PIŠE: Anica Mikuš Kos, humanitarna delavka in častna občanka Ljubljane
Ob mednarodnem dnevu miru razmišljamo o miru in vojni, o nasilju orožja, o tem, da so na našem planetu še vedno vojne – in ni dolgo tega, kar so v naši bližini potekale krvave vojne, da je zadnja velika vojna terjala od 50 do 85 milijonov žrtev. In seveda razmišljamo o sedanjosti: da nam danes grozijo nove vojne, da zaradi globalizacije in narave orožja, s katerim naj bi se bojevali, lahko prizadenejo tudi nas, da so ljudje, ki si želijo vojnic, in da so v Evropi – in seveda drugod – ljudje, ki izvajajo nasilje nad drugimi in drugačnimi in širijo ideje rasizma, ksenofobije in nasilja.
Ljudje smo žal tako narejeni, da so v nas kali dobrega in zlega. Poleg tega podležemo indoktrinacijam, ki lahko velike množice, včasih večino naroda porinejo v nasilje, v nečloveška dejanja. Vojne poženejo moške, danes tudi ženske, v udejanjenje kakšne vizije, ambicije voditeljev, ki so pripravljeni na velike žrtve za majhne stvari – na žrtve svojih vojakov in civilnega prebivalstva. Še mnogo je vzrokov za vojne, za oborožene konflikte, organizirano nasilje.
Kaj to pomeni za ljudi, za otroka, za odraslega, za civilista in vojaka, koliko trpljenja, koliko izgub – vedo najbolje tisti, ki so doživeli vojne. Tisti, ki so bili najbolj izpostavljeni smrti, ranam in spremljajočemu trpljenju in so sami morali ubijati, največ vedo o zlohotnosti in grozovitosti vojne. Oni so lahko največji zagovorniki miru.
Ob Pohodu za mir smo se vprašali, kaj lahko jaz, mi kot skupina, skupnost storimo za to, da ne bi bilo vojn in nasilja orožja. V tem razmišljanju je prva ugotovitev, da veliki sistemi, kot je Organizacija združenih narodov, katere naloga je zagotavljati mir, in tudi vlade ne morejo preprečiti smrtonosnih konfliktov ali prekiniti takšnih konfliktov. Druga ugotovitev pa je, da se ne gre zanašati na dobro v ljudeh, na človeški razum, ki bo prepoznal, kakšno zlo je vojna. Pred vojno in nasiljem se je treba zavzeto varovati brez zanašanja na velike družbene organizme ali na človeško dobroto in pamet. Potrebna sta proaktivni pristop in glasnost pri ozaveščanju o grozotah, trpljenju, izgubah, ki jih prinašajo vojne in oboroženi konflikti. In najbolj zaupanja vredni in prepričljivi glasnogovorniki so tisti, ki so doživeli vojno.
A ne gre le za svarjenje pred grozotami vojn, za širjenje vrednot miru in sožitja, za prakso mirnih odpravljanj sporov na raznih ravneh. Morda še bolj pomembno je preprečevanje družbenih procesov in pojavov, ki pripomorejo k temu, da se ljudje počutijo ogrožene, prikrajšane, ponižane. To so predvsem revščina in naraščajoče socialne razlike. Demokracija vsakem človeku na papirju ponuja veliko možnosti za (so)vplivanje. Res je stvarnost malo drugačna, predvsem ker se v mozaik demokracije ne umešča pet odstotkov najbogatejših, za katere se zdi, da imajo večjo moč kot ljudstvo. Toda če smo pošteni, tudi mi kot državljani ne izkoriščamo vseh možnosti, ki jih ponuja demokracija za aktivno sodelovanje v dogajanjih. Če prilagodimo Kennedyjevo misel današnjemu času, bi lahko rekli: »Ne razmišljajmo samo o tem, kaj lahko storita država in kapital za nas, razmišljajmo o tem, kaj lahko mi storimo za našo skupnost, državo, človeštvo, za ohranitev miru in zmanjšanje zločestih vplivov velikega kapitala.« Pri tem ne smemo biti naivni in idealistični in spregledati zametkov, legel zla – nestrpnosti, rasizma, ščuvanja k nasilju. Lahkovernost, nezainteresiranost, neudeleženost v prizadevanjih za mir nas lahko drago stanejo.
Geslo letošnjega dneva miru je bilo Skupaj za mir: spoštovanje, dostojanstvo, varnost za vse. Opozarja predvsem na razmere za življenje beguncev. Pa ne gre le za begunce današnjega časa. Planetu grozijo tudi naravne spremembe, ki lahko sprožijo konflikte, boje za vodo, hrano, za življenjski prostor. Na nove izzive moramo biti pripravljeni za naše dobro, za dobro naših otrok in vnukov.
