Obletnica 1. kongresa SPŽZ – Dobrnič, 10. oktobra 2021

Obletnica 1. kongresa SPŽZ – Dobrnič, 10. oktobra 2021

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje spominske slovesnosti, najprej vas vse lepo pozdravljam v tem kraju, kjer se srečujemo ljudje, ki spoštujemo in cenimo protifašistično delovanje tako v preteklosti, kot v sedanjosti.

Zahvaljujem se organizatorjem za pripravo današnjega dogodka in tudi za povabilo, da spregovorim na tej spominski slovesnosti, kamor ste me povabili že lani, a me je ravno v tem času doletel covid-19.

V tem enem letu se je spremenilo veliko, mnogi ste zaradi covida-19 izgubili svoje bližnje in vam tudi ob tej priložnosti izrekam svoje iskreno sožalje. Drugi še vedno občutite posledice bolezni, prav vsi pa občutimo ukrepe, ki nam krojijo življenje od marca lani.

Dobro leto dni se aktivno ukvarjam s pripovedništvom in ga poskušam tudi živeti, se pravi razmišljati na način, da svoje misli oblikujem v obliki zgodbe. In jo tudi pripovedujem.

Današnja zgodba se je začela 17. In 18. Oktobra 1943, ko se je v Dobrniču zbralo okrog 180 žensk. Na svetovnem spletu sem iskala sem več podrobnosti o tem, kaj se je takrat tukaj, v tem kraju dogajalo. Kar mi je uspelo najti, bom poskušala predstaviti v zgodbi, ki se vije vse do današnjih časov.

V diplomski nalogi, ki jo je leta 2003 na FDV pripravila Tanja Petrovič o udeležbi in promociji žensk v NOB najdemo tudi opis začetka delovanja Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ). Preberemo lahko tudi to, da je že leta 1944 prišlo do “ugotovitve”, da je žensko gibanje treba omejiti oziroma manj poudarjati vlogo žensk v NOB. Sledila je reorganizacija, ki je iz ene skrajnosti – prevelikega poudarjanja delovanja žensk, prešla v drugo skrajnost, kar je povzročilo zanemarjanje oz. opuščanje dela med ženskami. Tako se je zaključil eden od ciklusov, ki “žensko vprašanje” obrača v kolesju zgodovine, tudi slovenske.
Pripadam generaciji, ki se je v šoli učila še o AFŽ (antifašistična fronta žensk), takrat je bilo takšno poimenovanje Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ). To ni bila klasična ženska organizacija, ki bi se borila za “ženske zahteve”, temveč je vzniknila iz potrebe, da se ženske enakopravno vključijo v narodnoosvobodilni boj. Organizacija je nastala z direktivo Osvobodilne fronte in z namenom prebujati zavest žensk o potrebnem sodelovanju v političnem življenju in prebuditi njihove speče sile. Takrat še ni bilo govora o pravicah žensk kot jih poznamo danes, zelo jasno pa je bilo, da brez aktivnega sodelovanja žensk v vseh oblikah boja proti okupatorju ni mogoče dobiti vojne.

Da brez aktivnega sodelovanja žensk ne bo mogoče ustvariti napredka v osamosvojeni Slovenije, je dobro vedel tudi dr. Janez Drnovšek, takratni predsednik slovenske vlade, ki je leta 1992 podpisal Odlok o ustanovitvi Urada za žensko politiko kot samostojni strokovni službi vlade. Naloge tega urada bi lahko z upoštevanjem drugačnih časov primerjali z nalogami SPŽZ – spodbujati ženske in jih podpreti v političnem delovanju. Kasneje so v samostojni Sloveniji bile sprejete resolucije in zakoni, ki pa v 30 letih še niso privedli do tega, da bi ženska vodila državni zbor. “Predstavniška” demokracija, v kateri ni žensk, ni prava demokracija, ali vsaj ni dokončna demokracija, je leta 1998 zapisala Milica Antić Gaber, ki ugotavlja, da više kot se premikamo na lestvici odločanja, moči in ugleda, manjša je zastopanost žensk. Te njene besede se zdijo preroške tudi več kot dvajset let kasneje. V sedanji slovenski vladi sta le dve ženski (od 18 članov), Simona Kustec in Helena Jaklitcsh, slednja je ministrica brez resorja.
Novejši datumi prinašajo izraze kot so pravice žensk, žensko vprašanje, enakost spolov in druge. Stališča glede enakosti se razvijajo, a tudi današnja mlajša generacija se sooča s spolnimi stereotipi in razlikami med spoloma. Enakost spolov je eno od temeljnih načel Evropske unije, Evropska komisija je enakost spolov uvrstila med politične prednostne naloge in sprejela ambiciozno strategijo (2020–2025), katere cilj je zagotoviti enakost spolov v Evropi. Ta naj se odraža v:
– enakem plačilu (4. november je dan enakega plačila), kamor sodijo tudi pravice na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja (npr. starševski dopust tudi za očete).
– na področju izobraževanja in raziskav, kjer so ženske še vedno preveč zastopane na študijskih področjih, povezanih s tradicionalno ženskimi vlogami, ter premalo zastopane na področjih, kot sta znanost in inženirstvo,
– v zakonodaji in praktičnih ukrepih odpraviti nasilje na podlagi spola, saj je po podatkih EU kar 33% žensk že doživelo fizično in/ali spolno nasilje. (omenjam Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima),
– v večji zastopanosti žensk na vodilnih položajih na različnih področjih – od politike in gospodarstva do znanosti in raziskav.
Evropska komisija je odločena dajati pozitiven zgled. Kolegij komisarjev in komisark EU pod vodstvom predsednice Komisije Ursule von der Leyen, ki je prva ženska na tem položaju, prvič v zgodovini šteje skoraj enako število moških in žensk. EU tudi tesno sodeluje z nacionalnimi organi za enakost spolov in organizacijami civilne družbe, kot je evropski ženski lobi.

Danes, ko nas vse omejuje virus Sars-Cov2, se pogosto omenja “borbo” ali celo “vojno” proti virusu. Kot si predstavljamo, je virus je naš skupni sovražnik. Nekateri sicer oporekajo uporabi vojnih izrazov v povezavi z epidemijo covida-19, a sama menim, da je za določene priložnosti takšna primerjava dokaj uporabna. Jasno je, da tokratnega boja proti virusu brez aktivnega sodelovanja žensk ne moremo dobiti, tako kot brez žensk nismo mogli zmagati v borbi proti fašizmu. Ženske smo po podatkih statističnega urada RS za leto 2010 (novejših nimamo) nadpovprečno zastopane po v postavki Zdravstveni strokovnjaki/zdravstvene strokovnjakinje in področje biomedicinskih, bioloških in biotehniških ved. To je poklicna skupina, ki ji pripadam tudi sama in sem del te skupine, zdravnike in zobozdravnike, tudi štiri leta vodila.

Medtem, ko se je virus bolj ali manj uspešno širil med nami, so strokovnjakinje in strokovnjaki zdravstvene dejavnosti reševali najprej številne neznanke, povezane s covid-19, hkrati pa se množično vključevali v reševanje življenj tistih, ki jih je virus hudo napadel. Spomnimo se, da je nas je začetek epidemije močno presenetil, na razpolago ni bilo niti dovolj osebne varovalne opreme. Maske, sicer za enkratno uporabo, so postale luksuz, mnoge ženske so jih šivale za domače potrebe, nekatere tudi za prijatelje in znance. Veliko dobre volje in prostovoljnega dela je bilo porabljenega, da bi bile posledice epidemije čim manjše.

Žal se je obrnilo drugače. Poleg preštevilnih žrtev virusa so se pojavljale tudi žrtve spremenjenih razmer v družbi: mnogi se niso mogli posloviti od umirajočih svojcev v domovih za starejše in njihovo žalovanje ni šlo po naravni poti. Zato trpijo še danes. Družine so morale prevzeti dodatne naloge, ker otroci niso mogli obiskovati šole.

Ko že govorimo o bojevanju, ne morem prezreti protestov, ki so vsaj deloma posledica premalo premišljenih odločitev vlade. In ti protesti so nam prinesli nove bolečine in težave. Na FB je najti več zapisov ljudi, ki jih je prizadel policijski solzivec, ker so se slučajno znašli na napačnem kraju (ali pa tam celo živijo). Takole je napisal novinar Gorazd Rečnik: “Danes ne morem zaspati. Ko zaprem veke, se pred mojimi očmi pojavijo ljudje, ki bežijo – stari, mladi, otroci, jokajo, kričijo. Bežijo pred brutalno, popolnoma nesorazmerno uporabo sile. Vidim vodni top, solzivec, zlorabo oblasti, razbite sanje o demokraciji. Mora se je uresničila, kot virus so k nam prišli tudi popolna represija, uničevanje demokratične volje in nasilje.
Ne vem, kdaj bom po takem dnevu, ko smo se nadihali solzivca in nagledali tega, kar na vrhu policije označujejo za odločno uporabo najhujših prisilnih sredstev, lahko zaspal. Vem pa, da po tem dnevu nikoli več ne bo enako. Oblast je izgubila ljudstvo. Tako cepljene kot necepljene, tiste z maskami kot brez njih. Za nami je dan, o katerem bo pisala zgodovina. “

Mojca Pišek pa je v kolumni časnika Delo opozorila še na nekaj drugega: “Protestniški momentum prihaja kot naročen za desnico, ki ima nos za fundamentalizem in ki v zadnjem desetletju veliko bolje kot levica mobilizira ljudski bes, sploh kadar šprica v vse smeri: čez medije, politike, sodržavljane.”

Verjamem, da ženske ne želimo sodelovati v nobenem nasilju. Nastale napetosti v družbi smo pripravljene reševati na konstruktiven način. Od tega, ali bomo znali spodbuditi ženske, da aktivno sodelujejo v bolj spoštljivem in konstruktivnem ustvarjanju naše prihodnosti, bo odvisno, katere sile bodo prevladale v slovenski politiki.

Svoj govor bi rada zaključila s spodbudnimi mislimi, saj je epidemija razkrila tudi nekatere stvari, na katere smo lahko ponosni. Predvsem na področju prostovoljnega dela, kjer so se množično odzvali tudi mladi ljudje. Na predlog dr. Anice Mikuš Kos smo v Zdravniški zbornici Slovenije, ki sem jo takrat vodila, pripravili knjigo Torta za prostovoljce, v kateri smo zbrali znanje in izkušnje iz prostovoljnega dela. Čeprav smo ženske avtorice v večini, pa knjiga ni namenjena samo nam, temveč vsem, ki so in ste pripravljeni pomagati tam, kjer država ne more, ne želi ali ne zna priskočiti na pomoč.

Tako kot leta 1943, je tudi danes potreben pogum za spremembe, ki jih želimo uresničiti. Postanimo del teh sprememb vsak v svojem okolju in združimo svoje moči za skupno dobro.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik
Dobrnič, 10. 10. 2021

(govor ni lektoriran)