Jože Poglajen
Stavke v Sloveniji niso od danes, je pa opazna razlika med stavkami pred desetletji in temi danes. Takrat so denimo štrajkali rudarji, železničarji, delavci v Litostroju in drugi v umazano modrih delovnih oblekah. Od lastnikov podjetij so zahtevali boljše razmere za delo in poštene mezde za opravljeno delo. Danes so na stavkovnih barikadah v glavnem državni uslužbenci, učitelji, zdravniki, kulturniki in drugi »beli ovratniki«. Če izvzamemo gasilce, paznike v zaporih, policiste in dacarje, stavka elita naše države. Pomembna razlika med prvimi in drugimi je, da so včasih škodo zaradi stavke utrpeli lastniki kapitala, zdajšnje stavke pa vladi, proti kateri naj bi bile uperjene, tako rekoč nič ne škodijo. Zato pa so kratko potegnili predvsem navadni ljudje, in ko gre za stavko vzgojiteljev v vrtcih in učiteljev, celo otroci.
Gotovo imajo tudi državni uslužbenci pravico stavkati. 77. člen ustave je jasen: »delavci imajo pravice do stavke«. Ustava torej ne razlikuje javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu. A drugi odstavek pravi, da se ta pravica lahko omeji, če to zahteva javna korist, vendar zakon o stavki med javno korist ne šteje pouka v šolah, dela v bolnišnicah in v javnem servisu nasploh in zanje formalnih omejitev stavke ni. A večina ljudi ne misli tako, kajti zadnji stavkovni val v javnosti ne vzbuja odobravanja ali vsaj približne solidarnosti. To potrjuje tudi Delova raziskava javnega mnenja. Po tej raziskavi je stavko podprlo zgolj 30 odstotkov vprašanih ljudi. Skoraj enak odstotek vprašanih (36 odstotkov) ne podpira tudi glavne zahteve stavkajočih javnih uslužbencev, to je dviga plač.
Več v tiskani izdaji Svobodne besede
