Govor dr. Uroša Lipuščka na Nanosu, 27. aprila 2024
Spoštovane udeleženke in udeleženci te spominske slovesnosti, drage tovarišice, dragi tovariši.
Počaščen sem, da lahko ob prazniku upora proti okupatorju delim z vami svoje misli o zgodovinskih vrednotah, za katere se je še danes, ko je svet skoraj na robu tretje svetovne vojne, vredno boriti. Na dan upora proti okupatorju se spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, edinstvene organizacije, ki je po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije povezala svobodoljubne Slovenke in Slovence različnih svetovnih nazorov, ki so premagali ideološke razlike in začeli skupni boj proti fašizmu in nacizmu. Na žalost na to obdobje naše zgodovine še vedno nimamo skupnega pogleda. Večina Slovenk in Slovencev, posebej na Primorskem, se je uprla fašizmu. Nekateri so izbrali tudi hlapčevsko držo. Vendar tu, na Nanosu, ki je bil aprila 1942 prizorišče hude bitke med partizani in fašistično italijansko vojsko, ki je poskušala zatreti osvobodilni boj na tem območju, ni bilo izdajalcev. V junaškem boju 54 partizanov z okoli 1500 italijanskimi vojaki je padlo 7 partizanov, 9 pa so jih Italijani zajeli in odpeljali v Rim, kjer so jih po obsodbi na smrt pred fašističnim sodiščem za zaščito države junija 1942 ustrelili. V njegovi odsotnosti so na tem sodišču na smrt obsodili tudi Janka Premrla Vojka, poveljnika legendarne Vojkove čete. Nanj so razpisali nagrado, vendar ga nihče ni izdal, kar potrjuje odločenost in visoko stopnjo domoljubja, s katero so se Primorci takrat borili proti fašistom. Italijanska vojska je poskušala Nanos obkoliti, vendar ji to ni uspelo, zato se je večina partizanov rešila. Tako imenovana nanoška bitka ni ostala pozabljena, kar potrjuje tudi današnja slovesnost. Brez partizanskega boja in delovanja 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske, ki je bil upoštevanja vreden dejavnik zavezniških sil v tem delu Evrope, bi bila Primorska verjetno za vedno izgubljena. Neodvisna Slovenija bi postala torzo, država brez morja, ki bi le težko živela samostojno življenje. Tudi zato si takratni borci zaslužijo naš globok poklon in spoštovanje. Trpljenje Primorcev se je začelo med prvo svetovno vojno, potem ko so aprila 1915 države antante, zato da bi Italijo pridobile na svojo stran, Primorsko skupaj s Trstom in Gorico v tajnem londonskem paktu podarile Italiji. Politika osvajanja našega ozemlja je bila leta 1920 kronana s tako imenovano rapalsko pogodbo oziroma diktatom Italije, s katerim so takratne evropske velike sile Kraljevino Jugoslavijo prisilile, da se je odrekla zahodni Sloveniji in tretjini slovenskega prebivalstva. Duh rapalskega sporazuma občasno še vedno buri duhove v tem delu sveta.
V Italiji namreč po vojni zaradi tako imenovane hladne vojne ni bila izvedena defašizacija, zato italijanski skrajni iredentisti občasno še vedno nostalgično gledajo na takratne čase. V Italiji, ki se ji nekateri naši bivši najvišji politiki klanjajo, nekdanje Tigrovce, prve borce proti fašizmu in nacizmu v takratni Evropi, še vedno uvrščajo med teroriste. Kot sin enega od Tigrovcev v Idriji se pridružujem zahtevi, da naša vlada oziroma diplomacija odločno zahtevata rehabilitacijo pripadnikov Tigra pred italijanskimi sodišči. Ob koncu druge svetovne vojne, posebej po ustanovitvi OZN, ki naj bi čuvala mir, je nastalo geslo »Nikoli več … ali res?«. Vojna v Ukrajini, ki ji ni videti konca, in genocid v Gazi dokazujeta, da je zgodovina slaba učiteljica. Priče smo namreč novemu boju za interesne sfere med velikimi silami. Ko smo se pred 20 leti pridružili EU, smo bili prepričani, da vstopamo v najbolj demokratično politično tvorbo na svetu, ki pa danes na žalost postaja vse bolj avtoritativna. Ne bom se spuščal v vzroke, ki so pripeljali do vojne v Ukrajini. Dejstvo je, da resnica ni ne bela ne črna. Vojna, ki poteka že tretje leto, je hudo načela politično stabilnost v Evropi in v skrajni posledici resno grozi tudi miru v Evropi, ki je zaradi nje v vse večji politični, gospodarski in moralni krizi.
1.
Vojno v Ukrajini, ki se, kot potrjuje najnovejša ameriška vojaška pomoč, očitno lahko nadaljuje do zadnjega Ukrajinca, je potrebno takoj ustaviti in začeti politični dialog med sprtimi stranmi. Kako je mogoče, da že tretje leto ni več prav nobenega stika med najvišjimi politiki ZDA in Rusije? Biden in Putin bi si morala vzeti za zgled Kennedyja in Hruščova, ki sta leta 1962 preprečila, da tako imenovana kubanska kriza ni prerasla v atomski spopad. Zaradi vojne v Ukrajini in vse bolj sovražnih odnosov med Rusijo in EU vodilni jastrebi med politiki v Bruslju napovedujejo vzpostavitev vojne ekonomije, ki bi povzročila že tretjo militarizacijo Evrope v zadnjih sto letih. To bi bil začetek konca evropskega modela socialne države, saj bi se bistveno zmanjšala finančna sredstva za javno zdravstvo, šolstvo, pokojnine itd. Če se bo ta trend nadaljeval, nas bodo globalne sile, ki nam vladajo, prisiljevale, da bomo bistveno večali stroške za vojsko, od česar bodo imeli korist samo največji svetovni proizvajalci orožja. Večina imperijev je doslej propadla zaradi upada moralnih vrednot. Kako je mogoče, da skoraj nihče od vodilnih evropskih politikov ni izrekel besede genocid, ki ga izraelska vojska zganja nad palestinskim prebivalstvom v Gazi, in zahteval ostrih ukrepov proti Izraelu? Doslej je bilo pobitih več kot 34.000 Palestincev, med njimi skoraj dve tretjini žensk in otrok. Tudi EU igra v tem primeru dvolično igro. Po eni strani brez premisleka uvaja sankcije proti Rusiji, ki škodujejo predvsem Evropi, po drugi strani pa ji niti na misel ne pride, da bi podobne sankcije uvedla tudi proti Izraelu. Slovenija je moralno dolžna, da takoj in brez oklevanja prizna palestinsko državo. Pozive papeža Frančiška, da je treba vojno v Ukrajini takoj končati, prav tako
pa tudi izraelsko pobijanje Palestincev v Gazi, vodilni zahodni politiki, ki so očitno slabi verniki, povsem ignorirajo. Pomemben irski državnik in filozof Edmund Burke je že pred več kot sto leti dejal, da miru ni mogoče doseči z vojno. Mir mora postati naravna danost! Na to modrost so današnji vodilni politiki očitno povsem pozabili. Še več orožja rokah tako Izraela kot Ukrajine pa tudi Rusije pomeni samo še več smrti in razdejanja. Za mir se je v najnovejšem intervjuju za Sobotno prilogo opredelil tudi predsednik vlade Robert golob. Upam, da bo pri tem tudi vztrajal. Evropa mora, če noče biti prizorišče nove, že tretje vojne v zadnjih sto letih, oblikovati nov varnostni sistem, ki bo upošteval interese vseh držav in obnovil sožitje v Evropi.
Državljani zahtevamo od evropskih pa tudi naših političnih elit, da delujejo v dobro miru in sožitja na vsem svetu. Mir, mir in še enkrat mir je najvišja vrednota, za katero so se borili tudi partizanski borci, ki so pred 82 leti žrtvovali svoja življenja tu na Nanosu. V tem smislu bodo bližnje volitve v evropski parlament bistvenega pomena, saj bodo odločile, v katero smer se bo Evropa razvijala v prihodnjih letih.
Naj živi svobodna Primorska!
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
