Naj otroci nikoli ne doživijo vojne
Rosnih 17 let je imela Nuša Žuraj, tedaj še s priimkom Namestnik, ko se je začela druga svetovna vojna. Ruše, njen rojstni kraj, so takrat imenovali Mali Beograd. Ljudje so bili izredno zavedni in ponosni Slovenci. Takšni so bili tudi vsi člani družine Namestnik, v kateri se je 21. junija 1924 rodila Nuša kot prvi otrok, skusila grozote druge svetovne vojne in v njej kljub mladosti vsa štiri leta sodelovala s partizani. Pozneje se je v Mariboru izučila za modistko.
Še danes se 92-letna Nuša dobro spominja dogodkov iz tistih časov in o njih pripoveduje tako živo, da poslušalec, ki ji zbrano prisluhne, lahko dogajanja vidi, kot da se vrstijo pred njegovimi očmi. Vsi člani družine Namestnik so sodelovali s partizani. Sestra Minka je bila borka Pohorskega bataljona in je padla 8. januarja 1943, sestri Breda in Malka sta skusili grozote taborišča Knittelfeld, starši s sinom Francijem so bili zaprti v taborišču Šterntal, današnje Kidričevo, sestro Lidijo je najhujšega obvaroval študij v Gradcu.
Takole se Nuša spominja tistih časov: »Že leta 1941 sem bila sprejeta v organizacijo SKOJ. Na to sem bila ponosna, saj so mi s sprejemom v to organizacijo voditelji izkazali veliko zaupanje. Mladi smo se zbirali v Mariboru v nekem skladišču, kjer smo imeli plesne vaje, vmes pa sestanke, na katerih smo se pogovarjali o naših protifašističnih akcijah in dobivali konkretne naloge. Vsak je dobil svojo nalogo. Zbirali smo denar, sanitetni material in hrano za Ruško četo, trosili letake in pisali protifašistična gesla. Meni so zaupali nalogo kurirke. Pri opravljanju kurirskih nalog sem se sestajala s številnimi kurirji in komunisti. Med njimi je bil tudi komunist Tonček, za katerega se je pozneje izkazalo, da je postal gestapovski agent. Zaradi njegove izdaje so nas nekega dne med sestankom presenetili žandarji in nas odgnali v mariborske zapore, nas zaprli, pozneje pa odpeljali v prehodno taborišče na gradu Borl. Po prihodu iz zapora sem nekaj časa živela pri teti v Mariboru, ki so ji Nemci ustrelili edinega sina. Ker je bivanje pri teti postalo zame prenevarno, sem pobegnila v partizane. Kurirske poti so me vodile po krajih na Pohorju: od Planice do Urha, Kota, Frama, Tinja, po krajih v okraju Slovenska Bistrica, od Cigonce, Križnega Vrha, Kovače vasi do Oplotnice, Fošta nad Oplotnico. Poti so bile dolge in naporne. Povsod je prežala nevarnost. Kurirji smo hodili le ponoči. Strahu nismo poznali, čeprav smo večkrat le za las ušli smrti.
Za konec vojne sem izvedela v vasi Tinje nad Slovensko Bistrico. Tam se nas je veliko zbralo in skupaj smo krenili proti Slovenski Bistrici, kjer je bil organiziran miting. Sprevod je segal od enega do drugega konca mesta. Ljudje so nas pozdravljali in nam vzklikali. Bilo je veličastno. Na mitingu, ki je bil naslednji dan v Mariboru, se je zbrala ogromna množica ljudi. S tovornjaki so se pripeljali z vseh strani Štajerske. Bilo je prelepo. Bili smo svobodni.
Kaj pomeni svoboda, dobro vemo vsi, ki smo se zanjo bojevali. Zato je danes moja največja želja, da bi živeli v miru, da se za svobodo ne bi bilo treba nikomur več bojevati. Vsi ljudje bi si morali prizadevati za mir. Tako otrokom nikoli ne bo treba skusiti, kaj pomeni izgube svobode.«
Po osvoboditvi leta 1945 je Nuša živela v Slovenski Bistrici, kjer je službovala v tovarni Impol. Po poroki z Miho Žurajem in rojstvu hčere Nuške in pozneje sina Nika pa je ostala doma, se posvetila družini in delu v borčevski organizaciji, v Društvu izgnancev Slovenije ter Krajevni skupnosti. V vseh teh organizacijah je bila zelo dejavna. Največ svojega časa pa je posvetila mladim. Vodstva šol so jo pogosto vabila med šolarje, da jim je pripovedovala o svojih vojnih doživetjih in težkih časih v boju za svobodo. Za svoje delo je dobila številna priznanja, med drugim posebno priznanje ZZB za vrednote NOB za dolgoletno uspešno delo v organizaciji, je tudi častna članica ZZB za vrednote NOB Slovenska Bistrica. Vsa priznanja skrbno hrani in je nanje ponosna.
Danes Nuša Žuraj živi v blokovskem stanovanju v Slovenski Bistrici. Kljub častitljivim letom je še zelo živahna. Še vedno sama skrbi zase, zelo pa se veseli obiskov svojih najdražjih in prijateljev, s katerimi obuja spomine na težke, a tudi prijetne dogodke. Je ena najbolj spoštovanih in priljubljenih članic Zveze borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica.
BESEDILO in FOTO: Štefka Žnidarič