Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji!
Najprej se zahvaljujem organizatorjem za povabilo, da lahko k temu svečanemu dogodku prispevam svojo besedo. Prav je, da tudi tu na kopitniku obudimo spomin na tragične dogodke med 2. svetovno vojno in ga povežete z novejšim spominom na osamosvojitev Slovenije, ki je nedvomno rezultat tudi OF. V okviru OF je bil namreč že oblikovan tudi slovenski nacionalni program. Tudi v svojem govoru želim povezati preteklost in sedanjost, saj sem prepričan, da boj proti fašizmu ni nikoli končan. Kot je boj za svobodo trajen. Fašizem je strah pred svobodo. Tako je vsakih ozemeljskih zavojevalcev strah svobode ljudi, ki tam živijo, strah tega, da se ti narodi, ti ljudje opolnomočijo, da se zavejo svojih pravic in svoje odgovornosti, svoje moči. Tako je bilo tudi v Sloveniji.
Upor proti okupatorju je bil zgodovinsko in politično daljnovidno državno tvorno dejanje. . temeljil je na globokem prepričanju, da je za narodovo osamosvojitev potrebno skupno delovanje političnih in narodovih silnic, ki ni ideološko pogojeno in izključujoče. Zaradi svoje širine in množičnosti OF, te edinstvene pluralistične narodne in osvobodilne organizacije in gibanja, kakršnega ni bilo nikjer drugje, je bila OF hrbtenica narodnoosvobodilnega in socialnega gibanja za pravičnejšo družbo in ljudske oblasti slovenskega naroda.
Ne nazadnje gre za slovenski etični kodeks. Bo v njem kot vrednosta zapisan upor ali kolaboracija, boj za svobodo ali sodelovanje z okupatorjem? Pogum ali strahopetnost? Suverena drža ali hlapčevstvo? Pravijo, da bi se Evropa osvobodila tudi brez boja Slovencev. Toda ali bi mogli imeti danes ponosno dvignjeno glavo, če bi se takrat potuhnili in preračunljivo tehtali, kam se bo obrnila vojna sreča, ali če bi kot narod stali na strani tistih, ki se jim je odrekla zgodovina? Ali kot je dejal pokojni škof Vekoslav Grmič: «Odločitev za osvobodilni boj, za OF, je bilo etično dejanje, naj ga presojamo s katerega koli resnično humanega nazorskega vidika.«
Za nekatere je moteča tudi rdeča zvezda, simbol miru, svobode, uporništva in naših partizanov. Radi bi jo prepovedali, izbrisali iz našega spomina- in ukinili. Po sodni poti bi prepovedali tudi ZZB, ker ohranjamo spomin na narodnoosvobodilni boj,ker se upiramo politikantomin novodobnim revizionistom. Taki nam v imenu umišljene sprave želijo kratiti pravico do spoštljivega spomina na tigrovce, žrtve fašističnega in nacističnega nasilja, padle borce in aktiviste, na junake narodnoosvobodilnega gibanja- na vse, brez katerih danes v slovenski Istri, na Štajerskem in v Prekmurju ne bi več govorili slovensko. In tudi Primorska ne bi bila del slovenske države z dostopom do morja. Brez slovenskega partizanskega gibanja slovenska skupnost v Avstriji ne bi imela mednarodno pravne zaščite svojega položaja in pravic z Avstrijsko državno pogodbo.
Prav zahvaljujoč OF in partizanskemu gibanju lahko danes glasno in z vso moralno pravico ponovimo »nikoli več«. Povzdignemo glas proti vojnam, nasilju, glas za mir in sožitje, blagor ljudi in narodov, spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in človeško dostojanstvo vseh ne glede na barvo, vero, in politično prepričanje- tudi vseh ljudi, ki bežijo pred brezumnim vojnim nasiljem in rešujejo svoje golo življenje ali iščejo svoj prostor pod soncem za delo in preživetje.
Tovarišice in tovariši, Izkrivljena zgodovina tudi v Sloveniji ne more biti podlaga za » skupni spomin«, še manj pa lahko postane podlaga za učne načrte v šolah o zgodovini slovenskega naroda. Osvobodilni in osamosvojitveni narodni odpor zaslužita spoštljivo priznanje in se morata kot taka v vzgojno- izobraževalnem sistemu tudi prenašati na nove rodove.
Izkrivljanje zgodovine ne sme biti spodbuda in opravičilo za odstranjevanje spomenikov in imen (parkov, trgov, ulic), kar se dogaja- z izgovorom, da gre za boj proti totalitarizmom in za manipulativno izenačenje njihovih praks. Spomeniki narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji so trajni dokaz protifašističnega oziroma protinacističnega boja za obstanek ( tak pomen jim v Sloveniji pripisuje tudi javno mnenje). Spomeniki posvečeni, narodnoosvobodilnemu boju, niso »komunistični« spomeniki- to velja tudi za spomenike Titu. Zaradi pričakovanega dodatnega utemeljevanja zahtev za spomenikov narodnoosvobodilnega boja bi morali le še okrepiti prizadevanja za njihovo ustrezno pravno zaščito in trajno varovanje.
ZZB bo po svojih močeh sodelovala pri tem, kako bo ohranjala in potrjevala tudi vrednote narodnoosvobodilnega boja in svojo družbeno vlogo. Pri pripravah potrebnega novega dogovora, družbene pogodbe o ohranitvi in razvoju slovenskega naroda in države, republike Slovenije, bo sledila svojim usmeritvam, svoji izjavi o vrednotah: » Iz zavezniške zmage nad fašizmom se je izoblikovala ideja Ustanovne liste Združenih narodov; v njej koreninijo vrednote, za katere se je borila generacija naših partizanskih prednikov in ki jim zaupamo tudi mi: narodna samoodločba, mirno reševanje sporov, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravic, solidarnost in družbeni napredek. Samo demokratična, častna in poštena enotnost v različnosti je zagotovilo miru in obenem temeljni kamen umiritve, Ne moremo dovoliti, da se vse te vrednote utapljajo v mlakuži dnevnopolitičnega zdraharstva- četudi pod najlepšimi jezikovnimi izveski. Prejšnja vlada nam je zavrnila zahtevo o razglasitvi Kajuhovega leta, češ, da njegovo delo ni dovolj za razglasitev pesnikovega leta. Na Zvezi združenj borcev za vrednote NOB, smo sami razglasili Kajuhovo leto in sprožili številne aktivnosti v njegov spomin in poklon njegovemu delu. In kot je zapisal dr. Matjaž Kmecl » Sporočilo Kajuhovih pesmi za današnji čas, zaradi česar je stoletnica njegovega rojstva razglašena za Kajuhovo leto, je pravzaprav trajno slovensko in človeško: ne obupaj, tudi, če si še tako (po)tlačen, če se zdi čas še tako surov in blaten! Ostani človek; in če ti je usojeno trpljenje, trpi z uporno dvignjeno glavo, ob tem pa vztrajaj v uporu. Tako smo Slovenci obstali , čeprav nas je samo za drobiž med narodi, samo milijon; in čeprav so nam neprestano pili kri biriči, kot poje njegova pesem. Velja za zmeraj : verjemi v pravičnost in človeškost«.
Naj živi dan državnosti 25, junij, ko je Slovenija formalno postala neodvisna.
Naj živi OF, temelj državnosti in samostojnosti. Ob tem se spomnimo na vse, ki so za te dosežke žrtvovali svoja življenja in mladost.
Srečno Slovenija – smrt fašizmu
Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije
Zagorje ob Savi, 25.6.2022
