Govor Milana Kučana, prvega predsednika Republike Slovenije, na spomiski prireditvi ob 75 – letnici bitke za Kučibreg, 3. novembra v Kučibregu.
»Naj vas pozdravim s staro modrostjo iz mojega rojstnega Prekmurja, ki pravi takole: »Dugo žive, šteri za domovino merje«. Možje, ki so se borili v legendarni bitki tukaj na Kučibregu, so se borili in umirali za svobodo, za domovino, za varno prihodnost. S svojimi dejanji še danes živijo v izročilu, ki so nam ga zapustili. Zato se jih vsako leto spomnimo s hvaležnostjo in spoštovanjem.
Kaj nam sporoča to izročilo v današnji čas? Da boj za svobodo ni nikoli končan, da svoboda ni nikdar priborjena in zavarovana enkrat za vselej. Njihovo izročilo nam pravi, da je prizadevanje za svobodo človeka in naroda dolžnost vsake generacije, četudi je cena, ki jo je za to treba plačati, lahko zelo visoka.
Sporoča nam, da boj za svobodo ne pozna nacionalnih omejitev. Pravi humanist, pravi borec za svobodo jo želi tako zase kot za vse človeštvo. Želje po svobodi ni mogoče zamejiti na enega samega človeka, eno skupino ali en sam narod. To so dokazovali tudi borci tukaj na strminah Kučibrega, kjer so se skupaj borili Slovenci, Hrvati in Italijani. Borili so se pod skupno zastavo svobode.
Sporoča nam nadalje, da ideologije, ki zatirajo svobodo, skupaj z njihovimi nosilci, nikoli niso do konca premagane in se nikoli ne sprijaznijo s porazom. To zahteva pretehtan in izostren odnos do nacionalizmov, ksenofobij, populizmov in rasizmov v novih preoblekah, znotraj katerih tudi v Sloveniji in na Hrvaškem oživljajo stare ideje fašizma in nacizma, ki so v prejšnjem stoletju prisilile človeštvo, da je v najhujšem vojnem spopadu, kar jih pozna zgodovina, ubranilo svojo civilizacijo in njene vrednote pred barbarstvom.
Ob takem izročilu se zato utemeljeno sprašujem, kako smo v današnji čas prenesli takratno spoznanje o nujnosti skupnega delovanja za svobodo in dobro prihodnost. Ali je današnje sodelovanje med našima državama, med Slovenijo in Hrvaško, ki sta istočasno stopili na pot samostojnega življenja po dolgih obdobjih sodelovanja in skupnega potovanja skozi zgodovino, na ravni takratnih prizadevanj?
Kako to, da so se slovenski in hrvaški partizani v spopadu s fašizmom zmogli povezati in se skupaj boriti? Slovenski partizani, ki so se bojevali v Gorskem Kotarju, so takrat z višin nad Kvarnerjem z občudovanjem zrli na hrvaško morje, borci hercegovskih enot pa so se veselili navdušenih pozdravov in zahvale komaj osvobojene Ljubljane. Kako da so ti ljudje zmogli sodelovati? Pa pozneje, kako da smo zmogli tesno in usklajeno sodelovati v zadnjih letih razpadajoče jugoslovanske država in v njeni agoniji skupaj iskati poti do lastnih držav? Je res mogoče sodelovati samo v vojnih in zaostrenih razmerah, v miru in varnih razmerah pa je to oteženo ali celo nemogoče?
Kaj to govori o zrelosti in odgovornosti političnih elit v eni in drugi državi, o njihovi sposobnosti in pripravljenosti, da rešijo vprašanja, ki že leta obremenjujejo življenje in medsebojne odnose, vse bolj pa tudi odnose v EU, čeprav so si njene institucije in voditelji vse do nedavna pred tem zapirali oči. Je res odrekati pravico do nekaj milj morja in odpovedati se avtoriteti mednarodnega razsojanja pomembnejše od priložnosti, da v skupni odgovornosti s svojimi predlogi in skupnimi nastopi državi prispevata k reševanju življenjskih vprašanj EU? Na primer s skupnimi predlogi za varovanje Jadrana, za varovanje narave in planeta, pa za vprašanja emigrantov, prav tako za prometne, energetske in sploh infrastrukturne povezave, za širitev integracije na Balkan. Ne nazadnje tudi za sooblikovanje konceptualnih rešitev za vprašanja prihodnosti in delovanja EU, za varovanje njenih vrednot, miru in sodelovanja, torej tudi za skupen spopad s poskusi oživljanja fašizma, ki ogroža same temelje zveze evropskih držav. Veliko več imata naša sosednja naroda skupnih interesov kot razlik, zato bi bili državi dolžni ustvarjati veliko več priložnosti za skupne pobude, se med seboj podpirati, ne pa zaradi kratkovidnega rivalstva vnašati svoje spore in svoje nesposobnosti v mednarodno skupnost.
Je ob odgovornosti do svojih državljanov res povsem izginil občutek medsebojne solidarnosti in odgovornosti? Nas bosta res povezovali samo panelna železna ograja in rezilna žica na meji, ki nas bosta čedalje bolj tudi ločevali?
Najslabše pa je, kar se dogaja zdaj, ko se zaradi majhnih koristi in zamegljevanja dejanskega stanja razglaša zmaga ene diplomacije nad drugo, zmaga lobiranja in ne argumentov, namesto da bi se veselili skupnih zmag z rešitvami, ki so v našem obojestranskem interesu, v interesu širše skupnosti, tudi človeštva kot celote. Proti komu se borimo? Zoper koga se lobira in razglaša zmage? Odgovornim politikom mora biti jasno, da v takšnih sporih ni ne zmagovalcev in tudi ne nedolžnih. Če že, potem gre za skupen poraz. Zato obe državi ostajata nedomiselni, dezorientirani in nesposobni za resne aktivnosti in pobude, ostajata žal za nikogar zanimivi skupnosti na obrobju EU, brez dolgoročnih razmislekov in brez pravih odgovorov, zakaj sploh smo v tej skupnosti.
Taki odnosi govore tudi o porazu izročil, ki so nam jih zapustili borci v skupnem boju tukaj na zgodovinskem stičišču treh narodov, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.
V naš, tudi povsem aktualen čas, smo prenesli tudi sporočilo o univerzalnosti boja za svobodo, za človekove pravice in dostojanstvo človeka. Eno od torišč tega boja je zdaj dogajanje v Kataloniji, ki zahteva našo človeško solidarnost. Katalonsko-španski odnosi so v resni politični krizi. Pred tem si ni mogoče zapirati oči. V marsičem so podobni krizi, kakršna je nekdaj obremenjevala odnose med Beogradom na eni ter Ljubljano in Zagrebom na drugi strani. Tudi mi nosimo odgovornost, da se odnosi med Madridom in Barcelono ne bi končali na tragičen način, tako kot so se končali po razpadu nekdanje jugoslovanske države.
Nauk tudi naše poti v samostojnost je, da politične krize ni mogoče reševati z represijo, kaznovanjem, ustrahovanjem in spodbujanjem sovražnosti. Mi oboji imamo dovolj razlogov, da povemo, da to ni prava pot in da nasilje zgolj rodi novo in še več nasilja. Krizo je mogoče rešiti samo z demokratičnimi političnimi sredstvi, odprtostjo, dialogom in odgovornostjo vpletenih strani. Tega Jugoslavija ni zmogla. Posledice so bile tragične: vojne in moralna pogorišča človečnosti.
Visoke kazni, izrečene proti uglednim katalonskim političnim in civilno družbenim aktivistom, resno izpodkopavajo temelje evropskega vrednotnega sistema. S svojo sodbo je špansko sodišče odreklo veljavo svobodi izražanja, združevanja in javnega izrekanja. Gre za temeljne pravice človeka. Te so univerzalne in so nad notranjim pravom posamezne države. Zato dogajanje v Kataloniji ni več le notranja zadeva Španije, ampak je tudi zadeva EU in vsake njene članice. Zadeva tudi nas. Vsakega od nas, našo vest in našo solidarnost. Zadeva tudi voditelje naših držav in preizprašuje njihovo načelnost.
Zato ne moremo molčati. Moramo povedati, da je danes v kateri koli državi Evrope nedopustno imeti politične zapornike. Ne moremo molčati, kajti molk bi pomenil prevzeti odgovornost za usodo nedavno obsojenih katalonskih voditeljev, pa tudi za usodo evropskih vrednot. Moramo protestirati. Moramo podpreti prizadevanja, da se ljudem v Kataloniji dovoli izrekanje o njihovi prihodnosti in da se na verodostojnih rezultatih referenduma potem vzpostavi dialog o prihodnosti. Ne gre za podporo odcepitvi Katalonije, gre za pravico demokratičnega izrekanja. Prepričan sem, da je to naša današnja skupna želja in tudi naše skupno sporočilo.
Ni redko slišati pripombo, da so tovrstne slovesnosti, kot je naša današnja, preživele, da le delijo ljudi in jih vračajo v preteklost. To so pripombe tistih, ki ne spoštujejo vrednot svobode in sožitja, za katere so se borili borci tukaj v Kučibregu, ali so celo bili na drugi strani tega boja. Mi pa sprejemamo izročila borcev za svobodo in jih poskušamo tudi uresničevati. Zato bomo še hodili na slovesnosti, ki jih oživljajo. In se zavzemali, da bi s tem izročilom pritegovali tudi nove rodove rodoljubov, humanistov in demokratov. To je naša dolžnost. In je tudi naša hvaležnost do rodov, ki so umirali za domovino in živijo v našem spominu.»
