivnem učenju slovenskega jezika in petju slovenskih pesmi, v ilegalnih organizacijah komunistov, tigrovcev, duhovnikov in liberalcev – v razpredenem narodnem gibanju, ki je imelo za cilj rušenje fašizma in vključitev v matično domovino. Temu so sledili sodni procesi, na katerih so številne domoljube obsodili na konfinacije, dolgoletne zapore in usmrtitve.
Prav zaradi ilegalnega odpora proti fašizmu je poziv Osvobodilne fronte za borbo proti okupatorju naletel na Primorskem na množično podporo in je po letu 1941 postopoma zajel vso Primorsko. Nastajali so narodnoosvobodilni odbori kot predstavniki ljudske oblasti in slovenske partizanske šole. Izginila je italijanska oblastna struktura, ki se je obdržala le v mestih. Iz posameznih čet je zrasel partizanski IX. korpus NOV, ki je opravil zgodovinsko in odločilno vlogo pri osvoboditvi in priključitvi Primorske k matični domovini. Brez močnega partizanskega gibanja bi Primorska, tako kot večinsko nemška Južna Tirolska, ostala v mejah Italije. To sicer danes v Sloveniji marsikdo nerad sliši ali celo zanika.
Kljub partizanski osvoboditvi celotne Primorske, vključno s Trstom, Gorico in Čedadom, se je bitka za priključitev šele pričela. S svojimi predlogi razmejitve so zahodni zavezniki velik del Primorske in Istre namenili Italiji. Primorsko so leta 1945 razmejili na dve coni, ki sta bili pod anglo-ameriško in jugoslovansko upravo. Zavezniško komisijo, ki naj bi na terenu ocenila narodnostno pripadnost posameznih krajev, so aprila leta 1946 ljudje pričakali s slavoloki, neštetimi napisi na hišah »Hočemo Jugoslavijo« in množičnimi zborovanji, pevskimi zbori in godbami, z zahtevo po priključitvi k Jugoslaviji. Na pariški mirovni konferenci je bil sprejet francoski kompromisni potek meje, ki je Gorico in Beneško Slovenijo prepustil Italiji, za Trst in del Istre pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo razdeljeno na cono A s Trstom in okolico, ki jo je upravljala anglo-ameriška vojska in cono B, v katero so bili vključeni Koper, Izola, Piran, Novi grad, Umag in Buje, pod upravo jugoslovanske vojske. Tako je priključitev Primorske 15. septembra 1947 iz mednarodno- pravnega vidika zajela le območje izven cone B STO. Londonski memorandum iz leta 1954, ki je cono A prepustil v administrativno upravljanje Italiji in cono B Jugoslaviji, ni dokončno rešil razmejitve z Italijo. To je bilo rešeno leta 1975 z Osimskimi sporazumi, ki so dokončno zakoličili mejo med sosednjima državama in odpravili dvome glede pripadnosti bivših con A in B. Takrat je bil ta del Primorske tudi z mednarodnopravnega vidika vključen v tedanjo Jugoslavijo. V Italiji je ostalo okrog 80.000 Slovencev, na katere vedno bolj pozabljamo. Osimski sporazumi so opravili tudi zgodovinsko vlogo, saj Italija ob nastanku samostojne Slovenije ni mogla pogojevati priznanja Slovenije s ponovnim izsiljevanjem o pripadnosti bivše cone B, čeprav so bili močni pritiski s strani desničarskih strank.
Po priključitvi je Primorska »vstala v novo življenje« in se je iz pretežno agrarne pokrajine gospodarsko in družbeno zelo razvila. Vendar so po osamosvojitvi Slovenije z neustrezno gospodarsko politiko in privatizacijo propadla številna podjetja, ki so bila nosilke razvoja. Čezmejno povezovanje, od katerega se je veliko pričakovalo po vstopu Slovenije v EU, ni zaživelo, je celo nazadovalo. Opuščen je bil policentrični razvoj države in vedno bolj prisotna je centralizacija državnih in drugih institucij, kar ima za posledico nazadovanje obmejnih središč in upadanje naselitve na hribovitih območjih. Niso bile ustanovljene pokrajine, ki so predvidene v ustavi, ki bi preprečile centralizacijo in spodbudile regionalni razvoj. Je pa Primorska doživela velik razvoj na področju kulture, srednjega in visokega šolstva z dvema univerzama. Primorska je tudi danes povezana v zavesti in kulturi ljudi, ki jih bogati skupna preteklost in upornost.
