Verjetno smo edina država na svetu, katere državljani sovražimo svoje državne praznike. Seveda nekateri, ne vsi. Začnemo že kar z novim letom. Baje smo med redkimi v Evropski uniji, ki smo drugega januarja še prosti. Če bi vodil vlado Janez Janša, bi se za prosti drugi januar obrisali pod nosom. 8. februar, Prešernov dan – kulturni praznik. Zdaj je že res nekaj časa minilo od takrat, ko je eden od direktorjev nekega podjetja navrgel delavcem, češ, ali bomo slavili še tega pijanca! In so delali. Glede verskih praznikov se tokrat ne bom opredeljeval, ker bom takoj prejel etiketo, da širim sovražni govor proti RKC.
Eden najbolj osovraženih praznikov desničarjev je zagotovo dan upora proti okupatorju, 27. april. Njihova neudeležba na proslavah to kaže. Seveda sem tudi letos spremljal njihove komentarje na račun tega praznika. V bistvu je zelo žalostno in skrb vzbujajoče. Pokvarjenost pač ne pozna meja.
Takoj za njim je drugi maj. Baje se dela strašanska škoda, ker se ne dela. A res? Poleg desničarjev je ta praznik trn v peti predvsem delodajalcem. Res, nikoli nimajo dovolj! Pravijo tudi, da smo tako rekoč edini v Evropi, ki praznujemo drugi maj. In zakaj ne? Saj smo poleg Hrvatov tudi edini v Evropi, kjer posamezniki in desne politične stranke še vedno poveličujejo kolaboracijo.
In da v maju ne pozabim na 9. maj – dan zmage! To je eden največjih dogodkov prejšnjega stoletja, ko je ves svet leta 1945 slavil zmago nad fašizmom in nacizmom. Nekoč smo ga praznovali tudi mi. Danes ga desničarji prezirajo in bi ga najrajši izbrisali iz narodovega spomina. Ne ne, ne bo vam uspelo! Druga svetovna vojna je vzela petdeset milijonov življenj, ranjenih je bilo petintrideset milijonov, vojna pa je trajala šest let in en dan. Preveč je še drugih razlogov, ki jih zaradi omejenosti prostora ne morem naštevati. Razlogov, da se ta pomembni dan znova uvrsti med praznike, je več kot dovolj in sploh ni pomembno, če ni dela prost dan. Vrniti mu je treba priznanje in veljavo.
Kot veteran vojne za Slovenijo izjemno spoštujem 25. junij, praznik dan državnosti ter vse druge praznike v letu, ki so dneva prosti, in seveda tudi tiste, ki niso, so pa pomembni. Na koncu leta 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Kakšen paradoks, če uporabim to tujko! Mi, ki smo pretežno velik del svojega življenja preživeli v takratni skupni domovini Jugoslaviji, vemo, da tega praznika ni bilo. Vendar je bila kljub temu takratna država suverena in samostojna. Mi imamo zdaj uradno praznik, neuradno pa nismo samostojni, še manj enotni. Jasno videno pri osmih evropskih poslancih, kaj šele pri dveh milijonih ljudi.
Mi smo samostojnost sicer res razglasili v slovenskem parlamentu 25. junija 1991, vendar smo jo od takrat pa do danes zaradi popolnoma zgrešene politike in politikantov vseh barv izgubili do te mere, da narod temu prazniku ne daje nobenega pomena več. Ne govorim na pamet. Lep primer sta razprodaja in namerno uničenje dobrih tovarn in pretežnega dela naše industrije, hotelov, zdravilišč, da o razprodaji in dokapitalizaciji naših bank raje ne grem v podrobnosti.
Temu velikemu in izjemno pomembnemu prazniku ob koncu leta ter njegovemu prvotnemu in osnovnemu namenu so od osamosvojitve naprej prizadejali veliko in globoko rano, ki se ne bo nikdar in nikoli zacelila. Iluzije o naši suverenosti so že zdavnaj pokopane.
Srečko Križanec, Štore
