Veliki skupini hrvaških ustašev, črnogorskih četnikov in nemške 104. divizije se je uspelo prebiti proti zahodni meji, z njimi je bilo tudi več kot 4000 beguncev s Hrvaškega. Pri Dravogradu so jim prečkanje Dravez odločno obrambopreprečili vojvodinski partizani in bolgarski vojaki domovinske fronte. Celotna skupina je bila tako prisiljena umikati se čez Ravne proti Pliberku, kjer so ji pot preprečili slovenski partizani Tomšičeve in komaj prispele Šlandrove brigade skupaj z borci 51. vojvodinske divizije na Poljani.
PIŠE: Milan Gorjanc
V Mislinjsko dolino so skozi Vitanje in Dolič prodrli predvsem ustaši in z oporo na obronkih Pohorja in Graške gore zaustavili prodiranje partizanov, še posebno ko je glavnina 16. vojvodinske divizije odšla z vozili skozi Ljubljano in čez Jezersko na Koroško.
17. vzhodnobosanska divizija je 11. maja 1945 zvečer prispela na širše območje Slovenske Bistrice, kjer je oblikovala rezervo 3. armade JA. Ker je vrhovni poveljnik Tito ukoril poveljstvo 3. armade zaradi prepočasnega prodiranja proti avstrijski meji, je 12. maja poveljnik 3. armade Kosta Nadj napotil 17. divizijo proti Mislinjski dolini, da zaustavi in razbije skupino približno 20.000 ustašev in kozakov pred Dravogradom in v Mislinjski dolini. Pozno popoldne so prispeli na območje Doliča in naleteli na močno in organizirano obrambo ustašev. Takoj po pohodu so napadli, vendar z omejenim uspehom, saj je 2. krajinska brigada zavzela samo vas Turjak, medtem ko je bila 15. majeviška brigada zaustavljena z znatnimi izgubami. 13. maja so ustaši ob 2. uri zjutraj izvedli napad in potisnili 2. krajinsko brigado iz Turjaka, hkrati pa so 15. majeviško brigado vrgli z ugodnih položajev. Ustaši so silovito napadali in ponudili pogajanja. Ves dan so se vrstili napadi in protinapadi obeh strani. Ustašem ni bilo mar žrtev v njihovih vrstah, saj jih je tega dne padlo po poročilu 17. divizije 210, ranjenih je bilo 368, zajetih pa 640. Ranjenci so zvečine ostali na bojišču. Tudi med partizani je bilo precej izgub, 15. majeviška je izgubila 42 borcev, ranjenih pa je bilo 86 borcev.
Zadnji boji
Naslednji dan je v boj vstopila 6. proletarska brigada skupaj z 2. krajinsko in do poldneva sta povsem obkolili glavno skupino, osvobodili Slovenj Gradec in se pri Dravogradu srečali z borci 51. vojvodinske divizije. Med ustaši je padlo 642 mož. Skupne izgube ustašev v boju v teh dneh so bile skoraj tisoč mož. Ta skupina v Mislinjski dolini se dejansko ni predala. V manjših skupinah se je hotela prebiti čez mejo. Brigade 17. vzhodnobosanske divizije so čistile območje vse do 17. maja. Samo 15. maja so zajele 2460 ustašev, največ 6. proletarska–1550. Od zajetih hrvaških domobranov jih je bilo v vrste 2. krajinske brigade sprejetih 225.
Kaj se je dogajalo z zajetimi ustaši, v poročilih ni nič, saj v zbornikih poročila po 15. maju niso javno objavljena in so v Beogradu. Zagotovo ne sme nihče izključiti skupinskega, še manj pa osebnega maščevanja borcev in poveljnikov 17. vzhodnobosanske divizije. Prekaljena v bojih od Podgrmečja, vzhodne Bosne, Srbije, Slavonije vse do Mislinjske doline 2. krajinska brigada, ki so jo sestavljali borci Kozare, ki so se prebili iz obroča po ofenzivi na Kozari, borci Podgrmečja, iz krajev, kjer so po nemških podatkih ustaši v prvih dveh letih vstaje zverinsko pobili ali odvedli v Jasenovac več kot 50.000 Srbov. Na bojni poti je padlo 1565 borcev, med njimi tudi 51 žensk. Največje žrtve je brigada imela v štirih mesecih in pol v letu 1945, ko je padlo 402 borcev, ranjenih pa je bilo 1.172.
V sestavi divizije je bila tudi 6. proletarska brigada, ki so jo na začetku sestavljali borci z Majevice, Romanije in širšega območja Zenice in Vlasenice. V vzhodni Bosni so bili zločini ustašev prav tako množični in grozoviti takoj po prevzemu oblasti nad območjem. Težki zločini so se dogajali konec julija in ves avgust leta 1941, kar je izzvalo oborožen odpor Srbov. Komunistov je bilo malo, tako da je bil partizanski odpor omejen na planino Majevico in Birač.
Na območju Vlasenice, Srebrenice in Bratunca oziroma Podrinja je bilo zelo močno četniško gibanje. Četniki so zgodaj začeli sodelovati tako z Nemci kot z ustaši in četniki iz Srbije. V letu 1942 pa do aprila 1943 se je brigada bojevala na območju med rekama Bosno in Drino ter planinama Romanijo in Majevico. Sodelovala je tudi v bitki na Sutjeski in se vrnila na matično območje, kjer je bila uvrščena v 17. vzhodnobosansko divizijo. V časopisu 15. majeviške brigade je 20. januarja 1945 borec novinar zapisal o Majevici, ko se je brigada po osvoboditvi Srbije vrnila na to območje: »Globoke so tvoje rane, to tvoji otroci vedo. Oni so tu. Tvoja brigada je močnejša kot kadar koli – vrnila bo krvavi dolg… Nikoli več ne bo noga izdajalca teptala tvoje izmučene zemlje.«
Maščevanje
Zakaj maščevanje 17. vzhodnobosanske divizije nad zajetimi ustaši? V vzhodni Bosni so bili v ustaških vrstah predvsem domači Bošnjaki (Muslimani), ki so na začetku storili precej zločinov nad Srbi in Judi. Na območju Birča, Vlasenice in Srebrenice so bili Bošnjaki večinsko prebivalstvo, Hrvatov je bilo komaj en odstotek. Ob prevzemu oblasti so ustaši v vzhodno Bosno napotili ustaše – Hrvate iz Sarajeva, ki so storili grozovite zločine nad uglednimi Srbi okoli Vlasenice in Srebrenice. Toda k ustašem so takoj pristopili domači Bošnjaki. Predstojnik okraja v Vlasenici je pisal 7. avgusta 1941 velikemu županu v Tuzlo: »Predvsem obtožujem tukajšnje ustaše, še posebej nekdanjega logornika (okrajni ustaški vodja, op.a.) sicer navadnega sarajevskega cigana in zločinca, Mušana Mutevelića, da so z ubijanjem, pretepanjem, ropanjem in posilstvi žensk in na druge načine pregnali Srbe v gozdove in jih prisilili, da v obupu vzamejo puške v roke.«
Jeseni leta 1943 so ustaške oblasti hotele organizirati nekakšno legijo, sestavljeno iz Bošnjakov. Za Srebrenico državni tajnik v ministrstvu za notranje zadeve v Zagrebu navaja:»Vsi, ki so sposobni za orožje, so že pod orožjem ali kot ustaši ali domobrani ali kot pripadniki SS-enote (13. SS-divizija ‘Handžar’, op.a.)«. Zaradi terorja četnikov nad Bošnjaki je pojenjal ustaški teror, saj so se sarajevski ustaši spet umaknili v Sarajevo. Od januarja leta 1942 pa vse do aprila je na območju vzhodne Bosne delovala zloglasna ustaška Črna legija pod poveljstvom največjega ustaškega krvnika, Jure Francetića. Samo aprila leta 1942 je Črna legija v okraju Vlasenica pobila, zaklala ali žive sežgala več kot tisoč Srbov – starcev, žensk in otrok (odrasli moški so bili ali v partizanih ali med četniki, op.a.). Medmajeviškimi partizani ni bilo borca, ki ne bi imel v družini žrtve ustaškega divjanja.
Kako ogorčeni in krvavi boji so bili v porečju Drave od Varaždina pa do Dravograda, priča tudi podatek iz poročila 3. armade generalštabu JA od 8. do 23. maja, ki navaja izgube sovražnika: ubitih je bilo 25.000, ranjenih 4.000, zajetih več kot 105.000 njegovih pripadnikov. Hkrati pa 3. armada v depeši generalštabu JA 15. maja sporoča: »Pred fronto armade je prenehal sleherni organiziran odpor in do nog je premagana Pavelićeva živa sila jakosti 70.000 mož, od katerih je mrtvih 10.000, a zajetih 60.000.«V tej depeši niso vštete pri Pliberku zajete sile, saj v drugi depeši piše o zajetju približno 30.000 ustašev in četnikov in o osvoboditvi 20.000 civilistov, ki so jih ustaši na silo odgnali s seboj. Prav tako je 18. maja 3. armada ukazala 17. vzhodnobosanski diviziji, da takoj napoti eno brigado (15. majeviško, op.a.) v Maribor, kjer bo na voljo šefu OZNE 3. armade, druge sile divizije pa ostanejo v Savinjski in Šaleški dolini ter na južnem delu Pohorja za čiščenje območja od razbitih sovražnikovih skupin. Pri tem je zanimivo, da sta 1. in 2. armada podredili svoji OZNI po eno brigado iz krajev, kjer so ustaši storili največje zločine nad Srbi – 2. armado 5. krajiško (kozarsko) iz 11. krajiške divizije in 3. armado 15. majeviško iz 17. vzhodnobosanske divizije. Iz teh dejstev je mogoče skleniti, da je množično maščevanje na Štajerskem potekalo tudi po 15. maju 1945.
