Letošnja slovesnost ob obletnici osvoboditve Koncentracijskega taborišča Ljubelj v občini Tržič, na kateri se je znova zbralo zelo veliko ljudi, je bila zaznamovana tudi s praznovanjem 50. obletnice pobratenja francoskega mesta Sainte-Marie-aux-Mines in Tržiča. Mesti je združilo trpljenje ljudi v času druge svetovne vojne, saj sta bili v obeh občinah koncentracijski taborišči, v tržiški Ljubelj, podružnica Mauthausna, v Sainte-Marie-aux-Minesu pa podružnica taborišča Natzweiler-Struthof.
BESEDILO IN FOTO: Iztok Pipan, tvm
Ujetniki obeh taborišč so gradili predor oziroma delali v njem. V francoskem je bilo zaprtih veliko Slovencev, na Ljubelju so bili najštevilnejši Francozi. Na teh temeljih se je leta 1966 rodila želja po povezovanju, sodelovanju in pobratenju. Tokratnega dogodka se je udeležila tudi več kot stočlanska delegacija iz Francije, tako občanov pobratene občine kot tudi francoskih parlamentarcev, članov parlamentarne skupine prijateljstva s Slovenijo. Claude Abel, župan mesta Sainte-Marie-aux-Mines, je v pozdravnem govoru poudaril to skupno žalostno zgodovino: »Delimo skupno zgodovino trpljenja in solidarnosti. V teh temnih urah pa je posijal tudi žarek upanja in človečnosti, žarek upanja v sočloveka v obliki pomoči domačega prebivalstva obeh mest, in to kljub okupatorjevi prepovedi. Prav kalvarija deportirancev in žarek upanja, ki so jim ga ponudili žene in možje zlatih src, predstavljata steber pobratenja med našima mestoma, zapečatenega pred 50 leti.«
Zbrane je nagovoril tudi Borut Sajovic, župan Tržiča. V imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, ki deluje pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, pa je Vesna Dobre še posebej poudarila nujnost prenosa zgodovinskega spomina na mlade: »Res je, da je zgodovina učiteljica življenja. A se zdi, da se prav danes namerava ta Evropa spet skrčiti vase, se zagraditi z različnimi fizičnimi, kulturnimi, političnimi, gospodarskimi zidovi pred vsemi drugačnimi, zlasti pred bolj nesrečnimi in brez upanja, da bi tako zavarovala svoj navidezni otok blaginje in miru. Poskušajmo vsak dan narediti nekaj za ohranitev miru in svobode danes, jutri, čez mesec, leto. Ponudimo roko pomoči potrebnim in ne iščimo izgovorov«.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil Boris Pahor, eden največjih še živečih Slovencev, antifašist, taboriščnik in literat, ki je v knjigi Nekropola opisal svoje spomine na taborišče Natzweiler-Struthof. Tako je lahko francoskim obiskovalcem živo predstavil svoje taboriščno življenje v tem taborišču, vsem drugim pa je v svojem obširnem govoru jasno pokazal, da poslanstvo predajanja svobodomiselne ideje človeka ohranja čilega kljub 102 letoma. Poudaril je, da bi Evropa morala upoštevati tisto, kar je preživela in pretrpela v 20. stoletju, predvsem pa ne sme pozabiti trpljenja »rdečih trikotnikov«. Spomnil je, da Evropa pozablja na delovna taborišča, v katerih so bil zaprti ljudje z rdečimi trikotniki, ki so bili v taboriščih zaradi svojega antinacizma, ki so morali garati pod brcami in udarci, dokler so lahko stali pokonci, in so bili lačni od jutra do večera.
Pred spomenik »Obtožujem« so številne delegacije položile vence, med njimi častni pokrovitelj slovesnosti, predsednik Borut Pahor, ki se prireditve ni mogel udeležiti, in premier Miro Cerar. Delegacija francoskega veleposlaništva z veleposlanikom na čelu je na enem od stebrov spomenika odkrila tudi prenovljeno spominsko ploščo.
Slovesnost je bila zaznamovana z izjemnim kulturnim programom, v katerem je scenaristka Silvana Knok predstavila zgodbi dveh taboriščnikov, Slovenca in Francoza, ki sta ju interpretirala gledališka igralca Jure Kopušar in Jernej Gašperin. Nastopili so še orkester Slovenske vojske pod vodstvom Grege Vidmarja, recitatorji OŠ Križe, Folklorna skupina Karavanke, pevka Vivien Isabel Herak Hadaš s skupino Jazz bi jezz, harmonikarji Glasbene šole Tržič, baletnice Baletne šole Stevens, plesni par Anja Pritekelj in Jure Bergant ter voditeljica Lucija Fabjančič.
