Govor Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB Slovenije, na 39. pohodu po poteh prenosa ranjencev, srečanju osebja, ranjencev ter prijateljev SVPB Pavla in Franja
Vojsko, 27. avgusta 2022
Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni
»Kdor se svoje zgodovine sramuje, si prihodnosti ne zasluži«. In prihodnost je naša, ker se je ne sramujemo, nasprotno, ponosni smo na vrednote, ki so jih v drugi svetovni vojni na slovenskem udejanjali in živeli partizanski borci. Vrednote in humanost, ki so jo pokazali vsi tisti, ki so sodelovali pri reševanju in prenosu ranjencev so svetal zgled človečnosti in solidarnosti , kar je bila največja humanitarna akcija v drugi svetovni vojni. Prenos ranjencev in bolnikov iz treh partizanskih bolnišnic , bolnice Franje, Pavle in iz Davče do Loške doline, od koder so jih zavezniška letala odpeljala v bolnišnice v Italiji in drugam. Pohod je bil dolg okoli 140 kilometrov. Vojaška operacija je potekala okoli 14 dni. V bližini bolnice Pavle je bilo mesto, kjer so se težkim ranjencem priključili še tiste, ki so bili iz bolnice Franja, vozili pa so tudi zavezniške pilote ki so bili sestreljeni nad Slovenijo. Pohod so varovale partizanske sile, angažiran je bil skoraj celoten deveti korpus, okoli pet tisoč borcev.
Od konca avgusta 1944 do konca druge svetovne vojne je bilo v zavezniške bolnišnice prepeljanih okoli 2000 ranjenih partizanov, civilistov in bolnega osebja. Takrat je bilo na slovenskih tleh okoli 121 partizanskih bolnišnic.
Ugled zdravniškega poklica in vrednote, ki so jih takrat živeli in udejanjali vsi zdravstveni delavci je bil edinstven v okupirani Evropi. Bil je svetal zgled ki ga je najbolje opisala dr. Zora Konjajev, ki je sodelovala v narodnoosvobodilni borbi, v letih 1943-1945 kot sanitetna delavka.
Sprašujem vas spoštovani prisotni, ali je še kje v takratni okupirani Evropi bilo tako dobro organizirano zdravstvo odporniškega gibanja? To je najsvetlejši del zgodovine, ki ga moramo ohranjati kot vrednoto in humanost za naslednje rodove, saj brez vrednot, humanosti, tovarištva in solidarnosti postanemo pasivni neobčutljivi za sočloveka in s tem družba brez prihodnosti.
V drugi svetovni vojni je bila izvrstno organizirana partizanska vojaška in civilna saniteta. Delovala je v težavnih razmerah mobilnega partizanskega načina bojevanja in si je navzlic temu prizadevala doseči uveljavitev tedanje vojne doktrine: to je skrb za zdravje borcev, zdravljenje ranjencev v varnem zaledju in skrb za invalide.
Partizansko zdravstvo se je razlikovalo od razmer frontnega bojevanja po mobilnosti partizanskega načina vojskovanja, pomanjkanja strehe nad glavo, pomanjkanja stalnega dotoka zdravil, zdravstvenih pripomočkov in sanitetnega materiala ter nujnih življenjskih potrebščin. Največja težava je bila v tem, da niso imeli varnega zaledja za zdravljenje in rehabilitacijo ranjencev. Za zaledje je bilo treba najti nadomestitev. Slovenski partizanski zdravniki so se z vsemi temi težavami spopadali z neverjetno organizacijsko in tehnično iznajdljivostjo, inovativnostjo, samoiniciativnostjo in z izredno sposobnostjo improviziranja. Partizansko zdravstvo se je razvijalo na izviren način, na pridobivanju lastnih izkušenj in se je razlikovalo od partizanskega zdravstva drugod po Jugoslaviji. Na sestanku v Tisovcu, junija 1942, so zakoličili načela slovenskega partizanskega zdravstva. Ločili so organizacijo v bojnih enotah in bolnišnično zdravljenje. Organizacijo v bojnih enotah je prevzel dr. Franc Novak – Luka, ki je bil na čelu zdravstvenega oddelka glavnega poveljstva. Njegov namestnik je bil dr. Bogdan Brecelj, ki je bil tudi glavni kirurg in nadzornik partizanskih postojank. Zdravstveni oddelek glavnega poveljstva je imel 11 odsekov z referenti, ki so izpolnjevali določila oddelka. Eden od odsekov je bil zadolžen celo za kulturo, ki se je širila v bojnih enotah do poslednjega borca in tudi v tem je bila veličina slovenskega odpora v 2. svetovni vojni in razlika od drugih odporniških gibanj. V bojnih enotah so sanitetni referenti od čet do korpusov organizirali zdravstveno oskrbo ranjencev in njihovo evakuacijo v skrite bolnišnice. Dobre rezultate je rodila zamisel dr. Pavla Lunačka, da v Kočevskem Rogu zgradi skrite postojanke v globelih, ki jih je zamaskiral z vejevjem in mahom. Ob upoštevanju strogih navodil konspiracije, ki so veljala za vse osebje, je bila varnost zagotovljena. Slovenska centralna vojna partizanska bolnišnica SCVPB v Kočevskem Rogu je imela 11 postojank. Po njenem zgledu so bile zgrajene postojanke širom po Sloveniji. Od 240 zdravstvenih postojank, lekarn, letališč in evakuacijskih baz je bilo odkritih samo 14. Od 22000 ranjencev, ki so se zdravili v skritih postojankah, je sovražnik našel in pobil 164 ranjencev. To je bilo v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, ki pa so jih partizanski zdravniki upoštevali in zdravili tudi zajete sovražne ranjence. Posebnost partizanskega bolnišničnega zdravljenja je bila porodnišnica v Kočevskem Rogu, kjer se je rodilo 54 novorojenčkov. To je zagotovo edinstven pojav v gverilskem načinu vojskovanja. Razumevanje stiske nosečih bork in njihove skrbi za novorojence je zopet dokaz humanosti slovenskega partizanskega zdravstva. Večje bolnišnice z več postojankami so bile na Snežniku, na Pohorju in na Primorskem Franja in Pavla. V Žumberku je delovala slovensko – hrvaška bolnišnica, ki je namestila ranjence po hišah v vaseh. Rezultati zdravljenja so bili zadovoljivi, če upoštevamo nezavidljive razmere, ki pa so se proti koncu vojne naglo izboljševale zaradi izdatnejše pomoči zaveznikov. V partizansko saniteto sta bili vključeni tudi lekarniška in zobozdravstvena služba. Evakuacija ranjencev je bila skrbno načrtovana: v primeru bližajočega se sovražnika iz postojank bojnih enot v skrivališča ter z belokranjskih letališč in z letališča na Notranjskem v Italijo, v zavezniške bolnišnice v Bariju.
Civilno zdravstvo na osvobojenem ozemlju Bele Krajine je vodila civilna oblast – zdravstveni oddelek Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta (SNOS – vrhovni organ OF). Načelnik oddelka je bil dr. Marjan Ahčin. Ustanovljene so bile 3 bolnišnice za potrebe civilnih bolnikov in civilnih ranjencev, 16 zdravnikov in 57 babic je skrbelo za zdravje civilnega prebivalstva. Pomagale so jim številne bolničarke, ki so se izučile v bolničarskih tečajih. V higienskih postajah so zdravili garje in razsuševali in s tem preprečili vdor pegavega tifusa, ki ga prenašajo okužene uši in je divjal v sosednjih jugoslovanskih pokrajinah. Po vaseh so to dejavnost opravljale mobilne higienske ekipe. Cepljenje prebivalstva je preprečilo širjenje trebušnega tifusa. Pred koncem vojne je bilo z zavezniškimi letali iz Bele Krajine v begunsko bazo SNOS-a v Kaštelu pri Splitu evakuiranih 2100 žensk, ostarelih in bolnikov, ter 600 otrok, ki so na varnem pričakali konec vojne.
Svobode ni dočakalo 45 zdravnikov in 55 medicincev, 6 farmacevtov, 14 dentistov in 465 bolničarjev. Med temi žrtvami okupatorja je bilo 192 žensk, zdravstvenih delavk.
To je bila veličina partizanskega zdravstva, humanosti in vrednot narodnoosvobodilnega boja čigar spomin ohranjamo na slovenskem. Smo edinstven primer zdravstvene organiziranosti v drugi svetovni vojni kar govori kako je razmišljala slovenska inteligenca in zdravniki, ko je bilo potrebno sprejeti odločitve in se zoperstaviti okupatorju, ki ni spoštoval vojaških pravil in konvencij.
Upor zoper okupatorja je bil zgodovinsko in politično daljnovidno državnotvorno dejanje. Temeljil je na globokem prepričanju, da je za narodovo osvoboditev potrebno skupno delovanje političnih in narodovih silnic, ki ni ideološko pogojeno in izključujoče. Zaradi svoje širine in množičnosti OF, te edinstvene pluralistične narodne in osvobodilne organizacije in gibanja, kakršnega ni bilo nikjer drugje, je bila OF hrbtenica narodnoosvobodilnega in socialnega gibanja za pravičnejšo družbo in ljudske oblasti slovenskega naroda.
Ne nazadnje gre za slovenski etični kodeks. Bo v njem kot vrednota zapisan upor ali kolaboracija, boj za svobodo ali sodelovanje z okupatorjem? Pogum ali strahopetnost? Suverena drža ali hlapčevstvo ? Pravijo, da bi se Evropa osvobodila tudi brez boja Slovencev. Toda ali bi mogli imeti danes ponosno dvignjeno glavo, če bi se takrat potuhnili in preračunljivo tehtali, kam se bo obrnila vojna sreča, ali če bi kot narod stali na strani tistih, ki se jim je odrekla zgodovina.
Spoštovani, hvala, da na tako dostojen in odgovoren način do naše preteklosti pripravljate spominske svečanosti, ki nas povezujejo v vrednotah narodnoosvobodilnega boja in tovarištva, ki je temelj vsega kar počnemo v Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Spoštujemo domoljubne organizacije, ki so se odločno uprle agresiji za Slovenijo in jo ubranili. Povezani smo v KODVOS- koordinacijo, domoljubnih organizacij, ki je strateškega in političnega pomena za udejanjanje naših skupnih in koordiniranje programov posameznih članic KODVOS-a. Ohranjamo našo skupno zgodovino od TIGRA , generala Maistra, partizanov do osamosvojiteljev. Skupaj smo močnejši in ko nekateri poskušajo spreminjati zgodovino, znamo stopiti skupaj. To smo že dokazali, ko so vladali tisti, ki zagovarjajo izdajstvo slovenskega naroda, belo gardo in domobrance, ki so zaprisegli Hitlerju na stadionu v Ljubljani v prisotnosti visokih SS častnikov in predstavnikov ljubljanske škofije. Tudi zadnje državnozborske volitve so dokazale, da je Slovenski narod enoten in se zna zoperstaviti politikantom.
Hvala.
SMRT FAŠIZMU
