Datumi so oživeli z zgodbami
V ponedeljek, 12. junija, smo se učenci devetih razredov Osnovne šole Sostro odpravili do spominske hiše v Podlipoglav. Toplo nas je pozdravil Stanislav Smrekar, ki je v njej rojen. Pospremil nas je v notranjost hiše, kjer je začel govoriti o svojih spominih na drugo svetovno vojno, ko so okupatorji prišli in požgali vse, kar so ljudje imeli: hleve, hiše in kozolce. Družine so bile prisiljene oditi, iz svojih domov so lahko ljudje vzeli le najnujnejše. Gospodu Smrekarju so se pozneje pri pripovedi pridružili še drugi.
PIŠE in FOTO: Martina Vogel
Janko Heberle, ki je bil doma z Gorenjskega, dolga leta pa vodi mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana, nam je pojasnil potek zgodovinskih dogodkov, ki jih je predstavil v kronološkem zaporedju in vsakemu dodal osebno noto iz svojega življenja. V datume iz preteklosti, ki nam prej niso pomenili nič drugega kot le številke, je vtisnil spomine in jih s tem oživil za vse prisotne.
Nihče izmed nas 15-letnikov, ki smo na tak sončen ponedeljek sedeli v tisti sobi, si ni mogel predstavljati, kako je, ko te na brezskrben dan fašisti poberejo s ceste, ko se kot navaden najstnik v coklah in majici vračaš domov, in te napotijo v delovno taborišče na Rabu. To se je namreč zgodilo Jožetu Prepeluhu, ki je bil v času bivanja na Rabu še deček.
Tam je med množico ljudi spoznal domačega duhovnika, s katerim sta si bila z vsakim dnevom bližje, saj sta preživljala podobne stiske. Sanjala sta, da bo duhovnik ob njuni odrešitvi iz taborišča v domači cerkvi govoril zgodbe, ki sta jih skupaj doživljala, vendar se to nikoli ni zgodilo, saj se je duhovnikova molitev končala v nečloveškem taborišču. Gospod Prepeluh je preživel vse grozote in se čez leta vrnil nazaj domov, kjer se je v času, ko ga ni bilo, dogajalo marsikaj.
O bitki na Molniku in o nastanku Molniške čete je pripovedoval Ivan Benedikt – Matiček, ki je bil borec v tej četi. Povedal nam je pretresljivo zgodbo o tem, kako je v bitki izgubil oko, ki mu ga je odrezal kar frizer. Svoje izjemne hrabrosti ni kazal le pred mnogo leti, ko se je bojeval proti okupatorjem, temveč na plano pride njegov brezmejni pogum vsakič, ko se sooči s svojimi spomini in o njih pripoveduje mladim.
Najmlajša izmed vseh, ki je obudila spomine – v primerjavi z gospodi, ki so vsi stari že več kot 90 let – je bila Magda Lovec, ki šteje 85 let. Pripovedovala nam je o dogodkih, ki jih je doživljala kot tedaj desetletna deklica. Bila je hči narodnega heroja Toneta Trtnika – Tomaža, od katerega se je morala posloviti v svojih rosnih letih, saj so ga okupatorji pokončali kot mnogo drugih. Izgubila je tudi mamo, ki jo je iskala med trupli žrtev na Urhu in je nikoli ni našla.
Na našem srečanju ni manjkalo nostalgičnega zgodovinskega razpoloženja, domovinske zavednosti in izliva raznovrstnih čustev pričevalcev. Naslikali so nam podobe določenega obdobja, ki se nikoli ne bi smele pripetiti. Priče smo bili tudi solzam, ki nas lahko opomnijo, koliko grozot so povzročali okupatorji na slovenskem in drugih ozemljih.
Ne le da so požigali, kar je bilo ljudem dragega, ter pokončali njihove sanje, ki so jih dolgo gradili na svoji težko priborjeni zemlji. Pobili so mnogo ljudi, ki niso ničesar zagrešili. Življenje so odvzeli mnogo materam in očetom. Razdrli so družine in vezi, ki nikoli ne bi smele biti razdrte.
Stanislav Smrekar, Janko Heberle, Jože Prepeluh, Ivan Benedikt Matiček in Magda Zovec so nas poleg pripovedovanja o svojih izkušnjah v času druge svetovne vojne počastili tudi z modrostjo, ki je zaslužna, da sta se Slovenija in Evropa rešili izpod nadzora italijanske in nemške oblasti. Skrivnost našega uspeha se skriva v enotnosti ljudi, ki so si izborili svobodo, ki jo danes skupaj uživamo. Le če stopimo skupaj, lahko premikamo meje
