Le dve notici sem zasledil v naših občilih o napadu na takratno Jugoslavijo 6. aprila 1941. Radio Slovenija je 6. in 7. aprila 2019 v oddaji Na današnji dan poročal o tem dogodku. Tam sem izvedel, da so takrat v Ljubljani domoljubne stranke ustanovile Narodni svet, ki si je prizadeval prepričati agresorje, da bi Slovenijo okupiral le en okupator.
»Domoljubnost« brez primere! O drugih dogodkih pa naši mediji NIČ. O posledicah tudi NIČ. Ostalo, kar je sledilo, je MIT. Tudi ni primerno, da bi tedanje grdobije in zavojevalske težnje očitali našim sedanjim prijateljem in zaveznikom. Kaj takega ni v naši naravi. Naša tolerantnost, prizadevanja za »spravo« in dobre odnose s sosedi so naša stalnica. Zlasti zdaj, ko visoki italijanski predstavniki prihajajo na našo mejo in nam kričijo sem čez, da sta Istra in Primorska še vedno »Italianissima«. Bratska Hrvaška pa nam pošilja svoje policijske čolne kar do Pirana, da bi nam dokazala, kje so »resnične« meje »Lepe velike naše«. Madžari pa so že davno poskrbeli za pluralnost, uravnoteženost in demokratičnost naših medijev. Če jih ne poslušamo, nas okrcajo z diplomatsko noto. In pri taki naklonjenosti naših sosedov človek nima srca, da bi jim zdaj očital, da so bili 6. aprila 1941 naši okupatorji.
Pa sem se odločil objaviti nekaj mojih spominov na tiste čase, da bi dolini šentflorjanski vsaj približno prikazal občutke nas Primorcev na tiste dneve. Kakor je znano, vrli demokrati v Narodnem svetu tam v Ljubljani niso bili uslišani. Okupatorji so si našo lepo domovino« bratsko« razdelili med seboj. Narodni svet so poslali v maloro, oblast pa je prevzel general Grazioli. Časopisi in vsa druga gobezdala so pisali in kričali o zgodovinskih pohodih, zmagah in napredovanjih na barbarska ozemlja. » Le trupe militari del’ ezzecito Italiano hano fortificatto il fiume di Gradaschiza, verso Lubiana.« (Italijanske vojaške sile so utrdile reko Gradaščico za prehod in napredovanje proti Ljubljani.) To se je slišalo tako, kakor da je Gradaščica enaka reki Savi ali celo Donavi. Kajti za tiste polpismene italijanske Kalabrijce, ki so tedaj vladali nam Primorcem, je bila tudi Ljubljana tam »nekje blizu Moskve«. In zanje je onkraj linije Postojna–Porezen–Črna prst–Krn– Vršič vladala »črna luknja«, ki jo je treba zapolniti. Po njihovem trdnem prepričanju onkraj te črte sicer živijo neka barbarska plemena, ki se občasno med seboj pretepajo, po končanih bojih pa skupaj balinajo z odsekanimi človeškimi glavami in se v kakšni zakotni krčmi nacejajo s slivovko.
In tem prosvetljenim junakom, nosilcem rimske kulture, so člani Narodnega sveta tam v Ljubljani 7. aprila 1941 » rodoljubno« izročili ključe, se jim zahvalili za njihov prihod in v cerkvah darovali številne maše za domovino »per la Patria nostra«. Da bi bila mera polna, še danes slišim, kako prav so se odločili tisti Slovenci, ki so sledili okupatorjem, čeprav so leta 1945 prišli iz vojne »poraženi zmagovalci«.
Andrej Bolčina
