Milan Kučan na slovesnostni ob obletnici bojev na Jančah 27. maja 2018
Bitka na Jančah, ki se je spominjamo danes, je ena mnogih, ki so jih z okupatorji bíli slovenski partizani. Bíli so jih za preživetje naroda, svobodo, čast in narodov ponos. Za našo prihodnost. Bíli so jih v osrčju okupirane Evrope. Z uporom so odgovornost za usodo naroda vzeli v svoje roke. Niso je prepustili barantanju s tistimi, ki so Slovencem napovedovali narodovo smrt.
O tem, v kakšnih skrajno težavnih razmerah se je odvijal ta boj, so prepričljivo pričali nedavni spomini tovarišice Zore Konjajev in komandanta Frante Severja na slovenski televiziji. Slovenci smo res lahko ponosen narod. Organizacija in humanizem partizanske sanitete, organizacija slovenske partizanske vojske, njena povezanost s prebivalstvom, vzpostavljanje oblasti, to so bila dejanja, ki bi jim na evropskih tleh v tistem času komajda našli primerjavo. Je legitimacija, ki nam daje samozavest tudi za današnji in prihodnji čas.
Vprašajmo se, kako je bilo takrat vse to mogoče? Kako je bilo mogoče Slovencem zmagati v tistem neenakem boju? Odgovor poznamo. Zato, ker so si upali! Zato ker so vedeli, da bíjejo pravičen boj! Zato ker so si zaupali!
Pa danes? Na kaj smo ponosni danes? Kaj so viri naše samozavesti, našega ponosa?
Nedavno sem imel govor v Mauthausnu, v enem nacističnih morišč, kjer je smrt ušla izpod nadzora. Tam se je spominu na tisoče žrtev z obsodbo nacizma in fašizma spoštljivo poklonil ves državnopolitični vrh Republike Avstrije. Njihovo dejanje ne pušča nobenega dvoma o današnji opredeljenosti sosednje države do preteklosti. Pa ima za to brez dvoma manj razlogov kot naša država. Nekateri naši politiki pa v nelagodju, ko bi se morali opredeliti do kolaboracije, govorijo o državljanski vojni. To lahko slišimo.
V Mauthausnu sem z grozo zrl v ostanke pekla, kjer so bile ob njegovem koncu izrečene besede: Nikoli več. Naj danes tu, doma, ponovim nekaj svojih misli.
Dobrega pol stoletja od takrat, ko je bila izrečena zaveza »nikoli več«, se je zdelo, da se človeštvo tega drži, da odločevalci sveta spoštujejo njeno sporočilo. Zdelo se je, da je zlo, ki sta ga spočela fašizem in nacizem, dokončno premagano.
Danes o tem upravičeno dvomimo. V evropskem duhovnem in političnem prostoru pridobiva duh zla na videz neopazno, a zanesljivo legitimnost. Vdira v naše življenje in se nas polašča. Sklicuje se na demokracijo in svoboščine. Sklicuje se na vrednote, ki jih je nekoč že sámo z nasiljem in terorjem surovo poteptalo. Na vrednote, ki jih je sámo tudi danes prvo pripravljeno poteptati.
Tudi tu na Jančah smo dolžni posvariti pred neobčutljivostjo in neodločnostjo, pred zamegljevanjem spomina na barbarstvo in opustošenje, ki ga pusti za sabo. Dolžni smo opozoriti tudi na neodzivnost evropske komisije. Varovanje Evrope pred obnavljanjem tega zla ji je vendarle naloženo kot temeljna dolžnost.
Bodimo jasni! Evropa, ki jo živimo, temelji na vrednotah protifašizma, protivojnega sodelovanja, miru in varovanja človekovega dostojanstva. V taki Evropi ni prostora za oživljanje barbarstva. Zato vztrajajmo. Zavrnimo sprenevedanje in zatiskanje oči pred njegovim oživljanjem! Nočemo novih časov vojn, sovraštva, nacionalnih egoizmov in spopadov ideologij. Iskreno verjamemo v idejo o združeni, svobodni Evropi. Še naprej hočemo graditi civilizacijo miru, strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja.
Povejmo, da zavračamo obnavljanje tega zla tudi ponekod v naši neposredni soseščini. Pa tudi pri nas doma. Zahtevajmo, da se upravljavci naše države temu postavijo po robu. Naj spoštujejo ustavo, na katero prisegajo. Zahtevajmo, da se jasno opredelijo. Še posebej tisti, ki želijo legitimacijo, da bi po volitvah upravljali z našo državo.
Svobodni ljudje smo. Zato smo odgovorni tudi za skupnost in njeno pot v prihodnost. Njena pot določa tudi usodo vsakega od nas. Zato se je vredno tudi izpostaviti. Zavrnimo vse, kar skupnost ogroža. To je odgovornost vsakogar, ki se zaveda pomena svobode. In se je zanjo pripravljen žrtvovati. Te odgovornosti ni mogoče prepuščati drugim.
Tudi zato se je treba udeležiti skorajšnjih volitev. Treba je izraziti svojo voljo. Odločitev na voliščih bo preizkus naše opredelitve. Udeležba in jasna opredelitev na voliščih bo tudi oddolžitev borcem II. grupe odredov, ki so tukaj na Jančah branili našo svobodo, obstoj in nacionalni ponos.
Pri tem se vprašajmo, ali imamo danes pogum in samozavest? Imamo ponos, da o svojih nacionalnih interesih spregovorimo, jih ubranimo in uveljavimo v Bruslju in drugih središčih naših mednarodnih povezav? Si upamo dvigniti svoj glas kljub tveganju? Si zaupamo? Ali verjamemo v pravičnost na naši strani?
O tem, tovariši in tovarišice, razmišljam vselej, ko poslušam, kako je potrebno vse naše državno premoženje razprodati tujcem – tovarne, banke, trgovino, infrastrukturo. Razlog: ker da jih sami ne znamo in nismo sposobni upravljati! Kdor tako razmišlja, ne zaupa niti v našo sposobnost upravljati z državo. Zato bo državo hitro potisnil v roke tujcem in po njihovih priporočilih, pa čeprav ksenofobnih, populističnih, protievropskih in polnih sovražnosti, tudi ravnal.
Srečko Kosovel je nekoč zdavnaj v enem svojih pisem zapisal: Slovenci nismo narod hlapcev, zato ker hlapčujemo. Narod hlapcev smo zato, ker se ne zavedamo lastnih moči. Narod postane narod šele tedaj, kadar se zave svoje moči in jo tudi udejani. Tako kot med NOB in osamosvojitvijo.
Sam verjamem v našo sposobnost upravljati z državo. Zato upam, da bodo na skorajšnjih volitvah odgovornost za upravljanje z državo in našo usodo dobili ljudje, ki se zavedajo naših moči in naših sposobnosti. Glasujmo zanje. Če ne, bodo naši glasovi šli v nič in je naše upanje neutemeljeno.
