Avtorica pripovedi Vilma Jenko, z dekliškim priimkom Prinčič, se je rodila leta 1925 v Kozani pri Dobrovem v Goriških brdih. Med vojno je živela pri očetovi sestri, poročeni Nanut v Tržiču (Monfalconu), o čemer piše v tem prispevku. Po vojni je končala učiteljišče v Portorožu in vso delovno dobo delala kot učiteljica na obali, najdlje v Osnovni šoli Janka Premrla – Vojka v Kopru, kjer še vedno živi. Njen mož Ivan Jenko je doma iz vasi Tominj pri Ilirski Bistrici, bil je partizan v Belokranjskem odredu in je bil med prvimi partizani, ki so 9. maja 1945 vkorakali v Ljubljano.
Vilma Prinčič v Tržiču leta 1943
Prvega maja leta 1945 sem doživela najlepši dan v svoji mladosti– osvoboditev Primorske. Tedaj sem živela pri stricu Ivanu Nanutu v ulici Via San Polo 143 v Tržiču (italijansko Monfalcone). V ranem jutru, še ob zori, me je iz rahlega spanja zbudila partizanska pesem Hej, brigade. V naglici sem se oblekla, vzela pripravljeno cvetje in zastavo ter z velikim veseljem pričakala osvoboditelje na ulici. Pridružilo se mi je mnogo Slovencev in naprednih Italijanov. Prva je v mesto prikorakala Gradnikova brigada. S cvetjem smo obsipavali partizane, jih pozdravljali in vzklikali: »Živeli naši osvoboditelji! Živel Tito! Živela Jugoslavija!« Težko je opisati srečo tistega dne. Bil je prelep sončen majski dan – mladost, osvoboditev, svoboda. To je bilo nepozabno doživetje.
Borce Gradnikove brigade smo spremljali z zastavami do glavnega trga. Na trg so prihajali Slovenci iz mesta in okolice, napredni Italijani ter garibaldinci z rdečimi rutami okrog vratu. Pihalni orkestri so igrali partizanske pesmi, nastopali so pevski zbori in govorniki. Na trgu je bila nepregledna množica ljudi. Poslušali smo govore v slovenskem in italijanskem jeziku. Z balkona mestne občine je v imenu mladine zbrane pozdravila Lina Erjavec, Miriam Zilli pa v imenu garibaldincev. Proslavljali smo največji dogodek slovenske domovine – svobodo. Mesto je zaživelo, bilo je okrašeno s slovenskimi in italijanskimi zastavami. Napredni, demokratični Italijani so se z nami veselili, bratili, pozdravljali Titovo vojsko, zlasti garibaldince, ki so prihajali iz različnih krajev. Proti večeru smo se vračali domov in v ulici Via San Polo smo srečevali prve zavezniške tanke z angleškimi in novozelandskimi vojaki. Razveselili smo se jih, navdušeno smo pozdravljali in vzklikali: »Živeli naši zavezniki!«
Konec veselja
Le malo časa smo uživali v svobodi. Komaj štirideset dni po osvoboditvi Julijske krajine se je morala jugoslovanska vojska 12. junija 1945 umakniti iz osvobojenih mest in krajev ter z veliko žrtvami osvobojeno ozemlje prepustiti zavezniškim silam. Življenje v mestu se je popolnoma spremenilo. Težko smo dojeli, da se moramo še naprej bojevati za nekaj, kar smo si že izbojevali v NOB. Bili smo ogorčeni in na različne načine smo dokazovali našo prizadetost. Odhod naše vojske je bil velik moralni udarec za vse napredne demokratične sile Julijske krajine. Ostali smo brez varstva in vnovič smo postali žrtve italijanskih nacionalistov. Nismo mogli sprejeti tako krivične odločitve naših vojnih zaveznikov. Upali smo, da je umik osvoboditeljev le začasen.
Nasprotja z zavezniki so se zaostrovala iz dneva v dan. Neštetokrat smo demonstrirali in dokazovali zaveznikom, da spada Primorska k Sloveniji – Jugoslaviji. Po mučnih pogajanjih med jugoslovansko in zavezniškimi vladami se je morala jugoslovanska vojska umakniti, razen odreda JLA, ki je bil omejen na dva tisoč vojaških oseb. Komanda in uprava sta ostali v Opatjem selu in v bližnjih vaseh na Krasu. Prisotnost odreda je spodbudno vplivala na Kraševce in na nas v Tržiču. S člani odreda smo sodelovali pri organizacijah kulturnih mitingov. Povezovalec in organizator je bil oficir Velko Jelaska, ki je vse do svoje smrti pred meseci živel v Novi Gorici. Odred je imel svojo vojaško godbo, pevski zbor in kulturnike. Na prostem blizu Nove vasi smo skupaj prirejali mitinge. Mladinke iz Tržiča smo deklamirale Kajuhove in Borove pesmi, Ida Erjavec pa je pela partizanske pesmi. Na teh prireditvah smo še bolj poglabljali bratstvo in gojili narodno zavest. Ti skupni dogodki so se nam vtisnili v zavest in nam dajali upanje na zmago v boju proti krivicam.
Začetek vojne
Leta 1941 je v Tržiču živelo veliko Slovencev in demokratično usmerjenih Italijanov, ki so se odločili za boj proti fašizmu in nacizmu. Najhujše dejanje za nas je bil napad na Jugoslavijo. Vsak izmed nas se je spraševal, kaj bo zdaj. Bili smo ogorčeni in prestrašeni. Začeli smo se organizirati za boj proti fašizmu. Prav tedaj je prišel v mesto s Ptuja primorski rojak Rudi Perič. Posrečilo se mu je zbežati, da ga niso odpeljali v Srbijo. Čeprav je imel svojo hišo v predmestju v Villaraspi, se je počutil bolj varnega pri zavedni družini Pahor, s katerimi je bil v sorodstvu. Imeli so veliko lesno podjetje in več delavcev. Rudiju so dajali zavetišče in hrano; obnašal se je kot njihov delavec.
Vilma Prinčič Jenko
Stanovala sem nasproti Pahorjevih in sestrična Cvetka Pahor me je seznanila z Rudijem. Navdušil me je za sodelovanje v OF. Že leta 1942 smo se organizirali, sestajali smo se pri stricu Ivanu Nanutu, kjer sem živela. Rudi Perič s partizanskim imenom Triglav je bil duša naprednega gibanja v Tržiču. Tedaj ni bilo težko pridobiti sodelavcev – aktivistov, ker smo preveč trpeli, bili smo ponižani in zaničevani v Mussolinijevi dobi fašizma. Potujčevanje je bilo za nas velik zločin. Zavedali smo se, da zmore vsak narod živeti in ustvarjati dobre stvari samo v maternem jeziku. Z velikim čutom dolžnosti smo bili pripravljeni storiti tudi stvari, ki so bile nevarne in skoraj nemogoče. Take zavedne Slovenke smo bile: Vilma Prinčič, poročena Jenko, Ida in Lina Erjavec, Valda Prinčič, Ana Žetko, Nerina Grill, Mafalda Gambi, sestre Jolanda, Marija in Nada z brati Perič, Slavica Vendramin, Cvetka Pahor in številne druge.
Moja sestrična Cvetka Pahor je bila prežeta z ljubeznijo in zvestobo do svojega naroda in je bila gonilna sila v OF. Obveščala nas je o novostih in nas opozarjala na nevarnosti. Pahorjevi so dajali zavetje tudi Lojzetu Periču in njegovi ženi Mari. Po vojni je bil sodnik v Ljubljani. Pri njih se je skrival tudi Drago Marušič iz Opatjega sela. Leta 1944 ga je odpeljal v partizane na Trnovo naš sosed Zanolla.
Pomoč partizanom
Prve naloge, ki nam jih je dajal tovariš Triglav, so bile zbiranje hrane, oblačil, sanitetnega materiala, vojaških podatkov za obveščevalce, denarja in papirja za razmnoževanje propagandnih gesel in literature. Dal nam je dokument, s katerim smo hodile od trgovine do trgovine, ga pokazale trgovcem in v strahu počakale na odziv. Presenetljivo je bilo, kako so se odzivali in prispevali največ, kar so zmogli. Med njimi ni bilo izdajalcev, čeprav so bili v večini Italijani. Vse, kar smo nabrali, smo s Cvetko in njenim možem Francem najprej spravljali v bunker, nato na Doberdob in dalje do partizanskih enot. Franceta je večkrat spremljal Franc Marušič iz Romjana (Vermigliana). Pred veliko nočjo leta 1944 so ga ustavili Nemci, našli blago, ki je bilo namenjeno partizanom in ga po mučenju ustrelili.
Sama sem večkrat peljala hrano in oblačila tudi zapornikomv Gonars. Ob pogledu na koncentracijsko taborišče in internirance sem bila ganjena in prizadeta, da sem jim dala tudi osebne stvari, ki sem jih imela s seboj. Nikoli ne bom pozabila trpečih, žalostnih obrazov in prosečih rok nedolžnih ljudi. Tudi v Martinjak v Goriška brda sem nosila oblačila Borici Košmrl, komaj rojeni hčerki partizanske učiteljice in aktivistke Angelce Košmrl, ki je živela pri partizanski družini Simčič. Njen oče Drago Košmrl je bil vojni dopisnik in po vojni televizijski komentator. Zdaj je že pokojni, hčerka Borica živi v Ljubljani.
Vojaške podatke sem predajala obveščevalcem Jožku Dolencu, ki se je skrival pri družini Gambi, pa Stanku Pahorju in nekaterim drugim. Sanitetni material nam je večkrat dal lastnik lekarne Derosa. Zbirali smo tudi denar in ga izročali bančnemu uradniku Francu Žetku, ki ga je pošiljal partizanom. Po odhodu partizanske vojske se je moral izseliti v Koper, ker je bil izpostavljen pritiskom desničarjev. Njegova hči Ana se je šele jeseni 1945 vrnila bolna in onemogla iz koncentracijskega taborišča Dachau.
Zanimivo, da je primarij bolnišnice Viglioni zdravil ranjene partizane, med njimi tudi ranjenega Jožeta Dolenca – Vojka, na domu družine Gambi v ulici Galilei, v kateri je bila ilegalna tehnika. Padel je proti koncu vojne v bližini Gabrij na Goriškem. Ves čas delovanja za OF smo bile izpostavljene velikim nevarnostim. Večkrat sem se v sanjah zbujala v grozi ob misli na trosilne akcije, pisanje propagandnih parol, risanje simbolov OF.
Beg pred zaporom
Pozimi leta 1944 smo se razporedili po skupinah, da smo lahko s svojim delovanjem zajeli vse mesto. S sestro Stanko sva pisali propagandne parole po vsej ulici Via San Polo: Živela OF! Živel Tito! Smrt fašizmu! Akcijo smo uspešno opravili v času policijske ure. Večkrat sem raznašala letake po mestu, jih dajala v poštne nabiralnike in jih lepila po zidovih. Koliko poguma sem potrebovala, žrtvovanja, vdanosti svojemu narodu, OF, partizanski vojski …
V meni živi spoštljiv in hvaležen spomin na vse tiste, ki so veliko pripomogli, da lahko živimo v svobodi. Neštetokrat se spomnim žalostnega dneva, ko so v Tržiču aretirali Rudija Periča – Triglava in več drugih aktivistov, jih odpeljali v Trst in jih 23. aprila 1944 obesili v ulici Via Ghega v Trstu. Valdi Prinčič in meni se je posrečilo pravočasno zbežati v Goriška brda, sicer bi bili tudi midve med njimi. Ker me Nemci niso našli, so odpeljali strica Nanuta, pri katerem sem živela.
Ponosna sem, da sem bila v tako težkem vojnem času še zelo mlada na pravični strani. O vsem, kar sem težkega doživljala v dobi fašizma, pripovedujem vnukom in jih vzgajam v ljubezni do svojega naroda. Nikdar ne smemo pozabiti slavnih partizanskih bitk, napornih in težkih pohodov med NOB, ko so reševali narod in domovino pred uničevalskim fašističnim in nacističnim okupatorjem. Svobodo moramo čuvati in biti ponosni na našo zgodovino. Po 70 letih vojne bi si morali oprostiti za vse vojne grozote in pozabiti na medsebojne razprtije, a nikoli ne smemo pozabiti, kdo se je bojeval za slovenski narod in kdo je pomagal tujcem moriti brate.
