Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob 80-letici Roške ofenzive in požiga vasi Novi Kot in Stari Kot, Novi Kot, 23. julija 2022

Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni!

Letos mineva 80. let od znamenite Roške ofenzive, ki je bila največja operacija italijanske vojske med drugo svetovno vojno za uničenje odporniškega gibanja med julijem in oktobrom 1942. Opustošila je kraje od Notranjske, Kolpske in Čabranske doline, Kočevske vse v Roške gozdove.

(Iz knjige Vinka Šumrade -Radoša. Ulaka)
Nasilja val nad Notranjsko se strne,
Smrt čez njo svoj mrtvaški plašč razgrne…
Življenju je odvzeta slednja cena,
Pritajeno sovraštvo znova vzklije…

Pisalo se je leto 1942. Obetal se je vroč mesec julij, ki pa ni bil samo vroč! Bil je nadvse krvav, morilski… Gorele so cele vasi in se spreminjale v pogorišča… Ko človek postane žival, je hujši od najhujše zverine! Šestnajstega julija leta 1942 se je v ljubljanski pokrajini začela velika italijanska ofenziva, katere namen je bil ponovno zavzeti ozemlje, ki so ga osvobodile partizanske enote, uničiti vojaško-politično vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja in njegovo vojsko do zadnjega borca, uničiti tudi zaledje partizanske vojske u izgoni prebivalstva v internacijska taborišča, z množičnimi aretacijami, streljanji, požigi…
Da se italijanski okupator pripravlja na veliko ofenzivo, se je po vaseh v loški dolini govorilo že veliko prej. Slutili so, da jim to v njihove kraje prinaša samo gorje, toda take spozabe ljudi, oblečenih v civilne in vojaške uniforme, poslanih iz Rima med mirne in tihe delavne ljudi v hiše in vasi, ki že stoletja živijo v soseščini Cerkniškega jezera, Javornikov, Račne gore, pod Loškim hribom in Križno goro, zares niso pričakovali. Pobojem nedolžnih ljudi so sledili požigi. Vasi v Loški dolini so se praznile, polnila so se taborišča na Rabu, Gonarsu, Trevisu…
V italijanski ofenzivi je sodelovalo okoli 80.000 vojakov ali drugače rečeno, kar dvajset krat več, kot je bilo vseh partizanskih borcev v Sloveniji.
Okupatorji so se najprej lotili »čiščenja« Ljubljane in v internaciji se je kaj kmalu znašlo okoli tri tisoč rodoljubov. Kot blisk pa je ofenziva zajela domala celo Notranjsko in del Kočevske. Pehoti sta se pridružili tudi letalstvo in topništvo. Partizanske enote so se po ukazu nadrejenih razkropile v manjše enote in posameznike in se uspele dokaj spretno izogniti marsikateri nevšečnosti in zankam ofenzive.
Žal pa se je prav v teh okoliščinah rodilo izdajstvo. Informacijski vestnik št. 71 italijanske obveščevalne službe je v juliju 1942, v času italijanske roške ofenzive, prinesel naslednji zapis: »Medtem pa druge stranke, ki so doslej z oken gledale komunistično tragedijo in ki sedaj predvidevajo neposredno propast OF, menijo, da je prišel trenutek za vstop v politično areno, da bi si lahko pridobile vodilna mesta.« Navedeni zapis nastane, ko so že oblikovana in postavljena jedra za ustanovitev MVAC- Milizia volonrtaria anticomunista. ( Gre za Prostovoljno protikomunistično milico), italijansko vodena paravojaška organizacija med drugo svetovno vojno je bila, ki so jo ustanovili iz vrst domačinov za potrebe boja proti partizanom. Ideološko je bila katoliško in fašistično naravnana. Znana kot Bela garda. Če lahko do italijanske ofenzive julija 1942 ocenimo odnos prebivalstva na Notranjskem kot dokaj enovit z večinsko podporo odporniškemu gibanju in partizanskim enotam, potem prinese italijanska ofenziva izjemno tragične posledice in delitev prebivalstva na dva nasprotna tabora, pri čemer italijanske oblasti dosledno zasledujejo in izvajajo aktivnost za doseganje lastnih koristi. V obdobju rasti odporniškega gibanja in partizanskih enot je za italijansko stran predstavljalo največjo korist ustanavljanje enot MVAC, (Prostovoljne komunistične milice), ki so v posameznih primerih močno razbremenile italijanske enote. Predvsem pa so rešile dilemo, ki se je italijanski strani pojavljala z izvajanjem načrta »Primavera« in ukinjanjem manjših postojank. Mrežo malih postojank, tako pomembno v vojaškem oziru za nadzorovanje terena, so odslej tvorile v italijansko korist MVAC. Seme bratomorne vojne je bilo zasejano.
Toda silovitost slovenskega upora je v svoje dnevniške zapise strnil mojster nacistične ideološke propagande dr. Joseph Goebels takole: »Posebno Slovenci se močno upirajo in so skoraj strnjeno prišli v partizanski tabor. Trenutno nimamo dovolj policijskih sil, da bi strli to nevarno gibanje… Na Balkanu imamo 17 divizij; nekatere izmed njih so prvovrstne; toda le – te imajo polne roke dela, da bi tam vsaj delno obvladovale položaj.
Vojaški razvoj po kapitulacije Italije 8. septembra 1943 in partizanskim obračunom z delom »bele« in »plave« garde v Grčaricah in Turjaku je bila podlaga za ustanovitev nove protipartizanske formacije Slovenskega domobranstva. Enote je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank »že videno in nič novega za naglavne krivce izdajstva slovenskega naroda« septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulacije Italije). Formalno pa je bilo slovensko domobranstvo ustanovljeno 6. decembra 1943 z odredbo vrhovnega komisarja nemške operacijske cone Jadransko primorje Fridricha Rainerja. Na čelu slovenskega domobranstva je bil štab pod poveljstvom polkovnika Franca Krenerja. Krenerjev štab , v katerem so bili slovenski časniki, je bil od konca oktobra 1943 dalje podrejen takrat ustanovljenemu t. i. organizacijskemu štabu za slovensko domobranstvo, v katerem so bili nemški častniki. Ta štab je vodil Erich Schumacher in je deloval pri višjem vodji SS in policije v Ljubljani Ervinu Rosenerju. Torej hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Sramota slovenskega naroda.
Toda prav ti hlapci so svojim gospodarjem pomagali v taborišče na Rabu spraviti premnoge domačine in prebivalce območja roške ofenzive. Spomnimo, koncentracijsko taborišče na Rabu je ustanovila italijanska fašistična oblast julija 1942. Od lakote in težkih življenskih razmer zlasti pozimi in poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let. Nadaljnih 800 jih je umrlo po kasnejši premestitvi v druga taborišča Italije v Gonars in Padovo. Enako kot ostala poglavja italijanske fašistične zgodovine tudi koncentracijsko taborišče Rab zaradi zavezniške vloge Italije v zadnjih letih druge svetovne vojne in povojnega zanikanja ostala malo znano izven meja nekdanje Jugoslavije. Leta 2003 je italijanski desni premier Silvio Berlusconi dvignil prah z izjavo, da italijanski fašisti nasprotnikov režima in drugih niso pošiljali v koncentracijska taborišča, pač pa le na obvezne počitnice.
Po vseh grozotah, ki so jih Italijani povzročili slovenskemu narodu se jim ne zdi vredno, da bi se na državnem nivoju opravičili in priznali zločin brez primere. Se je pa naš predsednik Borut Pahor poklonil neobstoječim žrtvam v fojbi na Bazovici in s tem še utrdil zanikanje zverinskih početij nad Slovenci. Kot kaže se bomo mi morali opravičiti Italijanom, da so nas napadli, pobijali, požigali slovenske domačije, pošiljali ljudi v taborišča, jih zverinsko mučili in se obnašali kot gospodarji življenja in smrti.
Od nove predsednice ali predsednika pričakujemo, da bo poznal polpreteklo zgodovino in se zavzel za svoj narod. Pričakujemo, da bo italijanskemu predsedniku izročil poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko kulturne komisije, »SLOVENSKO-ITALIJANSKI ODNOSI 1880-1956.«
Na Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije si prizadevamo in upamo, da se bodo prihodnje leto ob 80 obletnici taborišča na Rabu v spomin vseh žrtev fašizma poklonili trije predsedniki, Italije, Hrvaške in Slovenije.
Tovarišice in tovariši!
Za nekatere je moteča tudi redeča zvezda, simbol miru, svobode, uporništva in naših partizanov. Radi bi jo prepovedali, izbrisali iz našega spomina-in ukinili. Po sodni poti bi prepovedali tudi ZZB, ker ohranjamo spomin na narodnoosvobodilni boj, ker se upiramo politikantom in novodobnim revizionistom. Taki nam v imenu umišljene sprave želijo kratiti pravico do spoštljivega spomina na tigrovce, žrtve fašističnega nasilja, padle borce in aktiviste, na junake narodnoosvobodilnega gibanja- na vse brez katerih danes v slovenski Istri, na Štajerskem in Prekmurju ne bi več govorili slovensko. In tudi primorska ne bi bila del sedanje slovenske države z dostopom do morja. Brez slovenskega partizanskega gibanja slovenska skupnost v Avstriji ne bi imela mednarodnopravne zaščite svojega položaja in pravic z Avstrijsko državno pogodbo.
Prav zahvaljujoč OF in partizanskemu gibanju lahko danes glasno in vso moralno pravico ponovimo »nikoli več«. Povzdignemo glas proti vojnam, nasilju, glas za mir in sožitje, blagor ljudi in narodov, spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in človeško dostojanstvo vseh ne glede na barvo, vero, in politično prepričanje-tudi vseh ljudi, ki bežijo pred brezumnim vojnim nasiljem in rešujejo svoje golo življenje ali iščejo svoj prostor pod soncem za delo in preživetje.
Spoštovani! Ohranimo vrednote NOB kot vrednoto slovenskega naroda in vrednoto protifašizma, na kateri temelji Evropska unija.

Smrt fašizmu!