Spomenik na Nanosu
Gorazd Humar, predsednik TIGR Primorske
Govor na proslavi bitke na Nanosu, 27.4.2024
Spoštovane Primorke, spoštovani Primorci, spoštovani vsi,
ki ste prišli sem počastiti ta praznik in spomin na junaško bitko na Nanosu.
Pozdravljam vas v imenu Društva TIGR Primorske, društva, ki deluje v javnem interesu in neguje spomin na protifašistični boj primorskih tigrovcev. Krivična rapalska meja je ločila leta 1920 Primorce od ostalih predelov njihove domovine oz. kraljevine SHS. Primorska je postala del pokrajine Julijska Benečija in hkrati del Kraljevine Italije. Torej vsi Primorci so s tem postali italijanski državljani. Naraščajoči fašizem je pričel povzročati prve žrtve. Spomnimo se Antona Štrancarja iz Ajdovščine ubitega že leta 1924, pa tigrovca in vipavskega pesnika Draga Bajca, katerega 120. obletnico rojstva obeležujemo letos. In leta 1927 se prav tu na Nanosu, tej sveti primorski gori, rodi protifašistična organizacija TIGR in prične organizirano delovati po vsej Primorski. Prav zgodbi o TIGR-u in tržaški Borbi, sestrski organizaciji TIGR-a, smo letos v Evropskem parlamentu v Bruslju posvetili obsežno razstavo, ki bo prišla tudi v Vipavsko dolino. Že drugi dan po našem odmevnem dogodku v Bruslju so nam neznanci, niti ne neznanci, saj so se podpisali s fašistično butaro, razbili tigrovski spomenik pri Padričah nad Trstom. Enako kot so to te dni storili s spomenikom ustreljenih junakov nanoške bitke v Rimu.
Tigrovci so bili ne samo prvi organizirani protifašisti v Italiji, pač pa so že spomladi leta 1940 izvajali diverzantske akcije tudi v Avstriji, v Tretjemu rajhu torej. Nato je nastopila 2. svetovna vojna, večina tigrovcev gre v partizane, z domačimi kolaboranti ni sodeloval nihče kot vemo. Začel se je NOB.
In kaj imajo torej skupnega primorski tigrovci in primorski partizani. Oboji so bili protifašisti, vendar so bili tudi nekaj, kar radi pozabljamo. Oboji so bili hkrati italijanski državljani in svoj boj so bili znotraj meja Kraljevine Italije, v Italiji torej. Torej so bili takrat formalno italijanski uporniki protifašisti slovenskega rodu in slovenskega srca.
In pred dvema dnevoma, to je bilo 25. aprila, je Italija praznovala Dan zmage proti nacifašizmu. In kdo so bili torej prvi organizirani borci proti fašizmu v Italiji – nihče drug kot Slovenci. In tega na državnih proslavah v Italiji ni nihče omenil. Italijanska poročila o tem prazniku bi se morala pričeti z nekako takim uvodom:
Danes slovesno po vsej Italiji označujemo dan zmage nad nacifašizmom in zato se lahko spominjamo tigrovcev, prvih začetnikov odpora proti fašizmu in prvih oboroženih upornikov proti fašizmu, to so bili naši partizani slovenskega rodu.
Torej Italijani bi morali na ta dan vsaj spomniti na to nesporno zgodovinsko dejstvo.
Še nekaj bi rad dodal – koliko narodov v Evropi se lahko upravičeno pohvali, da so njihove lastne odporniške partizanske sile osvobodile njihovo lastno prestolnico. Ljubljano so osvobodile izključno slovenske partizanske enote in brez direktne pomoči tujih zaveznikov. Vemo kdo je osvobodil Rim, Pariz, Berlin, Dunaj in še mnoge druge evropske prestolnice. Osvoboditev Ljubljane in cele Slovenije z lastnimi partizanskimi silami je politični in zgodovinski kapital, ki je neprecenljiv, ne znamo pa ga še vedno dovolj samozavestno unovčevati v odnosih z drugimi državami, tudi s sosednjimi. In prav zato in v tej luči je bila nanoška bitka tista, ki je pomembno prispevala k ustvarjanju tega kapitala. Zato sta tudi TIGR in NOB dva od temeljnih gradnikov slovenske države. Njena samostojnost se je začela ustvarjati in pripravljati močno pred letom 1991, ne pozabimo tega. Tudi z nanoškimi žrtvami vred.
In še nekaj na koncu: kakšna je razlika med fašizmom in antifašizmom? Razlika je ta, da je prvo barbarstvo, drugo pa civilizacija.
Živela svobodna Primorska!
(besedilo ni lektorirano)
