Spomenik žrtvam Kozare

Po zlomu nemške obrambe pred Karlovcem leta 1945 se nemške enote niso mogle organizirano umakniti na nove položaje na Sotli. V največji naglici so se umikale proti Avstriji. V dolini Save so jih dohitele enote 2. armade JA. Tako je 4. krajiška divizija v naskoku zavzela most pri Brežicah in njeni dve brigadi sta po levem bregu pohiteli proti Krškemu, medtem ko je 6. brigada zavzela most v Krškem in presekala umik bežečim nemškim in ustaškim zločincem. Sočasno je 10. krajiška divizija dohitela bežečo 373. nemško legionarsko divizijo Tiger in jo prisilila k predaji med Leskovcem, Rako in Kostanjevico.

PIŠE: Milan Gorjanc

Da bi mogli dojeti dogajanje med 10. in 13. majem 1945 na Krškem polju, je treba poznati izvor in sestavo enot obeh strani ter njihovo početje od jeseni 1943 v BiH pa do predaje na Krškem polju. Zajeta je bila 373. legionarska divizija Tiger, v kateri so bili poleg poveljnikov od čete navzgor ključni specialisti Nemci. Navadni vojaki ali »kanonenfuter«, kot so jih imenovali, so bili po narodnosti Hrvati in Bošnjaki iz BiH, predvsem iz zahodne Bosne oziroma Bosanske krajine. Operativno območje 373. divizije je bilo omejeno z rekami Savo, Uno in Bosno, na jugu pa z Dinarskim gorovjem– oziroma sta bili to Bosanska krajina in osrednja Bosna. Poleg varovanja vitalnih komunikacij je divizija vodila nenehne boje z enotami 5. korpusa NOVJ, predvsem z enotami 4. krajiške divizije. Sodelovala je v več neuspešnih hajkah proti partizanom, še posebej v sedmi sovražni ofenzivi, ko je z naglim prodorom rešila ostanke nemških desantnih sil iz desanta na Drvar. Po vsaki neuspešni hajki se je nad srbskimi civilisti znesla s pobijanjem nedolžnih ljudi in požigom vasi.

5. korpus NOVJ so sestavljale 4., 5., 10. in 11. krajiška divizija, ki so aprila leta 1945 vstopile v 2. armado JA. Operativno območje 5. korpusa je zajemalo Bosansko krajino in Osrednjo Bosno in njegova osrednja nasprotnica je bila poleg ustaških in domobranskih sil NDH tudi 373. legionarska divizija, v velikih sovražnih ofenzivah pa še 7. SS divizija, 369. legionarska divizija ter druge povsem nemške enote. 4. krajiško divizijo so sestavljale 6. krajiška brigada, v kateri so bili borci z območja Podgrmeča med Uno, Sano in Grmečem, ter 8. krajiška brigada, v kateri so bili borci iz Cazinske krajine in porečja Une, predvsem srbske narodnosti; v 11. krajiški brigadi pa so bili predvsem borci z območja Kozare. 10. krajiško divizijo so sestavljale 7. krajiška brigada s širšega območja Mrkonjić grad in Šipova, 9. krajiška brigada z območja Kupreškega polja in 17. krajiška brigada z območja Prozorja, Konjic, Jablanice.

Politični oddelek nemškega veleposlaništva v Zagrebu je zbral podrobne podatke o zločinih ustašev nad pravoslavnim prebivalstvom v NDH od maja 1941 do 4. maja 1942, iz katerega predstavljamo nekaj zločinov na območju Bosanske krajine.

Zločini domačih krvnikov

»Največ žrtev v okolici Krupe na Uni so zmetali v tako imenovano Črno jezero, ki leži približno štiri kilometre južno od Krupe, večje število pa so jih vrgli v kraške jame. Žrtve so zakopane na različnih krajih in do zdaj je znanih 750 ljudi v Hrvaškem Domu v Krupi, približno 850 ljudi v breznu na hribu Risova Greda, medtem ko je približno 850 ljudi zakopanih na kraju z imenom Govedarica.«

»…Število žrtev v zahodni Bosni ocenjujemo na približno 55.000 moških, žensk in otrok.«

»V tem pokolu v glamoškem okraju je bilo ubitih, zaklanih in zažganih in pometanih v brezna od 800 do 900 moških, žensk in otrok.«

Enega največjih pokolov so ustaši izvedli na kraju Garavica, od štiri do pet kilometrov zahodno od Bihaća. Nemci so zapisali: »Po pripovedih ustašev in ocenah meščanov Bihaća naj bi samo na Garavicah ubili več kot 10.000 ljudi, ustaši pa so se hvalili, da so jih ubili 12.000. V brezno pri vasi Zavalje (4 km jugovzhodnood Bihaća – op.av.) so vrgli 860 žrtev.«Žal je ustaško število resnično. Pokol na Garavicah je trajal skoraj mesec dni.

Pooblaščeni predstavnik vrhovnega poveljstva Wehrmachta v NDH, nemški general Edmund Glaise von Horstenau, je v svojih spominih zapisal nekaj strahotnih ustaških zločinov.

„Pri Slavonski Požegi je koncentracijsko taborišče, ki se imenuje ustaško izseljensko taborišče. Upravnik je nekdanji katoliški duhovnik, zdaj vidni ustaš Kljajić… Med vsakodnevnim mučenjem je neki ujetnik poskusil odvzeti mučitelju puško. Ko so o tem obvestili poveljnika taborišča Kljajića, je ta ukazal, naj vse ujetnike pobijejo z ognjem iz mitraljezov z dumdum naboji. Celo uro je trajalo streljanje z vrat barak. Kakšne so bile videti barake, se ne more opisati. Zidovi so bili poškropljeni s krvjo, z njih so viseli koščki mesa in možganov, tla pa so bila pokrita z razmrcvarjenimi telesi.«

Ob uradnem obisku taborišča v Jasenovcu se je general Edmund Glaise von Horstenau zgrozil: »Odšli smo v tovarno, ki so jo spremenili v koncentracijsko taborišče. Strahotne razmere. Nekaj moških, mnogo žensk in otrok, brez obleke spijo na goli zemlji, kašljajo, stokajo in jokajo.«Ob vstopu v prostor, kjer je na slamnatem podu sedelo približno petdeset otrok, ki so bili goli in pol jih je že umrlo, je general zapisal. »To je vrhunec strahot na Hrvaškem od poglavnika, ki smo ga mi postavili.« O svojih izsledkih je s poročili nenehno zasipal nemškega veleposlanika v Zagrebu in vrhovno poveljstvo Wehrmachta v Berlinu.

Pobiti otroci Kozare

Največji zločin pa so ustaši skupaj z Nemci storili junija in julija 1942 na območju med Savo, Uno, Sano in Vrbasem, na območju Kozare, Knežpolja in Podkozarja. Pobili so več kot 35.000 civilistov, v taborišča pa so odpeljali 68.000 civilistov, od katerih je bila večina ubita na zverinski način – s klanjem ali udarcem z batom. Preživeli so samo tisti, za katere je nemški general Glaise von Horstenau zahteval, da jih odpeljejo na delo v Nemčijo. Poseben krvni davek so plačali otroci Kozare – od aprila leta 1941 do aprila 1945 so ustaši in Nemci v 219 kozarskih vaseh ubili 11.194 otrok. Najmlajši so bili še v plenicah in zibelkah, najstarejši so imeli 14 let.

373. legionarska divizija Tiger se je organizirano predala, še preden jo je dohitela 10. krajiška divizija. Nadaljevanje pohoda so onemogočili borci 6. krajiške brigade 4. divizije, ko so zavzeli most v Krškem in položaje na Trški gori nad Krškim. Poveljnik divizije, general Gravenstein je, menil, da bodo partizani obravnavali divizijo kot čisto nemško. Toda srečali so se znanci iz časov pred vojno, sovaščani, sošolci, mogoče celo nekdanji prijatelji. Nemce so odvedli v zbirno taborišče v Samobor. Usoda legionarjev Hrvatov in Bošnjakov je najverjetneje zapečatena v protitankovskem rovu pri Mostecu ali pa še v neznanih grobiščih v Krakovskem gozdu.

4. krajiška divizija je precej ustašev zajela med Sevnico in Krškim ter na Bizeljskem in pod Bohorjem. Prav tako je 3. udarna divizija svoje ujetnike predala 4. krajiški diviziji, ki naj bi jih odvedla v taborišča. Množični grobovi od Loke pri Zidanem Mostu pa vse do Mosteca pričajo, da so ujetniki postali žrtve maščevanja že na poti do taborišč.

373. legionarska divizija Tiger sicer ni izvedla množičnih pomorov srbskega prebivalstva, tudi moštvo hrvaško-muslimanskega rodu ni sodelovalo v množičnih pobojih. Toda bili so v službi okupatorja, ki je omogočil ustašem – Hrvatom in Bošnjakom – zverinstva nad srbskim prebivalstvom Bosanske krajine.

Nimam namena opisovati ustaških zločinov, treba pa je vedeti, da je skoraj vsak borec krajiških partizanskih enot imel nekoga od bližjih sorodnikov, ki so bili žrtve pobesnelih ustašev. Zanje je bil krivec teh zločinov vsak Hrvat ali Bošnjak v ustaški, domobranski ali nemški uniformi. Iluzorno bi bilo pričakovati milost pri zmagovalcih do zajetih sovražnikovih vojakov.