Monikea Kokalj Kočevar, članica mednarodnega komiteja KT Mauthausen, na slovesnosti ob 73. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, 9. junij 2018

 

Spoštovani visoki gostje, nekdanje taboriščnice in taboriščniki in njihovi sorodniki, kolegi iz taboriščnih odborov, udeleženci slovesnosti,

v veliko čast mi je, da lahko danes spregovorim na prostoru nekdanjega koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki je pri nas edini kulturni spomenik državnega pomena te vrste. Ko sem razmišljala kaj naj pravzaprav povem, kako naj strnem vse misli in razmišljanja o drugi svetovni vojni s katero se ukvarjam kot  zgodovinarka, muzealka ter  zbiralka in skrbnica ustnih virov pa tudi članica mednarodnega  taboriščnega odbora KL Mauthausen, sem pomislila, da je potrebno izhajati in vedno znova poudariti, da je med drugo svetovno vojno morala zapustiti svoje domove več kot ena petina prebivalcev Slovenije kar predstavlja približno današnje število prebivalcev Ljubljane. In skoraj ena petina teh, čez 60.000, jih je bilo v italijanskih, nemških, madžarskih in hrvaških koncentracijskih taboriščih. Več kot 21.000 jih je bilo deportiranih v nemška koncentracijska taborišča, zopet ena petina, nekaj več kot 4000, v podružnice KL Mauthausen.  skoraj 1.800 jih je tam tudi umrlo.

Taborišče Ljubelj, s severnim in južnim  delom,  je bilo eno izmed 49 zunanjih taborišč KL Mauthausen. Od okoli 1800 taboriščnikov različnih narodnosti jih je tu našlo smrt najmanj 34. Ljubelj je pomembna zgodovinska lokacija in simbolni prostor dediščine Republike Slovenije. Kot edini avtentični ostanek podružnice katerega koli nemškega koncentracijskega taborišča na tleh Slovenije, je tudi simbolni kraj spomina na vse žrtve taborišč druge svetovne vojne v Sloveniji in vse žrtve taborišč iz Slovenije. Prostor taborišča Ljubelj je krajina spominjanja negativnih dogodkov in krajina spominjanja pozitivne mednarodne solidarnosti, vere v življenje in pravičnost.

Ljubelj predstavlja kraj spominjanja, ki mu preživeli taboriščniki dodajajo nadgradnjo – dodano vrednost spominjanja vsakega posameznika. Dejstvo, da so bili v taborišču zaprti predstavniki več narodnosti pa daje krajini mednarodni poudarek in dodatek v zgodbah posameznih narodov. Del spomina na krajino so pričevalci prinesli domov. Muzeji ga zbiramo v obliki nesnovne dediščine, pričevanj o medvojnem dogajanju in osebnih taboriščnih predmetov, ki pripovedujejo svojo zgodbo. Del krajine spominjanja so tudi taboriščni odbori, spominski prostor pa predstavlja prostor srečevanja taboriščnikov, in vseh, hkrati pa predstavlja spoštljiv spomin na umrle. Današnje slovesnosti so tako tudi postale del kraja spomina, ki želi ostati zvest sporočilu preživelih: Nikoli več.

Aprila 1945 je pričel delovati v KL Mauthausen mednarodni taboriščni odbor. Predstavnik Jugoslovanov je bil slovenski pisatelj Lovro Kuhar-Prežihov Voranc. Z zaprisego, ki jo še vedno vsako leto slovesno ponovimo, so se pred odhodom domov zavezali, da se bodo zavzemali, da se njihova izkušnja ne bi ponovila: »Na varnih tleh mednarodne skupnosti želimo umrlim za svobodo postaviti najlepši spomenik, svet svobodnih ljudi. Z vzklikom se obračamo na vas, pomagajte nam pri tem, naj živi mednarodna solidarnost, živela svoboda«. Mednarodni odbor si postavlja za prvi cilj boj proti ponovnemu pojavu nacizma in fašizma v vseh oblikah, proti vsem njihovim tendencam in proti vsakemu rasnemu preganjanju.

Ljubelj je tudi kraj kolektivnega in individualnega spominjanja in kraj znanstvenega raziskovanja, je ozaveščen prostor kulturne krajine. Je kraj spomina, pa tudi vsi z njim povezani predmeti, dogajanja, pričevanja, spomini taboriščnikov in tudi vloga prebivalcev Tržiča – naj navedem zapis Luksemburžana Wirola, ki je prišel v taborišče 2. marca 1945: »Na kolodvoru so nas naložili na pet ali šest odprtih tovornjakov in nas peljali proti Ljubelju. Ko smo se peljali skozi ozke mestne ulice nam je prebivalstvo metalo kruh, jabolka in drugo. Zatorej, hvala tem dobrim ljudem.«

Kraj spomina v širšem pomenu besede so tudi dnevniki in vsa pomoč domačina Janka Tišlerja in drugih. Zgodbe so nesnovna kulturna dediščina, ki nudijo vpogled v posamezne dogodke na osebni ravni. Če nam  dokumenti predstavljajo ogrodje, pa so pričevanja tista nadgradnja. Vrednost zgodb je predvsem v bogatih detajlih pripovedovanja. Tako kot je takrat živelo na ožjem slovenskem ozemlju okoli 1.500.000 ljudi, skoraj toliko je tudi različnih zgodb, ki skupaj sestavljajo celoto – zgodbo druge svetovne vojne.

Vlogo Ljubelja, razumem tudi kot prostor učenja, kjer se predvsem mladina seznani z delom zgodovine nacionalsocializma, s spominom na  žrtve,  odgovornostjo storilcev in sodelavcev in vseh, ki so molče opazovali. Ljubelj razumem kot prostor ozaveščanja mladine o pomenu preteklosti za sedanjost in prihodnost, ter povezovanje in navezovanje zgodovine na odprte teme v sedanjosti, na rasizem, antisemitizem, državljanske pravice, migracije. Pomembno je prenašanje  spominjanja na mlade in vzgajanje za prihodnost: Nikoli več.  Sama se kot muzealka dnevno srečujem z zgodbami druge svetovne vojne in sebe razumem kot prenašalko sporočil med taboriščniki in mlado generacijo. Vendar me dejstva večkrat kot bi si želela postavijo na realna tla. Ko vprašam šolarje, ali mi lahko poimenujejo edino koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno v Sloveniji ni dvignjenih rok in še manj je dvignjenih rok ob vprašanju ali je že bil kdo na Ljubelju.

Zavzemati se moramo, da  vsak iz mlade generacije, v času šolanja vsaj enkrat organizirano obišče Ljubelj in se seznani z vlogo taborišča v drugi svetovni vojni. Letos je leto kulturne dediščine, in zato še prav posebna priložnost za razvijanje zavesti o tej dediščini. Vsako leto govorimo o želji, da bi se  takšnih slovesnosti kot je današnja udeleževalo  več mladih.

Potrebno je zastaviti še širše  aktivno vključevanje šolske mladine. In to z vzpodbudami in s konkretnimi predlogi kot so učne delavnice, mednarodni projekti, čezmejno sodelovanje, ter vložiti izjemno mero angažiranja, da bo kulturna dediščina vsakemu dejansko predstavljala dobrine podedovane iz preteklosti, ki jih je skupnost opredelila kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.

Hvala lepa in želim vam še naprej prijeten dan.