Slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem

Ohranjajmo spomin, ki naj bo vsem v opomin

V spomin na 75. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, je Občina Tržič v sodelovanju s Koordinacijskim odborom žrtev vojnega nasilja pri Zvezi borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenjem borcev za vrednote NOB Tržič, 13. junija pripravila spominsko slovesnost pri spomeniku »OBTOŽUJEM – J’ ACCUSE«.
Koncentracijsko taborišče na Ljubelju je bilo zunanje taborišče enega najbolj uničujočih taborišč – Mauthausna. Slovesnosti s polaganjem vencev se je udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
Spominska slovesnost, ki se je vsako leto udeleži več sto taboriščnic in taboriščnikov, bork in borcev ter drugih obiskovalcev iz različnih krajev Slovenije, je bila letos zaradi ukrepov za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19, omejena na ozek krog vabljenih gostov.
Ob prisotnosti častne straže Slovenske vojske, so spomin na pokojne s polaganjem vencev pri spomeniku »OBTOŽUJEM – J’ ACCUSE obeležili: predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, župan Občine Tržič mag. Borut Sajovic, direktorica Občinske uprave Občine Tržič dr. Metka Knific Zaletelj, predsednik komisije za mednarodno sodelovanje Jože Klofutar, Marijan Križman, predsednik ZZB NOB, dr. Monika Kokalj Kočevar, doktorica zgodovine in muzealka v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Jure Jerkič, predsednik ZZB NOB Tržič. Umrlim taboriščnikom so se poklonili tudi predstavniki avstrijskega, nemškega, francoskega, poljskega, ruskega in češkega veleposlaništva. Venec belgijskega veleposlaništva je položila Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja, ki je v uvodnem nagovoru naštela nekaj splošnih dejstvih o taborišču in se z načrti za urejanje spominskega parka ozrla v prihodnost.

»Med leti 1943 in 1945 je bilo na Ljubelj privedenih 1800 internirancev, ki so gradili predor na Ljubelju. Od koncentracijskega taborišča Mauthausen je jetnike najelo dunajsko podjetje Universale. Med njimi so bili predvsem politični zaporniki, Judov je bilo malo, le 15 so jih prehodno privedli na Ljubelj, nato pa odposlali v Mauthausen. Po narodnosti je bilo največ Francozov (800), zatem Poljakov (450), državljanov Sovjetske zveze (188), Jugoslovanov (144), med njimi 110 Slovencev. Ostali jetniki so bili iz Španije, Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Nemci so bili večinoma osebe s kriminalno preteklostjo. Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Koliko ljudi je umrlo na Ljubelju ne vemo, vse kaznovane, onemogle in bolne jetnike so vračali v matični Mauthausen, kjer jih je večina umrla. Na Ljubelju je bilo žrtev 40,« je spomnila zgodovinarka Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja.
Tržiški muzej je leta 2014 prevzel upravljanje spomenika državnega pomena Taborišče Ljubelj jug, podružnice taborišča Mauthausen in aktivno ohranja spomin na dogodke in sam prostor spomina z vzdrževanjem in konservatorski posegi. Pripravljajo tudi številne programe za obiskovalce, s pomočjo katerih poučujejo o vzrokih za tako skrajne dogodke in iščejo odgovore na vprašanje kaj narediti za boljši jutri, kar je smiselno tudi zdaj, ko je minilo 75 let od konca vojne in ko odhajajo zadnje priče dogodkov.Te je na spominski slovesnosti nagovoril tudi Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja in med drugim povedal: »Partizani so nam skupaj z zavezniki – vojaki rdeče armade, Anglije, ZDA, Francije priborili svobodo. Postavili so temelje za to, da imamo danes samostojno državo Slovenijo. V italijanskih, nemških, hrvaških in madžarskih koncentracijskih taboriščih po Evropi je trpelo več kot 60 tisoč Slovenk in Slovencev. Vseh Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno končali v plinskih celicah, krematorijih ali bili drugače nasilno pobiti, mnogi pa so umrli od lakote in bolezni, je bilo skoraj 13 tisoč. Če k tem številkam dodamo še 80 tisoč izgnancev in beguncev, 20 tisoč ljudi na prisilnem delu, konfinaciji in vojnem ujetništvu in tri tisoč ustreljenih kot talcev, potem vidite kako visok davek naših prednikov je bil plačan s krvjo, da imamo danes svobodo.«
3. junija 1943 so prvih 300 jetnikov v živilskih vagonih, izmučene in sestradane pripeljali iz koncentracijskega taborišča Mauthausen v osrčje Karavank.
Najprej v južno taborišče, oktobra pa še v severnega na drugi strani gore. Delavno taborišče Ljubelj, eno od 49 podružnic koncentracijskega taborišča Mauthausen, je bilo edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem. Pod budnim očesom stražarjev z mitraljezi in žarometi na šestih stolpih in za tri metre visoko žičnato ograjo je v izredno težkih razmerah 23 mesecev garalo okoli 2000 političnih internirancev 13 evropskih narodov; polovica njih Francozov, poleg pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani oziroma Slovenci, Nemci, Avstrijci, Židi, Italijani, Danci, Čehi, Norvežani, Luksemburžani, Nizozemci, Arabci, Romi, Grki, Belgijci in Švicarji. V tem času so izgradili 1542 metrov dolg predor, skozi katerega je prvi avtomobil zapeljal 4. decembra 1944. Njihovo trpljenje je bila cena za gradnjo predora, ki naj bi izboljšala prometne poti nemške vojske do Jugoslavije.
Predor še vedno služi svojemu namenu, vendar je njegova naloga povezovalna in služi kot povezava med narodi in državami ter nam bistveno olajša pot iz Gorenjske v zamejsko Koroško.
Krajši kulturni program ob slovesnosti pri spomeniku žrtvam so oblikovali člani Pihalnega orkestra Tržič, recitale pa so prebirali Maja Tekavec, Jeremija Le Roux in David Ahačič.


Saša Pivk Avsec
Odnosi z javnostmi za Občino Tržič
Foto: mag. Aleš Nanut