Slavnostni govor predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar
na spominski slovesnosti
ob 80. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona

Osankarica, 7. januar 2023

Spoštovani predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije,
spoštovane potomke in potomci borcev Pohorskega bataljona,
spoštovani gospod župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar,
visoki gostje,
gospe in gospodje.

Zahvaljujem se vam za pozornost in povabilo na spominsko slovesnost. V čast mi je, da vas kot predsednica Republike Slovenije lahko nagovorim na dan pred 80. obletnico poslednjega boja Pohorskega bataljona.

Naj začnem z besedami Pavle Medvešček, ki jih je med vojno napisala, kot da bi imela v svojih mislih prav ta kraj:

V sneg se utapljajo koraki.
Vse gostejše so sledi rdeče.
Življenje ponehuje, ugaša.
Strel prereže jutro.

Osankarica je eden osrednjih krajev spomina za slovenski narod. Tu je umrlo 69 pogumnih Slovencev. Med njimi je bilo deset bork. Verjeli so v svetlo prihodnost svojega naroda in se s svojimi življenji uprli okupatorju, ki nam je nasilno odrekal pravico do svetle, svobodne prihodnosti.

Verjamem, da bi bilo teh 69 pogumnih Slovenk in Slovencev danes ponosnih, da je njihov narod obstal in da Slovenke in Slovenci živimo kot samostojen, neodvisen narod, v suvereni, samostojni državi, ki je enakopravna in spoštovana članica mednarodne skupnosti.

Poseben pomen temu kraju in prizadevanjem tu padlih borcev zato daje obdobje, ki jim ga ni bilo dano videti. Mi, njihovi potomci, pa moramo njihov spomin spoštovati in se iz preteklosti učiti, kako živeti sedanjost in soustvarjati prihodnost.

Spoštovani,

predlani smo praznovali 30. obletnico ustanovitve in obrambe slovenske države, lani 30. obletnico njenega diplomatskega priznanja. Oboje sovpada s predlansko 80. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, lansko 80. obletnico ustanovitve Pohorskega bataljona ter letošnjo 80. obletnico poslednjega boja njegovih borcev.

Prepričana sem, da ne gre zgolj za naključje v času, marveč za sosledje večstoletnih prizadevanj slovenskega naroda, strnjeno v obdobje tik pred uresničitvijo sanj o svoji državi.

Ob tem bi izpostavila dvoje.

Prvič. Brez narodnoosvobodilnega boja, s katerim smo se uspešno zoperstavili okupatorjem, bi bila naša prihodnost drugačna. Vloge NOB v uporu proti okupatorjem in njenega pomena za samostojnost Slovenije zato ni mogoče in ni prav zanikati.

Danes, ob tem spominskem obeležju, kot Slovenke in Slovenci, državljani Republike Slovenije, naše domovine, stojimo spoštljivo in s hvaležnostjo vsem, ki so tukaj in drugod na Slovenskem in v tujini brez strahu in sramu dali svoja življenja, da njihovi potomci lahko živimo kot svoboden narod.

Pet desetletij po poslednji bitki Pohorskega bataljona smo Slovenke in Slovenci zaživeli v svoji državi. Ustanovili smo jo sami – z zgodovinsko podporo na plebiscitu, s poenotenjem tedanje politike in ljudstva ter kolektivno zrelostjo. Čeprav smo stopili na pot negotovosti, smo bili enotni in se zavedali, da imamo kot skupnost naposled priložnost in tudi moč za uresničevanje nacionalnih interesov in spopadanje z izzivi.

To je strnitev sosledja vseh prizadevanj našega naroda in zasluga tistih, ki so skozi stoletja ohranjali slovenski jezik, kulturo in slovenstvo. Slednje so branili in ubranili z besedo in orožjem, ko je bilo to neizogibno. Med njimi sta narodnoosvobodilni boj in Pohorski bataljon, ki sta del zgodovinskih temeljev naše države. Za to jima bomo večno hvaležni.

Drugič. Včasih se komu zazdi, da je glavni motiv tovrstnim obletnicam podoživljanje zgodovine. Da gre pravzaprav za sentimentalno in nostalgično obujanje časa, ki je minil.

Obletnice so za spominjanje pomembne. Še pomembnejše in močnejše pa je njihovo sporočilo. So priložnost, da se, opolnomočeni z izkušnjami zgodovine in védenjem naših prednikov, pogovorimo o prihodnosti. O prihodnosti, ki je danes še bolj negotova in polna izzivov. O prihodnosti, kjer se zdi, da se že zdavnaj preživeta zgodovina vojn zlovešče ponavlja.

Spoštovani,

v sredo, 4. januarja 2023, smo se poslovili od gospe Dane Valič Klanšček. Gospa Valič je bila nekdanja interniranka v italijanskih in nemških koncentracijskih taboriščih, kjer je preživela več kot tri leta. Bila je nosilka partizanske spominske plamenice ter pobudnica in soustanoviteljica Taboriščnega odbora Auschwitz – Ravensbrück. (Ob tej priložnosti svojcem in njenim prijateljem še enkrat izrekam iskreno sožalje.)
Čeprav gospe Valič osebno žal nisem imela priložnosti spoznati, vam na tem mestu obljubljam, da si bom kot predsednica republike osebno prizadevala, da bo njeno sporočilo »nikoli več vojne« živelo tudi poslej.

V času, ko se na evropskih tleh po tri četrt stoletja ponovno soočamo z vojno, je sporočilo pokojne gospe Valič in preživelih internirank, ki sem jih imela priložnost spoznati lani septembra v Portorožu, življenjskega pomena. Malo jih je še, ki so žive priče tistih dni, a na nas je, da ohranjamo spomin, ki so nam ga predale.

Gospe in gospodje,

spominjanje je pomembno, da ne pozabimo tistega, kar se je zgodilo, vendar izgubi svoje poslanstvo, kadar ljudje prezremo modrost in nauke, ki jih ta sporočila nosijo.

Tedaj se zgodovina lahko ponovi, ljudje pa izgubimo priložnost za lepšo prihodnost.

Največje spoštovanje, ki ga lahko izkažemo tukaj padlim borcem Pohorskega bataljona, vsem drugim, ki so padli v času narodnoosvobodilnega boja, in gospe Valič je, da si prizadevamo, da nikoli več ne pride do okoliščin, v katerih človek dvigne roko nad človeka, državljan nad sodržavljana, prijatelj nad prijatelja. Da se vselej, tudi ko se zdi, da je nemogoče, obrnemo k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju, prijateljstvu. In tudi k odpuščanju.

Tudi o slednjem nas učé še živeči pričevalci grozot vojne sredi prejšnjega stoletja. Verjetno je to najtežje, a hkrati najbolj plemenito za sedanjost in prihodnost. Ker je uspelo njim, ki so na lastni koži doživeli neopisljivo trpljenje, smo se dolžni potruditi tudi mi. Na teh vrednotah temelji navsezadnje tudi Evropska unija.

Tako bo poslanstvo njih in preminulih živelo in dobilo svoj pravi smisel.

Z iskrenim pozivom, da kulturo spominjanja ohranjamo za plemenita dejanja za našo skupno, svetlo prihodnost, vam želim doživeto obeležitev obletnice.